"Magnezija" je magnezijev karbonat, MgCO3.
Molska masa: 84,3139 g/mol
Tališče: 540 °C
Gostota: 2,96 g/cm³
Seveda obstaja tudi kot prehranski dodatek, itak večino mineralov, s kovinami vred, vnašamo v obliki soli. Kot prehransko dopolnilo naj bi bil najbolj učinkovit magnezijev citrat; zaradi svoje odlične absorpcije in ker ne povzroča prebavnih težav, ki so pogoste ob uživanju ostalih oblik magnezija. Na voljo je v šumečih tabletah. Seveda je tudi v obliki karbonata primeren. Zadnja leta je pozornost pritegnil magnezijev L-treonat, ki naj bi imel velik vpliv na izboljšanje kognitivnih sposobnosti.
Urbano plezanje se mi ne zdi ustrezen prevod za 'buildering'. Urbano pomeni mestno, torej sem spada (kot je namignil že David) tako buildering, kot plezanje po namenskih umetnih stenah (balvanskih in velikih).
Kljub temu, da je beseda 'skovanka' (zloženka) z bouldering, pa ne izključuje tudi dolgih smeri, ne glede na to, ali gre za varovanje z vrvjo ali 'vratolomno soliranje'. Npr. na Šancah smo prakticirali vse te (kratke/dolge, ne/varne) oblike.
In, še stotič, pravilno se reče magnezija. Magnezij je kovina ...
Gotovo je bilo za mlade Gruzijce druženje poučno, je pa Gruzija v alpinizmu že od nekdaj močna. Mihail Hergiani, kateremu je posvečen muzej v Mestijah, je leta 1967 v Walkerju prosto preplezal izogib dotedanje nihalne prečnice, kar vzpon poenostavlja in nekoliko skrajša na račun težjega plezanja. Slovenci do takrat Walkerja še nismo ponovili. Tudi gruzijsko stran Kavkaza so že zdavnaj obdelali, vključno z Užbo.
Po francoski lestvici, ki je verjetno večini bliže kot ruska, PD+.
Vremensko napoved se seveda dobi na internetu, s poznavanjem osnov meteorologije se jo da tudi dovolj dobro aplicirati na lokalni relief. Je pa tudi naš vodnik govoril, da napovedi za tisti konec ni in je raje sledil svojemu nosu. Potem smo res čakali v šotorih zadnjega tabora in namesto vzpona sestopili v razjasnitev.
Za urejanje zavarovanj je dobro vedeti, da od sedla Delane naprej (torej 3 dni) trasa poteka po Kazahstanu.
Z vodenjem je tam začel ruski vodnik Alex - ima tudi dobre fotke z Belukhe: http://www.alexclimb.com/photo/19?lang=eng#prettyPhoto
Prav zabavno, vsekakor bolj, kot v "dobrih starih časih" korakati ne enkrat pred naperjeno puško z nabojem v cevi pred vrlimi čuvaji "granica naše otažbine".
Pravzaprav je ta odsotnost slovenskih imen škandal! Čudim se urednikom in založniku za takšno odločitev in pričakujem njihov odziv, le kaj bodo povedali v "opravičilo". Takole Italjani predstavljajo Črni kal, Osp in Kubed recimo, ignorirajo slovenska krajevna imena! http://revitas.org/it/itinerari-turistici/bellezze-culturali/san-sergio-ospo-covedo,40.html
Po moje gre za izgubljanje lastne identitete in samospoštovanje kot naroda. Naroda, ki je na tem prostoru najstarejši, avtohton od nekdaj. Tako gredo Ljubljančani raje smučati na Gerlitzen kot na Osojščico, ime Mokrine jim je manj uglajeno od Nassfelda itd. Tako pač je. Vendar je obenem lepo videti, da vsem pa le ni vseeno.
Zanimivemu dogodku je treba dodati še vir in sicer knjigo Tomaža Budkoviča, Bohinj 1914-1918, med zaledjem in fronto. Dogodek je opisan na strani 169 in 170.
Pozdravljam vsak trud, delo, zagnanost, in lepo je, da se pišejo vodniki.
Polagam pa na srce slovenskim izdajateljem, da naj uporabljajo najprej slovenska imena krajev v zamejstvu (Milje, Sesljan, Križ, Glinščica,...) potem pa šele upoštevamo dvojezičnost, ne vidim jih ne v predstavitvi, ne na zemljevidu. Če jih bomo pozabili mi, jih bo kdo drug še raje. Noben vodniček izdan v Sloveniji brez slovenskih poimenovanj krajev v zamejstvu (Italija, Avstrija, Madžarska) ne bi smel ugledati luč sveta.
