Večer: Nataša Mahne: Čudoviti kraj, obdan z mogočnimi gorami / Vesna Velišček: V deželo kozolcev

Čudoviti kraj, obdan z mogočnimi gorami

Na obisku pri kraljici Dolomitiov - v Cortini D'Ampezzo

V osrčju Dolomitov je čudovito gorsko mesto Cortina D’'Ampezzo, znano po zimskih športih, predvsem alpskem smučanju, in spada med najbolj ekskluzivne gorske lokacije v Evropi. S svojo brezčasno okolico, ki je uvrščena v Unescovo svetovno dediščino, je poleti pravi raj za pohodnike in plezalce, saj ponuja obilo pohodniških poti in nekaj najlepših plezalnih poti (opremljene so z jeklenicami) Via Ferrata v Dolomitih. Zaradi lepo urejenih serpentinastih cest, ki se vzpenjajo čez visoke prelaze, jo obožujejo tudi mnogi kolesarski navdušenci.

Cortina D'Ampezzo je manjše mesto v tipičnem alpskem stilu. V središču so številne trgovine, galerije in starinarnice. Leta 1956 so v tem kraju gostili zimske olimpijske igre, zato po okoliških pobočjih vidimo smučarske proge, nekdanjo bob stezo in skakalnico, drsališče in druge športne objekte. Najboljši čas za obisk Cortine je prva polovica avgusta, ko je vreme najbolj stabilno, a so zaradi vrhunca sezone cene najvišje. V tem mondenem mestu je težko dobiti turistično namestitev po ugodni ceni, zato sem s seboj vzela opremo za kampiranje in se nastanila v enem od štirih kampov v neposredni bližini. Mesto leži na 1224 m nadmorske višine in je obdano s tritisočaki, na katerih se tudi poleti najde kakšna krpa snega. Zaradi tega se tedaj temperatura ponoči spusti tudi na okoli deset stopinj Celzija.

Muzej prve svetovne vojne na prostem
Na območju Cortine je po vrhovih gora med prvo svetovno vojno potekala fronta. Tu še dandanes vidimo številne obrambne in strelske jarke, predore skozi gore, kaverne, ruševine nekdanjih kasarn, zarjavelo bodečo žico in drugo pločevino, ki pričajo o grozodejstvih na tem območju. Le 20 minut vožnje iz Cortine proti zahodu in prelazu Falzarego sem obiskala muzej prve svetovne vojne na prostem, ki zajema Sass di Stria z muzejem Tre Sassi, Lagazuoi in Cinque Torri.

Sass di Stria z muzejem Tre Sassi sem obiskala po naključju. Ko sem se ustavila v bližnjem plezališču pod goro Sass di Stria v bližini prelaza Falzarego, sem opazovala luknje v steni in majhno trdnjavo, ki je nekoč varovala prehod skozi prelaz Val Parola. Trdnjava je danes spomenik in muzej mogočne dolomitske vojne. V muzeju si lahko ogledamo razstavljene dokaze o spopadih na fronti, slike vojakov, prebivalcev in okolice ter prisluhnemo tragičnim zgodbam. Polna radovednosti sem se povzpela na prelaz in med ogledovanjem trdnjave srečala prijaznega Slovenca, ki se je oblečen v avstro-ogrskega vojaka nastavljal fotografskim aparatom. Povedal mi je, da se vsako leto udeleži enotedenskega tabora in kot vojak vodi turiste okoli trdnjave in po taboru ter tako v živo predstavlja življenje vojakov med vojno. Po ogledu sem se povzpela na bližnjo 2466 m visoko goro Sass di Stria, ki s ceste ni videti nič posebnega, ko pa sem se pričela vzpenjati po pobočju, se mi je odprl labirint poti, lestev, predorov in napol podrtih hiš. Gora je služila avstrijskim vojakom kot odlično skrivališče pred napadi Italijanov. Z nje so imeli zelo dober razgled na prelaz Falzerego, ki je bil eden od strateških prehodov. Pri sestopu se nisem mogla načuditi, koliko dela so vložili, saj so goro skoraj čisto preoblikovali.

