Komentarji

Pa so sploh kakšni napisi na skalah ob poteh lepo izoblikovani in skrbno izrisani,

ali gre zgolj za razliko v vsebini, velikosti črk in izbiri barv?

Koliko lepih skal je tako pravzaprav iznakaženih?

Poleg planinskih poti je JEZUS grafitna akcija v Sloveniji očitno dobila pandemične obcestne razsežnosti, pa nikogar od odgovornih ne skrbi, kaj se dogaja. Peljite se v Velenje, do Slovenj Gradca in naprej. Očitno tukaj na delu niso »kurji tatovi in ostali manj pomembni zlikovci«, sicer bi jih naša oblast že prijela.

Tudi v svojem kraju opažam porast divjih grafitarjev – župane večinoma skrbi zgolj pobiranje parkirnin, vandalizem pa očitno postaja sprejemljivi del javne kulture.

Ne samo ob poti na Nanos, enaki napisi so tudi ob cesti Bled - Bohinj, pa še kje!

Leto 1950 (v arhiv G-L za to leto so vneseni razlogi in posledice nesreče VTK ... https://www.gore-ljudje.si/arhiv/PgrID/1021/PageID/2/pid/1021/mcat/721/artdateyear/1950/ev/1) je bilo na alpinističnem področju izjemno burno. Številni mladi so v zanosu vse bolj zahajali v stene, kar pa je prineslo težave. Naveza Debeljak-Kočevar je bila, kot bi rekel opazovalec, neustavljiva. A žal sta si v morda preveliki vnemi in tudi nehote leto pred tem nakopala zamere pri starih Jeseničanih (Krušicu, Šilarju, ...) ko sta jim speljala Direktno smer v Široki peči, v kateri so poskušali. Če je tu iskati odgovore na diskvalifikacijo, ki sta jo alpinista doživela, bi človek razumel Rada, da o tem ni hotel več govoriti. Je pa za pregledati še številne zadeve in dogodke iz njegova življenja, ki niso zajeti v Tista lepa leta. Žal se veliko zadev in pisem zgubi v muzeju ter se ne bo nikoli pokazala dejanskost.

Prilagam še del, ki je že del ...

Pismo iz JLA - 10. september 1950

Albert Štupar - Lojze Čebular

... Kakor razberem iz tvojega pisma, se je Rado ločil od družbe Ljubljančanov in se pridružil Vam. Izgleda, da razdor po njegov izključitvi napreduje, hoče pa vsaka stranka dobiti pri ljudeh avtoriteto, to pa vsaj plezalcem, ki imajo tehniko plezanja kot Rado, ni težko, ne obsojam ga s tem, toda malo misli na to.

Radu ne moremo očitati, da z ""Važno je samo, da se nikoli ne ustaviš, da si v gibanju, pa bo vse prav." ni držal besede. Seveda se je zavedal, da vsak enkrat umre. Prepričan pa sem, da je s tem hotel povedati (kar je kazal tudi s svojim zgledom), da z gibanjem (telesnim in duševnim) ohranimo vitalnost in ne postanemo že s šestdesetimi, sedemdesetimi breme sebi in svoji okolici ...

Dopolnilo k tragični nesreči v Paklenici, ki nam ga je poslal Boris Čujić

Plezalci so (najbrž) plezali smer Michelini 3 in se spuščali po Michelini 4.

Po zadnjem spustu, torej na dnu stene, prideš na ozko polico, po kateri se zanihaš levo ali pa se razvežeš in odplezaš do terase pod steno. Tam je tudi svedrovec, kjer se vpneš, če prideš od zgoraj ali če greš plezat prvi raztežaj Michelini 4. Pod polico pa je prepad 30-40 m. Fant se je prijel za lusko, ki je počila, ko se je že razvezal oziroma odpel z vrvi. Zgubil je ravnotežje in žal padel, ...

