Spoštovana gospa Horvat!

Preden dajete roko v ogenj za svojega stanovskega kolega, si preberite, kaj je napisal. Predvidevam, da vam gorniško in alpinistično izrazoslovje ni tuje, pa bi vas prosil, da nam razložite, kaj pomeni "350 metrov dolga zavarovana ferata, višinske razlike je 150 metrov, ki je razpeta nad suho strugo reke".

Kolikor se spomnim, ni na teh straneh nihče protestiral zaradi objavljanja poročil o nesrečah, pač pa le zaradi načina zbiranja podatkov (o tem ne morem soditi, ker me na srečo še nikoli ni bilo zraven), in "natančnosti" pisanja (ki ga lahko presodi vsak bralec z vsaj malce gorniške izobrazbe). In prav na to zadnje je opomnil Filip v svoji pripombi.

Lep pozdrav!

Novinarji, ki vse vedo in hkrati ne vedo nič...!? Vsi, ki jim gre pisanje v časopisju na živce, imajo seveda po svoje prav, vendar naj vedo, da mene, denimo, moti politika, nekoga kultura, veliko manj je prav gotovo tistih, ki jih moti rumeni tisk (nič žaljivega do tja pisočih kolegov nimam v mislih!), kajti prav tiste strani so najpogostejši vir globokoumnih razpravljanj o prepomembnih temah, razpravljanj bralcev, ki vedo vse o vsem in seveda, kako značilno, vedo vedno veliko več kot pisoči. Ga ni novinarja, ki bi bil (on in njegovo pisanje) povsem imun zoper takšne veleumnosti, velja le povedati, da prav vsakemu novinarju, ki mu je bila naložena dolžnost, poročati o gorski nesreči, ni bilo moč to početi kar tako, iz prve roke in brez kakršnih koli iskanj prepotrebnih podatkov (kako do njih, je seveda stvar posameznega poročevalca). Res pa je, da med gorskimi reševalci, z nekaj skromnimi izjemami, ni (bilo) novinarjev. Tega pa seveda sploh ni kriv novinarski ceh...

Mitja Košir

Poznam kar nekaj ljudi, ki so "vse", alpinisti, gorski reševalci, gasilci, AI-ji, zdravniki, policaji in še kaj v eni osebi, kakšen med njimi pač ni policaj, je pa v SV npr., tako da je res problem hierarhije naslavljanja, kaj naj novinar zapiše pred in po imenu ter priimku dotičnega na vrvi ali jeklenici.

Argument, da nekaj pišeš zato, ker pač zagovarjaš stanovskega kolega sicer velja, vendar ga ne kaže zapisati (ga. Tina Horvat), ker s takim navajanjem takoj razvrednotiš tehtnost zapisanega. Enako velja seveda tudi obratno, npr. da "je ta in ta neumen in nesposoben, kar sem napisal zato, ker ga ne maram!" Tako novinarji izrecno ne smejo pisati!

Pred časom smo g. Mirka Kunšiča "pospremili" v zasluženo uživanje upokojenstva, očitno pa je, da mu ustvarjalna žilica (in še kaj) ne da miru in spokoja, tako da še vedno pridno poroča o črnih dogodkih iz nam tako ljubih hribov, dolin in (tokrat) kanjonov. Poročanje o nesrečah je zaradi čustvene obremenjenosti svojcev in prijateljev prizadetih zadeva, kjer je potreben še posebej tehten občutek za besedo, navajanje podatkov in preciznost objavljenega, česar se večina reporterjev v želji po senzacionalnosti in atraktivnosti svojih "doneskov" verjetno ne zavedajo, pa naj gre za začetnike, sredno generacijo ali upokojence.