Skrivnostni Laguazoi
Med pregledovanjem literature v muzeju se mi je pogled ustavil na zanimivi leseni brvi, ki visi visoko v steni in jo lahko dosežemo po poti, ki vodi od trdnjave Tre Sassi mimo vojaških jarkov proti 2778 m visokemu vrhu Piccolo Laguazoi. Tako sem, ne vedoč, kaj gora skriva, vzela pot pod noge in se povzpela na vrh, kjer me je pričakal lep razgled na najvišje vrhove Dolomitov. Ko sem med sestopom dosegla planinsko kočo, do katere se je iz doline možno povzpeti tudi z gondolo, sem opazila, da je gora preluknjana s številnimi podzemnimi rovi, po katerih poteka zanimiva planinska pot, ki nas tako rekoč po notranji strani gore pripelje vse do vznožja. Vojna tudi tej gori ni prizanesla in je močno spremenila njeno podobo. Že ob vhodu v rov je videti razdejanje, povzročeno s 33 tonami eksploziva, ki so ga skoraj pri vrhu nastavili Italijani, da bi onemogočili napredovanje avstrijske vojske. S čelado in svetilko na glavi sem si ogledovala po rovih postavljene kulise s topovi, strojnicami in opremljenimi sobicami, kjer se po zvočniku slišijo razlage različnih zgodb. Med drugim sem lahko prisluhnila vojaškim zgodbam o grozovitih spopadih, gradnji rova, dolgih ostrih zimah daleč od družin in z malo živeža za preživetje.

   

Cinque Torri
Na poti med Cortino D'Ampezzo in prelazom Falcarego na levi v daljavi vidimo pet mogočnih stolpičev, ki pripadajo gorski skupini Averau-Nuvolau. Poleg markantnega videza so Cinque Torri zelo priljubljene pri športnih plezalcih in alpinistih, saj je po njih speljanih mnogo opremljenih plezalnih poti različnih težavnostnih stopenj. Plezalne sposobnosti je mogoče preizkusiti tudi na številnih balvanih, ki jih obkrožajo. Pot do tja vodi po lahkih planinskih poteh, tisti, ki so bolj lene sorte, se lahko s sedežnico peljejo do koče Riffugio Scoiattoli, kjer se prične pot po naslednjem delu muzeja na prostem, okoli omenjenih stolpičev. Vse predore, strelske jarke, koče in dostopne poti na območju muzeja so očistili in obnovili številni prostovoljci.

Tofana di Rozes
Za konec sem se povzpela na 3225 m visoko goro Tofana di Rozes, s katero sem se spogledovala ves čas raziskovanja Dolomitov. Tofana di Rozes je nasproti Cinque Torri, le 15 minut vožnje iz Cortine. Velika piramidasta gora prevzame človeka s skoraj tisoč metrov visoko južno steno z osmimi navpičnimi stebri, ki v soncu zažarijo v neštetih odtenkih rumene, oranžne in rdeče barve ter tako ustvarjajo videz orjaške gotske katedrale. Tofana je zelo priljubljena gora, po njej poteka zahtevna plezalna pot ferata Lippella, ki sodi v skupino najlepših ferat v Dolomitih. Prične se z vzponom po skobah in lestvi v 500 m dolg vojaški rov. Po njem sem se povzpela za kar 120 m, po krajšem spustu pa nadaljevala po grudasti poti vse do vstopa na plezalno pot, ki je dobro označena s tablo, in se po jeklenicah in ozkih poličkah počasi vzpenjala proti vrhu. Najprej do police Tre Dita, kjer je možno sestopiti, a sem pot nadaljevala po polički do drugega dela ferate, ki je nekoliko bolj izpostavljen. Vzpon ponuja zanimive razglede, na nekaterih delih manjše slapove, ki omogočajo osvežilno prho in veliko adrenalina ob skakanju z ene poličke na drugo. Ferata se konča le nekaj metrov pod vrhom, ki me je nagradil z veličastnim razgledom. Pri vzponu na Tofano je treba imeti veliko sreče - večino mojega raziskovanja je bil vrh Dolomitov zavit v meglico in oblake. Sestop vodi mimo koče Rifugio Giussani, ki jo obdajajo ostanki nekdanjega mesteca in vojaških kasarn, vse to lahko vidimo na vsakem koraku in nas premami, da ne odhitimo v dolino.

Cortina D'Ampezzo in njena okolica sta nepozabni. Zeleni pašniki, borovi gozdički, smaragdna jezera, pravljične potke in sanjske gore preprosto očarajo in na vsakem koraku razkrijejo kakšno skrivnost, ki jo nosijo v mogočnih stenah.

Tekst in foto: Nataša Mahne

---

V deželo kozolcev

Na ogled je 19 kozolcev, ki so slovenska posebnost. Kozolci pripovedujejo zgodbo o ljudeh.

Dežela kozolcev je v Mirnski dolini, točneje v vasi Šentrupert. Šentrupert je prvič omenjen leta 1163. Zagotovo je največja znamenitost vasi prav župnijska cerkev sv. Ruperta, ki velja za eno najlepših gotskih cerkva v Sloveniji. Po zavetniku župnijske cerkve, sv. Rupertu, je ta prelepa gručasta vasica dobila svoje ime.

