Slovenec (1933): Kamnik 18. september 1933
Valentin Slatnar — Bôsov Tine — je danes zjutraj umrl v Kamniški Bistrici. Kdo ni poznal Bosovega Tineta, najstarejšega lovskega čuvaja v kraljevem lovišču v Kamniški Bistrici? Onkraj Izvira je imel svojo hišico, kjer je gospodaril z zvesto ženo Nežo. Turisti in izletniki so prav radi hodili k Tinetu na ajdove žgance. Ljubeznivega gospodarja Tineta so imeli vsi zelo radi in vsi gospodarji, katerim je služil, so visoko cenili njegovo požrtvovalnost in vestnost v službi. Pred 61 leti je kot 20 letni mladenič vstopil v službo kot lovski čuvaj. Lani je praznoval svojo 80 letnico in 60 letnico izvrševanja svoje odgovorne in nevarne službe. Kot krepkega in za tako visoka leta izredno odpornega in delavnega moža, bi ga lahko postavili za vzor naše krepke gorjanske grče, ki si je v zdravem gorskem zraku in dnevnem naporu še vedno ohranila svojo svežost in gibčnost na telesu in na duhu. Bosov Tine je kljub svojim 81 letom še vedno s puško na rad hodil po revirju in se z mladeniško prožnostjo vzpenjal po najbolj nevarnih in strmih stezicah proti Sedlu in Mokrici. Kakor v mladih letih, ko je bil v večnih borbah z divjimi lovci, je bil tudi še zdaj največji strah divjih lovcev obširnega kraljevega lovišča v Kamniški Bistrici. Tine je bil živa kronika vseh dogodkov zadnjih 60 let v Bistriškem koncu. Natančno se je spominjal še vsakega dogodka in z velikim zanimanjem je vsak poslušal njegove lovske zgodbe, katerih mu ni nikoli zmanjkalo. Pred tremi leti je kralj odlikoval Tineta za zvesto službovanje z zlato kolajno. Pred kratkim je še zdrav in poln življenja veselo vihtel zeleni lovski klobuk in glasno vriskal vrh Mokrice, danes pa leži na mrtvaškem odru, kamor ga je v par dneh položila bolezen. V sredo dopoldne ga bodo pokopali na pokopališču v Stranjah. Tako umirajo vse naše krepke gorjanske grče. Do zadnjega je čil in krepak, potem pa ugasne kakor luč, ki do konca mogočno plapola in ii naenkrat zmanjka goriva. Valentin Slatnar — Bosov Tine je bil kljub temu, da je bil v svoji službi večni preganjalec in strah divjih lovcev, plemenita duša in izredno dobrega srca, da ga je vsak občudoval.
Naj mu bo Bog večni plačnik!
Slovenec, 19. september 1933
Bosov Tine umrl
Kamnik18. septembra
Danes zjutraj je umrl v lovski koči onkraj izvira Kamniške Bistrice kraljevi lovski čuvaj Valentin Slatnar, ki so ga vsi poznali pod imenom Bosov Tine. Bil je najstarejši lovski čuvaj in strah vseh divjih lovcev. Pred 61 leti je vstopil v službo lovskega čuvaja pri takratnem zakupniku bistriškega lovišča in je zvesto služil vsem gospodarjem, z največjim veseljem pa sedanjemu svojemu gospodarju — Nj. Vel. kralju Aleksandru, ki ga je pred tremi leti odlikoval z zlato kolajno.
Bosov Tine je bil eden izmed onih lovskih čuvajev, kakršnih najdeš danes malo v lovskih revirjih. Požrtvovalen, marljiv in neustrašen je bil v borbi z divjimi lovci, ki so se ga izredno bali, kajti s Tinetom ni bilo dobro priti v stik, kadar je bil v svoji službi. Koliko jih je zasačil in izročil v roke pravici v teku svojega 60 letnega službovanja, menda niti sam ni več vedel. Bilo jih je pa veliko, izredno veliko. Včasih je tudi Tinetu trda predla in pred nekaj leti ga je neki divji lovec tako poškodoval, da je Tine komaj ostal pri življenju. Kljub svoji visoki starosti 81 let je do zadnjega vztrajal v svoji naporni službi in jo tako zvesto in zgledno izvrševal, da ga je Nj. Vel. kralj ponovno pohvalil. Še pred nedavnim je na svojem obhodu po revirju napravil najtežje ture po skalnih potih čez Gamzov skret in Mokrico. Kdor je poznal njegovo krepko naravo, si ne bi mislil, da ga bo kratka bolezen položila na mrtvaški oder. Bosovega Tineta se bo s hvaležnostjo spomnil marsikdo, ki je užival gostoljubje v njegovi lovski koči onstran izvira Bistrice. Večkrat, ko je bila turistovska koča prenapolnjena, je Tine gostoljubno sprejel pod svojo streho cele družbe izletnikov. Znal je tako zanimivo pripovedovati razne lovske prigode, da ga je vsak rad poslušal.
Bosovega Tineta bodo v sredo zjutraj prenesli iz Kamniške Bistrice in ga pokopali na farnem pokopališču v Stranjah. Naj bo zvestemu kraljevemu lovcu lahka domača zemlja, vsi, ki smo ga poznali, pa ga bomo ohranili v trajnem spominu.
Jutro, 19. september 1933