Jutro: Za Vidov dan si je marsikdo napravil počitnice.
Dva praznika, potem sobota in nedelja, — kakor da bi se hotel iz Vidovega dne razviti nekakšen poletni božič. Kar je le moglo, je pa vsaj v soboto ali nedeljo izletelo. Na železnicah mnogo sokolstva: župni zleti, domače prireditve, požarni brambovcl so v mnogih krajih okolice in Gorenjske pridno vežbali in gasili. Bolj tih in ponižen del je pripadal turistom. Letošnje vreme sila škoduje sezoni in Gorenjska ter druga letovišča so precej prazna. Gostje nočejo priti, ker si svoj nahod ali katar lahko akvirira in zdravi vsak sam tudi doma. Tudi za večje športne ture doslej ni bilo mnogo prilike. Na Vidov dan in Petrov praznil; je lani bilo vrh Triglava menda šeststo obiskovalcev, če se prav spominjam, letos so se koče in domovi otvorili 28. junija na iniciativo oskrbnikov deloma sredi snega. Na Kredarici in na ledeniku ga je še obilo, ponekod do 2 metra visokega, drugod ½ m, kakor je pač mesto. Dostop s Kredarice na vrh je težaven. Doslej je bil mogoč le s pomočjo vrvi, derez in cepina in za izvežbane športnike. Tudi te pogled s vrha Triglava po soseščini informira, da je drugod enako. Škrlatica je še zelo v snegu in ledu ter težavna, Križki podi do globoko doli polni plazovnega snega, Jalovec ves v oklepu, Razorjevo iztočno pobočje v snegu in ledu ter tudi očividno težavno. Ves teren je tako različen od običajnega, kakršnega smo imeli druga leta, da se je posrečila skupini ljubljanskih turistov smučarjev v zadnjih praznikih izjemno lepa smuška tura, kakršne so bile celo prošlo zimo ne baš pogoste. V noči od petka na soboto je na Triglavu in Kredarici če zapadlo okrog 8 cm svežega drobnega ledenega snega. Soboto in nedeljo smo od vrha Kredarice do severno stene, križa, Staničeve koče ter čez Pekel pa skoraj nizko doli do studenca v Kotu Imeli Idealen smuški teren, slično kakor v Schneider - Bader filmu, kakršne smo gledali lani v ljubljanskih kinematografih. Po strmih snežiščih nad skalami, po jutranjem zmrzlem in opoldanskem mehkem snegu — to je bilo drvenje, naglo okretanje, loki, pravcato tekma, — vse to v visoko gorskem zraku, pod kipečimi grebeni, sredi najbolj očarujočega razgleda, in v žgočem julijskem soncu, ki se je v soboto borilo z meglami, v nedeljo pa zmagovito prodrlo in »Drenovcom« priredilo dan najčistejšega športnega in prirodnega užitka.
Manj idealen je bil pogled na vračajoče se drugačne izletnike z večernim gorenjskim vlakom. Stric alkohol je prevladoval, poljubljanja je bilo toliko,
da si včasih mislil, da kdo obut čofota po mlaki ... Izrecno pa treba ugotoviti: v Radovljici, kjer se je vršil sokolski župni zlet, je občinstvo vstopilo trezno.
Na stotine izletnikov se je porazgubilo po Vratih, v Bohinju, na Veliki planini; Kamniška Bistrica je bila slična panju, — ta kraj vrišči po velikem hotelu. Na Sedlu jih je bilo nekaj, par turistov je udarilo na Sedma jezera, drugi na Črno prst, Kepo in nekaj športnikov na Ojstrico.
Do nedelje zvečer je vrh Kredarice bilo vpisanih 22 obiskovalcev, med njimi je bilo: 6 Nemcev. Ta statistika in pa alkoholni prizori pozneje v vlaku, — naj vsakdo sam primerja. SPD.
TKS in druge organizacije skupno s Sokolom, tukaj je dela, dela, dela!
Šport in alkohol, priroda in pijanost, — dva smrtna sovražnika. Izlet v planine ne sme biti sredstvo za boljše popivanje. Ko smo včeraj v vlaku srkali rogaško kislo vodo, smo imeli brezdvoma več od nje, ko vsi oni litraši, ki so se okrog majali.
Jutro, 3. julij 1923