Slovenskih planincev cene in režimi v teh koncih žal ne zanimajo več. Tisti, ki ima, plača, tisti, ki nima, se Bohinja ogne na daleč.

"Ta del poti smo prehodili po pragozdu in vstop vanj je pravzaprav prepovedan."

Če boste naleteli na 'inšpektorja', ki vam bo v roke tiščal položnico, mu jasno in glasno recite, da vas je poslala Jelena!

Šalo na stran, danes svetu pač vlada antirazum.

~o~

Da gredo mejo pragozda vleči čez najbolj markanten vrh daleč okoli, na katerega vodi dobro nadelana pot, ki jo domačini in tudi drugi prehodijo(-mo) radi - saj rezervat ne bi izgubil prav nič, če bi tistih nekaj kvadratnih metrov izpustili.

Skratka, nekdo iz nas brije norca. Ne čudite se, ča boste za kak lep konec tedna srečali nekoga s službeno izkaznico. Kajti za pragozd boš motnja! In ne kakšni zvoki iz vasi nekaj sto metrov nizdol. Pred leti sem srečal Jana Breliha (https://fb.watch/qBP7BEVMoS/), ki je želel posneti zvoke tega pragozda. Imel je težko delo, zrak so pogosto sekali glasovi motornih žag, avtomobili, živina, itd.

Še nekaj za občutek o Krokarju: https://www.youtube.com/watch?v=kB57blEqQEo

Poznam naravovarstvenike, ki so dobri ljudje, poznam. Kaj pa če je večji del njih na nek način ljudomrznežev?

O Walterju vem bore malo. Iskal sem in našel intervju z novinarjem Alp, da sem si o njem ustvaril prvo predstavo. Videti je, da je v času plezanja našel tisti svoj smisel, ki ga večina niti ne išče. Dober članek o izjemnem človeku!

Povezava: https://www.gore-ljudje.si/Kategorije/Novosti/intervju-z-walterjem-bonattijem-19302011

Vredno je prebrati vsako zapisano besedo, tu le izpostavljam:

…

»Odkril sem, da moja osebnost, moja notranja iskanja nimajo mnogo opraviti z samim alpinizmom. Plezanje je bilo pomembno, toda ne konec vsega. Pravi heroj v tem svetu je tisti, ki ohrani vero vase.«

…

»Za plezalca doseženi vrh ni nekaj fizičnega, ampak nekaj duhovnega. Ideja je: kako izboljšati ljudi, ne pa dosegati vrhove gora.«

…

»Če želimo doživeti pustolovščino, moramo živeti po pravilih pustolovščine, ki je popolnoma različna od gole telovadbe. V pustolovščini mora biti tudi nekaj nepredvidljivega.«

…

»Ko sem se naučil vse, kar so me gore lahko naučile, sem začel iskati nova ob¬zorja - veliki sever, globina morja, pragozd z divjimi živalmi. Gore so mi dale le to, kar sem si od njih želel.«

…

»Vendar po mojem mnenju religija ne pomeni nauka. Sem proti naukom. Zame je religija zelo širok pojem in pomeni spoštovanje velikih, skrivnostnih sil, ki so nas ustvarile in vladajo v vesolju.«

…

»Pri prehodu z alpinizma sem se srečeval z nevarnimi živalmi - levi in tigri v njihovem okolju, brez orožja.«

…

»Stik z naravo ohranja naše nagone in pomaga podzavesti ohranjati že skoraj pozabljena pravila. Vendar so nagoni tudi smešni; verjamem da je to del naše zavesti, ki je obstajala v vsakem od nas, vendar je izginila, ker ga je zadušila civilizacija. Naša logika že dolgo ne odgovarja logiki vesolja.«