Popolnoma se strinjam s pisanji gospodov F. Vidmarja in T. Ogrina, slednji je rafinirano zadel srčiko vsega. Dodal bi, da je največji problem v tem, da si bralci (očitno da bivše) osrednje novinarske hiše DELO želimo in zahtevamo, da o tovrstnih dogodkih poročajo tisti, ki obvladajo geografsko, gorniško in še kakšno terminologijo ter še marsikaj v zvezi s tem. Saj je tudi za novinarsko srenjo dobro, če je med njimi čim več strokovnjakov! Ali se pa morda motim in vsaka kritika velja kot napad na njihovo neodvisnost! Ta dikcija me spominja na polpreteklo zgodovino. Pa menda ja ni omejevanje njihove svobode pisanja očitanje nestrokovnosti in dilentantizma. V nekaj desetih letih bi si Delo pač lahko omislilo kompetentnega reporterja. Že precej časa sem na svetu, pa vendar ta problem ni rešen, vedno eno in enako! Žal! Strokovne napake ne smejo biti predmet napadov in obramb, na ta način si novinarji-kolegi sami kopljejo jamo. Večina pripomb je čisto dobronamernih, iz odgovora novinarke ge. T. Horvat pa veje neka čudna dikcija ogroženosti in obrambe. Pa pošljite vendar te avtorje/reporterje na kakšne tečaje ali ne vem kam ali pa naj zaposlijo take, ki to reč že obvladajo (bolj priporočam!)! Ali je to tako nemogoče, gre za kakšen pritisk na neodvisnost, poseganje v avtorstvo in integriteto teh razvajenih nadljudi, ki še vedno razmišljajo po nekih že zdavnaj preseženih vzorcih!

Pri vsem skupaj je najbolj bizarno, da v istih publikacijah služijo z objavami oglasov in drugimi promocijami ("kao" članki in intervjuji) o adrenalinu in teh proslulih parkih, dve strani naprej se pa zgražajo nad tem. Spomnimo se vsaj teh blaznih promocij, kaj vse se bo zgodilo in spremenilo v tej Kamniški Bistrici. Pa se je res, čeprav sem bil že kot dijak prisiljen vse prvomajske praznike z vseh grintavških grebenov poslušati "govejo glasbo" iz doline ob priliki čaščenja prvomajskih praznikov.

Dandanašnji naj bi bil človek popolnoma nebogljen, če ne bi imel te sreče, da lahko prebira umotvore raznih svetovalcev, strokovnjakov, novinarjev in ne vem še koga! "Berem, poslušam in gledam, torej sem!" se bo govorilo v novoreku!

Preden, kdor karkoli napiše, bi se moral o zadevi seveda prepričati. To velja tako za novinarje, ki pišejo bodisi golo poročilo o nesreči, reportažo ali populistično novičko, še bolj pa za tiste, ki temu oporekajo. Nakvašenih je veliko stvari, ki se z ničemer ne ujemajo, niti z novico iz tiska, še manj z uradno verzijo dogodka. Kot mi je uspelo zvedeti, so udeleženci te nesreče stali na napeti jeklenici, na zgornjo, ki je bila napeta okoli 2 m nad prvo, pa so bili varovani. Zakaj se je zgornja jeklenica snela iz sidrišča, bi morali ugotoviti preiskovalci oz. so to verjetno že storili. Predvidevam, da je bila preobremenjena (tam so stali in bili pripeti vsi naenkrat), kot sem videl v drugih takih parkih se to dela posamično, se pravi eden po eden. Mogoče je bilo krivo tudi guganje, ki naj bi ga povzročili stoječi na jeklenici. Sreča, da se je tako izšlo, lahko bi bilo tudi slabše.

Vsekakor je nesreča precej zasenčila vsebinsko plat dogajanja. V strugi Sedelščka, ki je v zgornjem delu že več desetletij zavarovan kot del območja gozdnega rezervata (približno v višini odcepa poti za Kamniško sedlo in Repov kot oz. pri klopci), sta dva navdušenca nad aktivnostmi v naravi (dolina ADRENALINA) začela urejati adrenalinski park. Čeprav v neposredni bližini ceste v Konec, planinske poti, tovorne žičnice za Kamniško sedlo in obogateno z dogodki iz Rokovnjaškega dela zgodovine, je bilo to območje območje divjine, primerljivo s strugo Belega potoka v Martuljku. Redki obiskovalci tega območja so s poplezavanjem znali priti do vrha Repovega kota iščoč prehode, kjer je šepetala tišina.

