Jutro (1933): Naš planinski polk je prisrčno praznoval krstno slavo
Boh. Bistrica, 2. avgusta 1933
Včeraj je naš planinski polk, ki se mudi v naših gorah na letnih vajah, slavil svojo slavo. Bila je to prav gotovo ena najlepših vojaških slavnostnih prireditev. Na prijazni planici ob vznožju Črne prsti v bohinjskem kotu, ki ga kakor skrbni stražarji branijo pred vsemi nevarnostmi vrhovi Lisca, Ostrega vrha, Triglava, Lanševice, Tičarice itd., ždijo kakor jata utrujenih golobov beli šotori polka. Nad taboriščem, ki so nad njim plapolale državne trobojnice, so vojaki skrbno pripravili prostor za slavje. Iz doline so nalašč pred tem dnem zgradili novo lepo cesto, po kateri se lahko avtomobil povzpne prav v sredo njihovega tabora. Ob vhodu so zgradili prisrčno lep slavolok in ga okrasili s simboli planinstva: s cepini in smučmi.
Za ureditev slavnostnega prostora je že narava sama prav dobro poskrbela. Na prijaznem holmcu je bilo treba zgraditi samo še tribuno iz smrekovega zelenja za goste, ki so jo na vrhu okrasili še z lično izdelano kraljevsko krono. Med gosti, ki so prihiteli od blizu in daleč, iz Ljubljane, Škofje Loke, Bistrice in od drugod in ki jih je pozdravljal domačin, komandant polka, polkovnik Radovič, je bil tudi zastopnik kralja, kraljevi adjutant brigadni general Pavle Pavlovič. Izmed civilnih organizacij so se oficielno udeležili tega lepega vojaškega slavja Zimskosportni savez po gg. Gorcu, Komarju in dr. Pavlinu, združenje rezervnih oficirjev, pododbor Ljubljana, po rezervnem kapetanu I. stop. Primožiču in pa številne deputacije sokolskih društev iz Bistrice s starosto Grobotkom in iz Škofje Loke, ki je sicer domače mesto polka. Poleg številno zbranih naših častnikov je slavi prisostvoval tudi major francoske armade g. Bethonart, ki se mudi v Bohinju.
Naši planinci so se pred tribuno postrojili v vzorni paradi, ki jo je vodil podpolkovnik Popovič. Sredi najlepšega dne, ki si ga more človek želeti v takšnem planinskem raju, kakor je Bohinj, so se lepo izvršili svečani obredi. Po tihi molitvi vseh navzočnih sta katoliški in muslimanski duhovnik s kratkimi nabožnimi in domoljubnimi govori pozivala zbrane vojake na njihove dolžnosti v službi kralju in domovini, prota Budimir pa je ob asistenci domačega komandanta, podčastnika in redova opravil tradicionalno sečenje kolača.
Nato je komandant izrekel svojemu polku svečano besedo. Spominjal se je velikih trenutkov iz slavne srbske in jugoslovenske zgodovine in je vojake bodril, naj ostanejo zvesti tradicijam svojih prednikov, ki so vse žrtvovali za svobodo in veličino domovine. Z vzklikom vrhovnemu komandantu vojske Nj. Vel. kralju in njegovemu visokemu domu je polkovnik Radovič zaključil svoj govor, nakar je iz vsega polka zaoril: »Naj živi!«. Godba je zaigrala himno. Vsa svečanost se je zaključila s strumnim defilejem polka pred slavnostno tribuno, nato pa se je mnogoštevilna povabljena družba zbrala h kosilu, s katerim so gostom ljubeznivo postregli domači častniki.
Med izbornim kosilom je komandant polka ob burnih aklamacijah vse zbrane družbe napil kralju, nato pa je prečital še neskončno vrsto brzojavnih in pismenih čestitk, ki so polku prispele za njegov praznik od blizu in daleč. Nj. Vel. kralj je svojemu polku čestital z besedami: »Srečna vam bodi slava, junaki moji! Globoko sem prepričan, da bom tudi v vas, dragi moji planinci, zmerom našel požrtvovalne in vredne branilce naših lepih gora in planin. Pošiljam vam svoj kraljevski pozdrav. Živeli moji planinci! Aleksander«
Kraljevi brzojavki, ki so jo vsi zbrani vojaki in gostje sprejeli z živahnimi klici in ki jo je godba pozdravila s himno, so sledile čestitke ministra vojske generala Stojanoviča, komandanta armije, komandanta divizije, komandantov drugih armij, divizij in polkov, brzojavka bana dr. Marušiča, škofa dr. Rožmana, ljubljanskega podžupana prof. Jarca, sreskega načelnika v Radovljivi, raznih planinskih društev iz države itd. itd. Neskončna vrsta teh prisrčnih pozdravov je bila zgovoren dokaz, kako velike simpatije uživajo naši planinci tako v vsej armadi, kakor tudi v vsem narodu. Kako daleč sega sloves našega planinskega polka, priča dejstvo, da je bil med brzojavkami tudi pozdrav iz daljne dežele Honolulu onstran Pacifika.
Po kosilu se je razvilo »vojničko veselje« na tako lep in tako duhovit način, da so še najpreprostejše in najbolj razigrane zabave pričale o tem, kako resni, dobri vojaki so naši planinci. Pa to prav vsi: od redova do rezervista, od podčastnika do častnika, vsak po svoje so dokazali s to prireditvijo, da je v naši vojski tudi smisel za kulturo doma. Aranžma prireditve je vodil poročnik g. Potokar, ki mu moramo najlepše čestitati za veliki uspeh.
Vse točke sporeda od prizora »Pat in Patachon na Triglavu« pa do obeh pevskih nastopov, ki jih je nastudiral g. poročnik sam, od telovadbe pa do deklamacije »Uvod h Krstu pri Savici«, ki jo je z vsem umetniškim efektom podal član Narodnega gledališča Slavko Jan, ki služi v polku na orožnih vežbah in ki je odlično zrežiral in igral tudi enodejanko »Poročnik in njegov sluga« — vse točke so žele popoln uspeh. Na prijeten način se je tu družilo umetniško izkustvo s pošteno voljo diletanta, vse pa so zbrani vojaki in gostje sprejemali prav hvaležnega srca. Na svojega hišnega režiserja in igralca, zlasti pa še na svoj odlično ubrani pevski zbor in njegovega dirigenta, je naš polk prav lahko ponosen. Pri vsej prireditvi je seveda lepo in marljivo sodelovala vojaški godba iz Ljubljane.
Ko so se na večer morali gostje odpraviti na pot, je bilo slovo kar težko. Odhajali smo z zavestjo, da so nam vrli vojaki planinskega polka pripravili ob vznožju triglavskih gora tako prisrčno lop dan. kakršen je sredi božje narave mogoč samo med iskrenimi, dobrimi ljudmi.
Jutro, 3. avgust 1933