Lojze Budkovič, ponedeljek, 11. marec 2019, ob 12:07
Vsa čast alpinom za propagandni podvig s topom na Mangrtu, kar potrjuje filmski insert. Na Triglav pa je prvi pristopil jugoslovanski top, kar nazorno potrjuje članek v Frontu in živi pričevalci. Zmedo bi rešila sama identifikacija alpinov na sliki. Običajno imajo na klobukih oznako polka (številka). Tudi teorija, da so ga privlekli na vrh po njihovi diretissimi je bolj utopija.
Za samo osvajanje Triglava je zanimiv podatek o prvem preletu Triglava z letalom. Polet je opravilo dvosedežno vojaško letalo 14.10.1913. Člana posadke sta bila nadporočnika Elsnar in Stojsavljević. Poletela sta na Dunaju in pristala v Gorici. Pogumnemu dejanju je naslednje leto sledila nesreča, se je nadporočnik Elsner leta 1914 smrtno ponesrečil na vojaškem letališču Aspn.
Kar se tiče odkrivanja storilcev – nič še ni zamujenega. Čisto navadnemu laiku in nestrokovnjaku je jasno, da tako strokovno izkopane luknje niso nastale z rokami žalujočih za okrasitev grobov, niti rokami domačih zdravilcev - ranocelnikov, pač pa je skoraj brez senčice dvoma tatove in skrunilce narave iskati med strastnimi »foh botaniki«, katerim po vsej verjetnosti izkopani primerki niso crknili in ima policija še vse možnosti za uspešno delo – da ima le voljo za to.
Če se motim, je to posledica branja romanov »a la Črni tulipan«, morda pa tudi pripovedk iz idrijskih koncev, kjer se je baje nekaj podobnega godilo dražestnemu jegliču, katerega preostala nahajališča je menda najstrožje prepovedano izdajati prav poklicnim rožcarjem.
Primorski plezalci, ki smo januarja 1982 preplezali južno steno Aconcague po dveh različnih smereh, smo bili takrat stari med triindvajsetimi do petindvajsetimi leti, Igor Škamperle je dva meseca prej zakorakal šele v devetnajsto leto …
Glavni vir problema ni morda tudi koča, temveč PREDVSEM koča. Tu se začne prehrambena veriga za ostali bio svet. A planinci kot planinci, leseni za pametne nasvete.
Helikoptersko reševanje je več ali manj v domeni vojske, časi rivalstav med miličniki in vojaki so na tem področju na srečo že dolgo le še zgodovina. Baje da drugo leto dobi SV tri nove namenske helikopterje, sedanja koalicija se zavezala v koalicijski pogodbi k nakupu treh dodatnih helikopterjev, ki naj bi stali ok. 30 milijonov. Praktično smo edina alpska država, ki nima namenskih helikopterjev, kot da bi namesto z rešilci poškodovance in bolne vozili z dostavnimi avtomobili ali celo v starodobnikih. Resnici ljubo je treba povedati, da je Slovenija tudi daleč najrevnejša alpska država, če ne upoštevamo celotne Italije, ampak je njen severni del in temu primerno je tudi stanje na področju tehnične opreme za civilne namene. Za primerjavo: Na Tirolskem s približno 690 tisoč prebivalci je dejavnih do 13 helikopterjev, medtem ko jih je v Sloveniji, kjer nujno medicinsko pomoč nudita vojska in policija, v pripravljenosti skupaj le pet, pa še to pogojno, saj so policijski več ali manj na servisih, enega so imeli celo več let razstavljenega. Mimogrede, dve srbski ministrstvi sta dobili devet Airbus dvomotornih večnamenskih helikopterjev H145, Nemčija pa je Srbiji donirala štiri rabljene helikopterje H145M (prej Eurocopter EC145), pa sploh niso v NATU.
« Prejšnja stran
|
Število komentarjev:
10151 | Stran 1 od 508
|
Naslednja stran »
Komentarji
Zakaj je
"Magnezija" je magnezijev karbonat, MgCO3.