Na tem območju se pripravlja ustanovitev Kamniško-Savinjskega regijskega parka, za območje si prizadeva nekdanji lastnik - Kamniška meščanska korporacija, nad naravo pa ves čas bdi Zavod za varstvo narave s svojo enoto v Kranju. Pa pridemo in naredimo ferato, ki pa se nas otrese. Je sporočilo dovolj jasno in s posledicami vred dovolj prizanesljivo?

Bistveno se mi zdi vprašanje, ali je za takšne naprave potrebno kako dovoljenje, ali pa lahko vsak napenja svoje "zajle", kjer se mu pač zdi primerno za svojo amatersko ali profesionalno dejavnost. Drugo vprašanje je, kako se uporabnikom zagotavlja varnost, saj morata vgrajeni material in njegova pritrditev ustrezati nekim tehničnim zahtevam. Teža sedmih ljudi na vodoravno napeti vrvi povzroči nekajkrat večjo natezno silo, ki enako obremeni tudi sidrišča. Ob tem se postavlja vprašanje prioritet med naslednjimi pojmi: odgovornost, varnost, profit, odnos do narave, Žal mi je ljudi, ki obesijo svoj alpinizem na v vseh pogledih tako varljive in zapeljive naprave in ideje.

Tone

No, bom pa še sam imel eno pripombo glede "razvpitih" nesreč in ogromnih naslovov v različnih časopisih o gorskih nesrečah, kjer je vsak, ki pade dol in nosi čelado oz. vrv in/ali ima oblečen plezalni pas, označen z besedo ALPINIST.

ALPINIST in ALPINISTIČNI INŠTRUKTOR sta strokovna naziva Komisije za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije in sta že štiri leta uradno registrirana pri Ministrstvu za šolstvo in šport. Za dosego naziva je potrebno izpolniti pogoje in opraviti praktičen izpit pred državno izpitno komisijo, prav tako za inštruktorja. Kateri so pogoji in kakšen je program si lahko novinarji pogledajo na spletni strani Komisije za alpinizem, prav tako lahko na sedežu PZS dobijo podatek ali je določena oseba alpinist, pripravnik… V Sloveniji je trenutno okrog 900 registriranih Alpinistov in 142 registriranih Alpinističnih inštruktorjev.

Verjamem, da je najlaže napisati članek in ga objaviti brez predhodnega preverjanja podatkov – nekaterim novinarjem očitno manjka raziskovalne žilice.

Zato še enkrat opozarjam vse pišoče, da ni vsak, ki pleza in hodi v gore ALPINIST, ravno tako kot ni vsak, ki predava na Fakulteti, Doktor znanosti.

V omenjenem članku so bili samo trije alpinisti, ostali so bili pripravniki za alpinista.

Lep pozdrav

Tokrat se je pa g. Kunšiču res mudilo oddati prispevek, saj očitno ni imel časa še enkrat pogledati, kaj je nakvačkal.

Opomnjen sem bil, da moja pripomba na kvačkanje g. Kunšiča (podpisan pa je tudi g. Stres) ni objektivna, konkretna in konstruktivna. V tej smeri sta me dopolnila g. Pepelnjak in predvsem g. Šerkezi, hvala, naj pa seveda še sam konkretno povem, kaj me je tako zmotilo, če to ni jasno že iz članka:

- v podnaslovu avtor piše o ranjenih GORSKIH REŠEVALCIH, ne o alpinistih. Torej imamo nenadoma v istem košu gorske reševalce, alpiniste in pripravnike za slednje;

- Sedelščkova grapa je nepravilno imenovana Sedoščkova;

- pisec članka se spotika pri enostavnem računanju – v podnaslovu sešteva 2 + 5, v nadaljevanju delno preide na 3 + 4, rezultat tega je, da ima en huje ranjen le lažje poškodbe (!??). Štirje lažje ranjeni pa so jo odnesli skoraj brez prask (!!?).