Junija so v vasi odprli Deželo kozolcev, ki ponuja edinstveno, inovativno, ustvarjalno, izobraževalno in zabavno doživetje slovenske dediščine. V naravnem okolju so razstavljeni kozolci različnih starosti in tipov. Gospodar je bil na svoj kozolec praviloma zelo ponosen, če ne kar srčno navezan. Včasih to razkrijejo izrezljani napisi na lini ali na tramu, še večkrat pa izrezljana letnica in ime gospodarja. Tako kozolci pripovedujejo zgodbo o ljudeh, ki so kozolec naročili, izdelali in ga uporabljali.

Muzej Dežela kozolcev, prvi muzej na prostem s kozolci na svetu, vključuje 19 kozolcev iz širše Mirnske doline (le eden je iz okolice Ivančne Gorice), od tega je 17 kozolcev, ki so jih prenesli na ta prostor in jih obnovili. Najstarejši kozolec je Lukatov toplar, ki se ponaša z letnico 1795, s slamnato streho in z opletenim zatrepom. Uvršča se med najstarejše ohranjene dvojne kozolce pri nas in na svetu. V muzeju je zastopanih vseh šest tipov kozolcev, trije enojni (enojni, enojni s plaščem, enojni vzporedni) in trije dvojni (nizki, kozolec na kozla in toplar), ki prikazujejo razvoj kozolca od najenostavnejše izvedbe do najzahtevnejših in stilsko dovršenih toplarjev.

Kozolcev v tako različnih oblikah in v tako velikem številu, kot jih poznamo v Sloveniji, ne poznajo nikjer na svetu. Nekaj jih lahko najdemo tudi pri naših sosedah, v zahodni Italiji in južni Avstriji. Kozolci so med najbolj prepoznavnimi sestavinami kulturne dediščine pri nas, saj so prisotni tako rekoč v vsem prostoru, v vaškem, primestnem in celo mestnem. Kozolci so v sodobnem času začeli izgubljati svojo primarno uporabnost - sušenje sena in žita. K temu sta najbolj pripomogla sprememba in razvoj kmetijske tehnologije. V zadnjih desetih letih je samo na Dolenjskem propadlo kar 15 odstotkov kozolcev, dobra tretjina pa jih je v izredno slabem stanju in jim grozi skorajšnji propad. Zavedati se moramo, da so kozolci večstoletni dosežek poljedelskih in živinorejskih dejavnosti v okolju kmečkih, grajskih in samostanskih kmetijskih posesti. Izkazujejo izjemen čut za uporabo naravnih gradiv in mojstrstvo tesarske tradicije. V kozolcu so sušili in shranjevali deteljo, ječmen, pšenico, seno, koruzo, ajdo, stročnice, praprot in druge izdelke. Ob kozolcu je bil tudi oreh, ki je k sebi vlekel strele.

Kozolec je prepoznaven znak Slovenije. V Slavi vojvodine Kranjske jih je omenjal že Valvasor, ki je opisal kozolce na Kranjskem. V občini Šentrupert si je mogoče ogledati tudi znameniti Simončičev toplar, ki stoji v Bistrici pred Šentrupertom in ni bil prenesen v muzej. Simončičev toplar velja za najlepši slovenski kozolec in ima med kozolci edini status kulturnega spomenika državnega pomena. Dežela kozolcev je inovativni projekt občine Šentrupert, ki vsestransko vrednost dediščine kozolcev povezuje s sodobnimi oblikami turizma in gospodarstva. Muzej predstavlja turistično, izobraževalno in kulturno središče, ki poleg osnovne infrastrukture, kozolcev, ponuja še strokovno vodenje po muzeju, izobraževalne delavnice, igre za otroke in odrasle, teambuildinge za podjetja in organizacije, mednarodne razstave, koncerte, modne revije in drugo. V načrtu so tudi nočitve na kozolcu in posebne poroke pod kozolci. In nič čudnega ni, da velja Šentrupert za eno najbolj inovativnih, okoljsko ozaveščenih in energetsko učinkovitih občin v Sloveniji, kar potrjujejo tudi številna prejeta priznanja. Tako je bila občina Šentrupert uvrščena med najboljše slovenske prakse pri projektu Slovenija znižuje CO2, prejela je priznanje Zlati kamen za eno razvojno najbolj prodornih občin ter priznanji za energetsko najbolj učinkovito občino v letu 2012 in za najbolj inovativno občino v 2011.

Vesna Velišček