Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Razglednik Boč

23.07.1933

dLib.si

nedelja, 23. julij 1933, ob 16:56, Boris Štupar, ogledov: 748

Jutro - V Sloveniji imamo troje glavnih gorskih armad:

... prva pod poveljstvom samega Triglava — kralja, ki pošilja svoje zadnje oddelke in straže globoko doli na jug: drugo Karavanško, ki sega s svojimi izvidniki na vzhod, kjer trči skupaj s povsem samostojno tretjo: Pohorsko. Imamo pa še druge, rekel bi, stranske grupe, ki zavzemajo bolj ali manj samostojne pozicije.
Ena izmed najmočnejših in najsamostojnejših, da se tako izrazim, in najizrazitejših je ona, ki se med Konjicami in Celjem odloči na videz od Pohorja (v istini pa je nadaljevanje Alp) na pohod proti vzhodu. Landturm je kakor velikanski osedlan konj s svojo visoko zibeljo nad Žičkim samostanom v precejšnji razdalji kot nekak posrednik in vezoč člen. Širokopleči in precej imponujoči Boč, temnega in mrkega pogleda, prav za prav stoji na čelu armade. Med njim in mogočno Konjiško goro tvori nekako zvezo Dolga gora, za potegnjenim Bočem in Plešivcem pa pride veliki Štab — Rogaške gore, pod katere okrilje se prisloni temni greben Macelja, nekoliko splahnjen, toda v nepretrgani vrsti se nadaljujoč, ko se naenkrat pojavi v vrsti tretji poveljujoči markantni kolos Strahinščice, v kratkem presledku za njo pa najmogočnejši med mogočnimi: skupina Ivanščice s svojimi vrhovi, ki je od daleč kakor en sam silni blok lepih širokih, a vendar markantno ostrih oblik. Gledana od raznih strani, izpreminja svojo obliko še skoro bolj ko Rogaška gora, dočim varujeta Boč in Strahinščica svoje markantne poteze od vseh strani, tako da njih izklesanih obrazov nikdar ne zgrešiš ...

Ogromna kupola temnega Boča, očeta proslulih slatinskih vrelcev v ozadju Rogaške Slatine, te kliče in vabi, bore letoviščar, ki prečepiš skoro ves čas v Rogaški Slatini, na svoj strmi vrh! Vzdigni se vsaj enkrat ob lepem poletnem jutru in vzpni se vsaj na temni Boč, ki stoji ravno v sredi one temne armade med Ivanščico in Konjiško goro — Landturmoml Videl jo boš v vsej njeni lepoti in mogočnosti: kako si utira svojo zmagoslavno pot med vinogradi slovenskih in hrvatskih goric, ki so ji položene k nogam vse vdane in smejoče se v luči tu doli tako razsipnega solnca ...

Divni kontrast med temnimi gozdovi, vrhovi in grebeni ter solnčnimi vinskimi griči z njihovimi manjšimi gozdiči ti mora razmajati dušo in srce, če ga le imaš.
Krasen je. Nekaj nad 1000 m višine, a razgled na vse strani, kakor s kakega gorskega velikana. Cel slovenski Štajer ti leži pred nogami in še daleč preko njegovih mej ti vzplava oko v sinje daljave. Kakor na dnu plitvega kraterja se leskeče v stranskem kotlu pod nami naš slovenski biser. Rogaška Slatina, ki ga ne imenujemo zastonj vedno v zvezi z drugim našim biserom. Bledom, kakor da sta to najlepši točki Slovenije. Pravda o tem, kaj je najlepše, je težkar; nikdo na svetu je ne more rešiti. Toda eno je gotovo: Kar je Triglav na Gorenjskem, kar Kum doli na jugu, to je Boč na našem vzhodu — in primerno ga je nazval Tominšek naš vzhodni Triglav. S svojim stolpom je edinstven in prav je, da se vsako leto proslavi njegov podvig (kakor letos 16. t. m.). Kdor pa se hoče seznaniti z vsemi podrobnimi zanimivostmi boškimi — in teh je mnogo — naj prebere Westrov spis v zadnji številki »Planinskega Vestnika«.

Dr. O.
Jutro, 23. julij 1933
 

eXTReMe Tracker