- kar nekaj stavkov je podobnih dolgim zavozlanim klobasam, ki jih dodatki v oklepajih le še bolj zamotajo. Bralec se komaj prebije od začetka do konca in niti po večkratnem branju zadeve niso jasne. Predzadnji stavek pa je sploh biser svoje sorte.

Vsekakor trdim, da tako zmedeno pisanje ne sodi nikamor. Pa da ne bo kdo rekel, da že iz navade udriham po novinarjih – ni res, ob žalostnih dogodkih na Mangartu sem na tem istem mestu en članek pohvalil, ker ni težil k rumeni senzacionalnosti.

Poškodovanim želim čim hitrejše okrevanje, g. Kunšiču pa mirne upokojenske dneve brez preveč adrenalina.

O "bistvu" bo morda kak drug novinar kaj napisal, in upam, da ne tako površno. Predvidevam pa, da brez ustreznih dovoljenj dva zagnanca ne moreta kar napenjati nekih jeklenic in ustvarjati "dolino adrenalina" - mimogrede, to ime je bilo zadnja leta uporabljano za Soško dolino.

Da pa moramo bralci ugibati oz. VEDETI, kaj je nek pisec HOTEL povedati, naj v reportažnem tisku, četudi rumenem, ne bi bilo logično samo po sebi. Sedoščkova grapa prav gotovo ni zatipk kljub razporedu črk na tipkovnici. A to je še najmanjša napaka v članku, čeprav je za največji slovenski dnevnik in za legendo slovenskega populističnega hribovskega novinarstva velika kot slon.

Obljubim, da se ne bom več oglašal na to temo, ampak: "vsebinska plat" in "bistvo" članka je NESREČA.

V Sloveniji ne potrebujemo nobenega adrenalinskega in nobenega vodnega parka več. Slovenija je lepa in turistom zanimiva tudi brez tega. To je zgolj moje mnenje - morda se motim. Delovne nesreče (ta verjetno spada med delovne in ne alpinistične ali planinske) se pa ves čas dogajajo.

Primarni pomen besede alpinist je prav to: "vsak, ki nosi čelado, vrv in plezalni pas" in pleza po nezavarovanih stenah. Alpinist kot naziv, ki ga daje Komisija za alpinizem pri PZS, pa je sekundarni pomen. »Članek objaviti brez predhodnega preverjanja podatkov – nekaterim novinarjem očitno manjka raziskovalne žilice«: dnevna poročila ne spadajo v raziskovalno novinarstvo; in če je novinar podatke dobil od reševalcev (in najbrž jih je), je podatke torej preveril. Ker pa je normalno, da ne pozna vseh slovenskih grap, lahko problematičen opis "350 metrov dolga zavarovana ferata, višinske razlike je 150 metrov« toleriramo (opis je pravzaprav razumljiv, ampak najbrž napačen – najbrž ne gre za ferato, ampak za jeklenico od vlečnice). Za konec: črka o (Sedoščkova) je na tipkovnici tik nad črko l (mimogrede: v mnogih replikah na to temo je vsaj ena pravopisna, slovnična ali stilistična napaka).

Odličen Peršoljev, jedrnat Pečjakov in moj neroden prispevek imajo skupno sporočilo: z novinarskim poročilom ni nič narobe (Bjelčevič); narobe pa je posegati v redko, še ohranjeno divjino (Pečjak, Peršolja); alpinisti z neupravičenim napadom na novinarja skrivajo pravi problem in implicitno branijo svoje stanovske kolege, ko ti počnejo nesprejemljive reči (vsi trije).