Molska masa: 84,3139 g/mol
Tališče: 540 °C
Gostota: 2,96 g/cm³
Seveda obstaja tudi kot prehranski dodatek, itak večino mineralov, s kovinami vred, vnašamo v obliki soli. Kot prehransko dopolnilo naj bi bil najbolj učinkovit magnezijev citrat; zaradi svoje odlične absorpcije in ker ne povzroča prebavnih težav, ki so pogoste ob uživanju ostalih oblik magnezija. Na voljo je v šumečih tabletah. Seveda je tudi v obliki karbonata primeren. Zadnja leta je pozornost pritegnil magnezijev L-treonat, ki naj bi imel velik vpliv na izboljšanje kognitivnih sposobnosti.
Zakaj je
Urbano plezanje se mi ne zdi ustrezen prevod za 'buildering'. Urbano pomeni mestno, torej sem spada (kot je namignil že David) tako buildering, kot plezanje po namenskih umetnih stenah (balvanskih in velikih).
Kljub temu, da je beseda 'skovanka' (zloženka) z bouldering, pa ne izključuje tudi dolgih smeri, ne glede na to, ali gre za varovanje z vrvjo ali 'vratolomno soliranje'. Npr. na Šancah smo prakticirali vse te (kratke/dolge, ne/varne) oblike.
In, še stotič, pravilno se reče magnezija. Magnezij je kovina ...
SMAR-ovci
Gotovo je bilo za mlade Gruzijce druženje poučno, je pa Gruzija v alpinizmu že od nekdaj močna. Mihail Hergiani, kateremu je posvečen muzej v Mestijah, je leta 1967 v Walkerju prosto preplezal izogib dotedanje nihalne prečnice, kar vzpon poenostavlja in nekoliko skrajša na račun težjega plezanja. Slovenci do takrat Walkerja še nismo ponovili. Tudi gruzijsko stran Kavkaza so že zdavnaj obdelali, vključno z Užbo.
Na najvišji vrh
Po francoski lestvici, ki je verjetno večini bliže kot ruska, PD+.
Vremensko napoved se seveda dobi na internetu, s poznavanjem osnov meteorologije se jo da tudi dovolj dobro aplicirati na lokalni relief. Je pa tudi naš vodnik govoril, da napovedi za tisti konec ni in je raje sledil svojemu nosu. Potem smo res čakali v šotorih zadnjega tabora in namesto vzpona sestopili v razjasnitev.
Za urejanje zavarovanj je dobro vedeti, da od sedla Delane naprej (torej 3 dni) trasa poteka po Kazahstanu.
Z vodenjem je tam začel ruski vodnik Alex - ima tudi dobre fotke z Belukhe: http://www.alexclimb.com/photo/19?lang=eng#prettyPhoto
Lep košček sveta.
Zahodna stena Brane
ALPINIZEM!!!
V policijskem spremstvu
Prav zabavno, vsekakor bolj, kot v "dobrih starih časih" korakati ne enkrat pred naperjeno puško z nabojem v cevi pred vrlimi čuvaji "granica naše otažbine".
Reševanje
Odlično! Tako za akcijo kot za literarno oblikovano poročilo.To je to! - T
Kraški rob
Pravzaprav je ta odsotnost slovenskih imen škandal! Čudim se urednikom in založniku za takšno odločitev in pričakujem njihov odziv, le kaj bodo povedali v "opravičilo". Takole Italjani predstavljajo Črni kal, Osp in Kubed recimo, ignorirajo slovenska krajevna imena! http://revitas.org/it/itinerari-turistici/bellezze-culturali/san-sergio-ospo-covedo,40.html
Kraški rob
Po moje gre za izgubljanje lastne identitete in samospoštovanje kot naroda. Naroda, ki je na tem prostoru najstarejši, avtohton od nekdaj. Tako gredo Ljubljančani raje smučati na Gerlitzen kot na Osojščico, ime Mokrine jim je manj uglajeno od Nassfelda itd. Tako pač je. Vendar je obenem lepo videti, da vsem pa le ni vseeno.
Vojaško letalo pri Nomenju
Zanimivemu dogodku je treba dodati še vir in sicer knjigo Tomaža Budkoviča, Bohinj 1914-1918, med zaledjem in fronto. Dogodek je opisan na strani 169 in 170.
Kraški rob
Pozdravljam vsak trud, delo, zagnanost, in lepo je, da se pišejo vodniki.
Polagam pa na srce slovenskim izdajateljem, da naj uporabljajo najprej slovenska imena krajev v zamejstvu (Milje, Sesljan, Križ, Glinščica,...) potem pa šele upoštevamo dvojezičnost, ne vidim jih ne v predstavitvi, ne na zemljevidu. Če jih bomo pozabili mi, jih bo kdo drug še raje. Noben vodniček izdan v Sloveniji brez slovenskih poimenovanj krajev v zamejstvu (Italija, Avstrija, Madžarska) ne bi smel ugledati luč sveta.
