Slovenec (1893): Častitim čitateljem bode morebiti ime Vintgar popolnoma neznano, kakor je bil do zdaj neznan kraj, kateri se tako imenuje.
Zato menda ne bode odveč, ako ga nekoliko bolj natanko popišem, posebno ker se bodo po mojih mislih vsi zanj zanimali, ki imajo kaj občutka za naravne lepote.
Nekoliko od vasi Sp. Graben, v gorjanski županiji pri Bledu, pa do radolniškega slapa ali »Šuma«, kakor ga naše ljudstvo imenuje, teče Radolna skozi divje romantično sotesko Vintgar, katera je bila do letos skoraj nepristopna. V njo se je podal le kak tatinski ribič ali pa strastni hribolazec od vrha navzdol, ker ob reki je bilo nemogoče priti. Sploh brez nevarnosti nihče ni mogel priti v Vintgar.
Mnogi obiskovalci radolniškega slapa so mislili, bi se li ne dala napraviti pot skozi sotesko. Tudi naš župan g. Jakob Žumer se je poprijel te ideje z vso navdušenostjo. Pridobil je za to še nekatere druge gospode na Bledu, in ti so izvolili izmed sebe odbor, kateri je imel nalogo skrbeti, da se pot skozi Vintgar prej ko mogoče odpre. Načelnikom je bil izvoljen g. fotograf Lergetporer, odborniki so: gg. Tirman, Hudovernik, posestnika na Bledu, in gospod Murnik, stotnik v pokoju, stavbeni vodja pa g. Jakob Žumer. Odbor je sklenil napraviti pot s prostovoljnimi darovi in čistim dobičkom veselic, katere naj bi se v ta namen priredile. Razen tega je dobil še podpore od slav. deželn. Zbora kranjskega in slav. kranjske hranilnice po 300 gl.
Začeli so pot delati dne 25. maja 1891 in dodelana bode do 26. avg. tek. leta. Vsa bo veljala nad 2000 gl., in sicer so porabili prvo leto 798 gl., drugo 649 gl. in letos 700 gl. Plačana še ni vsa, vendar upamo, da se bodo stroški pokrili s prostovoljnimi darovi obiskovalcev Vintgarja in blejskih gostov, kateri so se do zdaj pokazali še kot najboljši podporniki tega podjetja.
Kdor bode videl pot, čudil se bo izvedenosti in požrtvovalnosti gorjanskega župana g. Žumra, kateri je vse to delo sam vodil in sicer brezplačno, akoravno je imel premnogo potov in truda s preskrbovanjem potrebnega materijala in nadzorovanjem delavcev, da ne računamo morebitne gmotne škode, ako se stroški ne pokrijejo. Da ni on prevzel vse stvari v svojo roko, bi se delo ne bilo ni pričelo, kaj še le tako dobro in ceno izvršilo. Mi le želimo, da bi Gorjanci znali še za naprej ceniti zasluge moža, kateri je s to potjo pokazal svetu nove krasote gorjanske županije.
Ako se podamo od slapa ob reki navzgor, kaže nam deščica z napisom »Skozi Vintgar v Gorje« pot, za katero so morali dobiti prostor z razstreljevanjem skalovja. Radolna dela tukaj več nizkih slapov. Na obeh straneh se dviguje zdaj visoko pečevje, zdaj tako strmi breg, da je nemogoče po njem plezati. Kmalu se začne pot viti ob pečini, katera visi proti vodi. Potem se soteska nekoliko odpre, breg na levi strani je toliko zložen, da se more priti tu navzgor, seveda le tak, ki je že navajen po takih krajih se plaziti. Zdaj pridemo pod veliko skalo, katero naši ljudje imenujejo »Rančo«. Tukaj že zagledamo most čez vodo, kateri nas pripelje v najlepši del soteske. Na obeh straneh se dviguje navpično skalovje visoko najmanj kakih 40—60 metrov. Obe steni ste tako blizu skupaj, da ima med njima komaj prostor reka, katera doseže tukaj največjo globočino. Pot se vije ob skali in je oprta na železne v skalo zapičene droge. Za nekaj se soteska zopet nekoliko razširi in voda dela tu dva majhna slapa, nad katerima sta mostova. Odtod gremo po raznih ovinkih do skale, raz katero je vredno pogledati nazaj po soteski, in potem po senčnatem bregu nad šumečo vodo iz soteske na plano. Kmalu pridemo do vasi Sp. Graben in potem do Spod. Gorij, kjer se lahko v gostilni okrepčamo. Pot skozi sotesko je dolga pičle pol ure; od Blejskega jezera do »Šuma« in potem skozi Vintgar in Gorje nazaj pa 2½ - 3 ure.
Hvalevredno je, da se mej nami vedno bolj zanimajo za ta novi biser že itak krasnega Bleda. Slov. planinsko društvo je že zaznamovalo pot od postaje Javornik do radolniškega slapa (eno uro hoda) z rudečo barvo, in tudi »Jeruzalemski romar« se menda že napravlja s svojim aparatom na pot v Vintgar.
V soboto 26. tega meseca bode ta pot slovesno otvorjena. Naši rojaki naj se v obilnem številu udeleže slavnosti in si ogledajo ta novi kras slovenske domovine. Slavnostni program smo priobčili v včerajšnjem listu na drugem mestu. Tudi taki, ki mislijo v nedeljo 27. t m. iti na Koprivnik, se lahko udeleže te slavnosti, in se potem v nedeljo zjutraj podajo čez Pokluko na Koprivnik. Brezplačnega vodnika ne bo težko dobiti, ker gre ta dan tudi mnogo ljudij iz gorjanske fare na Koprivnik. Toraj na svidenje v Vintgarju in na Koprivniku!
Liga -f- 103.
Slovenec, 25. avgust 1893