Zagotovo je imel do živalskega sveta drugačen odnos kot Reinhold. Kakšno vlogo je pri njem imel medvedek, je vedel le on. Iz srca dan dar mladega fanta dobi nek pomen, ki ni opredeljiv, a ga je Walter verjetno še nadgradil. Morda talisman (predmet s čarovno močjo) ni najustreznejša opredelitev. Walterjev pogled na svet je za marsikoga nerazumljiv. Brez dvoma je pri ljudeh del te nerazumljivosti morda tudi medvedek. Ko sem povsem sam, svet okoli sebe dojemam nekoliko drugače. In vendar sem vsa leta vedel, da v gorah nikdar nisem bil sam! Še preden se je v bisagi znašel kdaj pa kdaj Piko. (Vsa leta samotarskih pohodov me je čakal v avtu, heHeh). Zavedanje prisotnosti nečesa? Kdo bi vedel. Alter ego? Nikakor ne. Prijateljev prijatelj? Zanimivo. Je bila v njem kakšna modrost? Kajti modri molčijo, haHah!

Pred časom sem se vprašal: kaj, koliko in kje so alpinisti pripomogli k napredku človeštva? In zakaj tolikšno goreče zagovorništvo za gorništvo pri nekaterih? Seveda poznam med alpinisti izjemne ljudi, a jih med ne-alpinisti in ne-gorniki poznam veliko, veliko več. Ali je kdo zaradi alpinizma (ali pa gorništva) postal boljši človek, in kaj bi to naj pomenilo? Čas je, da v roke vzamem katero izmed njegovih knjig, če ne kar vseh.

Dragi Borut, še en komentar imam. Na tole: "Toda pogosto prevlada vtis, da se ne zavedamo, da je tisto, kar smo obravnavali kot normalno, ko smo bili otroci, pravzaprav stanje izjemne izčrpanosti ... Rezultat tovrstnega slabega stanja narave, so tudi ojačitve lanskoletnih poplav v vznožju gora." Kot človek, ki že kar nekaj časa hodi po tem svetu, lahko rečem le to, da so v mojem otroštvu vodotoke kmetje redno čistili, v njih ni ležalo drevja, reke niso bile tako regulirane in so počasi tekle, za hudourniškimi pregradami peska skoraj ni bilo, saj so ga redno odvažali, nenazadnje pa takrat tudi žleda ni bilo v takem obsegu (prvega se spomnim iz leta 1984) - lanske poplave so bile tako hude tudi zato, ker je naplavilo ogromno ostankov od žleda leta 2014. Moj pogled iz okolice Polhovega Gradca.

Za celovito sliko morda še moj prispevek iz Planinskega vestnika: https://www.gore-ljudje.si/Kategorije/Novosti/o-smislu-in-odpovedi. Knjigo sem bral v originalu, v nemščini, takrat prevoda še ni bilo.

"Zanj usodna kaplja čez rob je bila preplašitev dveh pohodnikov"

Saj bi se človek zasmejal na ves glas , če ne bilo tako žalostno za nas.

Še čakamo da se bodo pritožili tudi vikendaši da je njim in strankam katerim oddajajo vikende zaradi neurij otežen pristop do vikendov.

Ko se bo pa začela sezona pobiranja cestnin in parkirnin se bodo pa verjetno pobiralci pritožili nad izpadom dohodka zaradi globalnega segrevanja.

Joooooj, jest bi tut zlezla u en tak program …, kjer financirajo moje užitke. Pokažem vam, kako se z berglami in Wacoped čevljem pride do konca Zajamnikov in nazaj, pa še kam drugam! Ste za? Davkoplačevalska oz. zdravstvena blagajna pa mi povrne stroške za tak projekt. En podplat za Wacoped čevelj me stane 20 €, stroški snemalne ekipe pa seveda niso predvidljivi in lahko vrtoglav o narastejo …

Silna stroka! Kdo komu prodaja bučke?