AN - 12.03.2019
Bravo za Štajersko Rinko! Dobri vedno najdejo dobre stvari.
Alpinci in top na Mangartu leta 1939
Vsa čast alpinom za propagandni podvig s topom na Mangrtu, kar potrjuje filmski insert. Na Triglav pa je prvi pristopil jugoslovanski top, kar nazorno potrjuje članek v Frontu in živi pričevalci. Zmedo bi rešila sama identifikacija alpinov na sliki. Običajno imajo na klobukih oznako polka (številka). Tudi teorija, da so ga privlekli na vrh po njihovi diretissimi je bolj utopija.
Za samo osvajanje Triglava je zanimiv podatek o prvem preletu Triglava z letalom. Polet je opravilo dvosedežno vojaško letalo 14.10.1913. Člana posadke sta bila nadporočnika Elsnar in Stojsavljević. Poletela sta na Dunaju in pristala v Gorici. Pogumnemu dejanju je naslednje leto sledila nesreča, se je nadporočnik Elsner leta 1914 smrtno ponesrečil na vojaškem letališču Aspn.
Gorske rožice plenijo
Kar se tiče odkrivanja storilcev – nič še ni zamujenega. Čisto navadnemu laiku in nestrokovnjaku je jasno, da tako strokovno izkopane luknje niso nastale z rokami žalujočih za okrasitev grobov, niti rokami domačih zdravilcev - ranocelnikov, pač pa je skoraj brez senčice dvoma tatove in skrunilce narave iskati med strastnimi »foh botaniki«, katerim po vsej verjetnosti izkopani primerki niso crknili in ima policija še vse možnosti za uspešno delo – da ima le voljo za to.
Če se motim, je to posledica branja romanov »a la Črni tulipan«, morda pa tudi pripovedk iz idrijskih koncev, kjer se je baje nekaj podobnega godilo dražestnemu jegliču, katerega preostala nahajališča je menda najstrožje prepovedano izdajati prav poklicnim rožcarjem.
Alpinista bosta
Primorski plezalci, ki smo januarja 1982 preplezali južno steno Aconcague po dveh različnih smereh, smo bili takrat stari med triindvajsetimi do petindvajsetimi leti, Igor Škamperle je dva meseca prej zakorakal šele v devetnajsto leto …
Alpinista bosta
In zakaj slika Zahodne rame in baznega tabora z juga, torej ravno z nasprotne strani.
Ponovno nad ribe
Glavni vir problema ni morda tudi koča, temveč PREDVSEM koča. Tu se začne prehrambena veriga za ostali bio svet. A planinci kot planinci, leseni za pametne nasvete.
Pet desetletij
Zdaj je arhiviran s pravim
AN - 05.03.2019
Zeleni žleb je s člani Črnuškega AO plezala Saša Podlipec, članica AO Matica.
Pet desetletij
Helikoptersko reševanje je več ali manj v domeni vojske, časi rivalstav med miličniki in vojaki so na tem področju na srečo že dolgo le še zgodovina. Baje da drugo leto dobi SV tri nove namenske helikopterje, sedanja koalicija se zavezala v koalicijski pogodbi k nakupu treh dodatnih helikopterjev, ki naj bi stali ok. 30 milijonov.
Praktično smo edina alpska država, ki nima namenskih helikopterjev, kot da bi namesto z rešilci poškodovance in bolne vozili z dostavnimi avtomobili ali celo v starodobnikih. Resnici ljubo je treba povedati, da je Slovenija tudi daleč najrevnejša alpska država, če ne upoštevamo celotne Italije, ampak je njen severni del in temu primerno je tudi stanje na področju tehnične opreme za civilne namene.
Za primerjavo: Na Tirolskem s približno 690 tisoč prebivalci je dejavnih do 13 helikopterjev, medtem ko jih je v Sloveniji, kjer nujno medicinsko pomoč nudita vojska in policija, v pripravljenosti skupaj le pet, pa še to pogojno, saj so policijski več ali manj na servisih, enega so imeli celo več let razstavljenega. Mimogrede, dve srbski ministrstvi sta dobili devet Airbus dvomotornih večnamenskih helikopterjev H145, Nemčija pa je Srbiji donirala štiri rabljene helikopterje H145M (prej Eurocopter EC145), pa sploh niso v NATU.