Vsebina je bila izbrisana na zahtevo avtorja / IP

Prav z veseljem se tokrat oglašam,da podprem nekaj tistih,ki opozarjajo na vsebinsko

plat članka.Velikokrat se prav čudim,kako se vsuje žveplo in ogenj na vsak članek ali vestičko,kjer

se omenja reševanje,alpiniste,plezalce-ali kakor jim kdo želi reči,pa ne glede kdo ga napiše.Prav je tudi,da so mimo časi,ko je novinar pisal po naročilu ali željah.

Vsem poškodovanim pa želim hitrega okrevanja.

Da ne bo spet novinar (tokrat Mirko Kunšič) kriv, ker se je zgodila nesreča!

Se je morda kdo vprašal, zakaj v drugih medijih niso dali posebej velike teže (po mojem mnenju zelo nenavadni in hudi) nesreči, v kateri je bilo ranjenih kar sedem ljudi? Na srečo samo ranjenih.

Za uporabnike adrenalinskih parkov je namreč podatek o zanesljivosti jeklenic in drugih naprav življenjskega pomena in bralci imajo pravico biti obveščeni o takih nesrečah, pa tudi če se novinar malo zakvačka.

Dejstvo naj bi namreč bilo, da se je snela jeklenica, in da je bilo zaradi tega sedem ranjenih. Če je šlo za kaj drugega, pa se opravičujem, ker zagovarjam svojega stanovskega kolega Kunšiča.

Dragi fantje,

zelo zanimivo je, kako se na tem forumu izgubi bistvo. Mene pri vsej zadevi začudi edino to, da ste se spravili na Kunšiča in na izrazoslovje, namesto da bi razmišljali o bistvu, ki je: kaj za vraga počne adrenalinski park (ferata???/žičnica???) v osrčju Kamniških planin in zakaj se je snela jeklenica, zaradi česar je bilo ranjenih sedem ljudi (alpinistov???/mlajših pripravnikov????/starejših pripravnikov???/GRS-jevcev???/nosilcev čelade in pasu???).

Če bi se na žičnici na Krvavcu snela jeklenica, bi bilo objavljeno v vseh medijih, tudi če bi bil popraskan samo en človek, predvsem pa bi verjetno inšpekcijske službe kaj naredile, da do podobnih nesreč ne bi več prihajalo, tukaj pa imam občutek, kot da bo vse skupaj šlo v pozabo, mi pa se bomo kregali, kakšne nazive so imeli ranjenci, kako se pravilno reče območju, na katerem se je nesreča zgodila in kaj je to raziskovalno novinarstvo.

Nekaj zadnjih prispevkov je odvozljalo vozel, ki ga nisem znal ob prvi informaciji. Ker tam še nisem bil. Žal je treba v novih časih vse priklepat in zaklepat, da ne ukradejo. V mestih bicikel, v naravi njene vrednote. Z ustanavljanjem parkov vsaj nekako privežemo kose narave pred krajo.

Prav zanimivo je, kako različni smo ljudje. Ker sem (dokazano) boj nerodne sorte, bi se sam precej prej spotaknil ob vse tiste metre jeklenice, ki krasijo naravo, kot pa ob obliko pisanja in neke nazive v rumenem tisku.

Taktična predpostavka: tiste zajle tja gor bi (z dovoljenji) tja privlekli člani nekega off road kluba. Pa saj bi jih tukaj na tem forumu požrli s kožo in kostmi. Ker so v tem primeru storilci neki alpinisti in GV-jevci, je pa stvar večini, ki se tukaj oglaša, »čist kul« . Če odštejemo nekaj zapletov okoli nazivov v rumenem tisku, ki bi utegnili povzročiti kakšne komplekse.

Nekoč je veljalo, da so alpinisti in gorniki po širini obzorij duha izstopali iz družbenega povprečja. Mar so se časi tako zelo spremenili?