1981

V soboto, 30. maja 1981, so člani alpinističnega odseka Ljubljana-Matica opravljali pripravljalna dela. Zravnali in razširili so prostor in pripravili vse za betoniranje temeljev za nov bivak pod Skuto. Stane Belak - Šrauf, ki je bil takrat v polnih pripravah za jesensko odpravo v južno steno Daulagirija, se je na delovno akcijo odpravil iz Konca. Nad Tratami je krenil na desno pod JZ steno Velikega Grebena (Velk Grebn). Vstopil je v steno in plezal po ploščah, pod zaporo v desno. Na nekem kočljivem mestu se mu je ustavilo. Ni več vedel, kako naprej, plezanje nazaj po ploščah pa je bilo tudi (pre)zahtevno. Šrauf je zadrego najprej poskusil rešiti s klicanjem. Tudi tisti "na pomoč", ki ga nikakor ni maral, je mukoma izzvenel v odmevu. Plezalcev v Koglu tisto soboto še ni bilo, najbrž so imeli "delovno" in so prišli plezat šele naslednji dan. Nikogar ni bilo, da bi ga slišal, če ne upoštevamo tropov gamsov, ki so se veselo pasli v travah nad in pod S(e)kretom. Šrauf je poskušal še drugače. Sprostil se je s svojim znamenitim mešanim govornim repertoarjem. In zadeve so postale boljše, jasnejše. Plezal je naprej, višje in izplezal na rob, kjer je na desni opazil jeklenico, ki še danes visi tam ...

Zahtevnejša gradbena dela pri nas itak izvajajo Turki. Zgleda pa da se bo znanje slovenskih gradbincev počasi res omejilo na izgradnjo mitnic na cestah in drugih naprav za pobiranje nezakonitih taks.

Včeraj sem se peljal na Soriško planino iz smeri Železnikov. Podporni zid, ki so ga zadnja leta gradili ob cesti se je takoj za odcepom začel podirati. Tam se vidi, da so vgradili nekajtonske kamnite bloke v brežino tako, da so vse skupaj povezali z malo betona. Zgleda lepo ampak očitno je ob letošnji namočenosti in zmrzali bil pritisk hribine prevelik in so se bloki odvalili na cesto. Na cesti je zdaj tam polovična zapora. Večji del tega zidu še stoji, seveda se ti nekajtonski bloki lahko odvalijo tudi na drugo polovico ceste. Tak stil gradnje je zdaj po celi cesti do Sorice.

Više je pa še stara gradnja z armiranim betonom in ustreznim odvodnjavanjem ki že desetletja kljubuje času.

Mitnico na državni cesti v Vrata ki bo začela obratovati naslednje leto so pa lepo naredili.

Velikokrat sem obiskal Kredarico, ko sta bila na njej opazovalca brata Nejc in Janez Gartner, kar nekaj Silvestrov smo preživeli skupaj. So prijetni spomini tudi na zimske vzpone na Triglav, kateri ostanejo. Želim jima zdravja in še veliko penzij. Lp!

Če si vikendaš ti je očitno vse dovoljeno, drugim pa zmeraj manj.

Z Bačijem sva se leta 1994 povzpela na šesttisočak Pisang Peak v Himalaji, bil je dober sotrpin. Dragi Boris počivaj v miru in naj ti bo lahka slovenska zemlja!

»Nekateri se ne držijo markiranih planinskih poti in hodijo po brezpotjih ...«

Ta in podobni očitki me v zadnjem času vznemirjajo. Ne zato, ker bi mi zdaj, ko ne morem več, kdo lahko še zbujal slabo vest zaradi potikanj po brezpotjih in nemarkiranih poteh. Hoja po njih, iskanja in zgubljanja so bila dolga leta srčika vznemirljivih doživetij, katerih vrhunci so se nemalokrat končevali tudi s poljubom markacije, zdaj pa vsi dragoceni spomini naenkrat postanejo grešna oz. omalovaževana dejanja. Kakšne ukalupljene planince pa bomo imeli, če se le ti ne bodo nikoli dali zapeljati neoznačeni stezici, ki vabi … ?