Slovenske novice - Vladimir Jerman: Ko je na slapu snemal z videokamero, je Andrej na skalni polici za šalo dvignil Tamaro v naročje — Zdrsnilo mu je...
Slovenske novice, četrtek, 03. maja 2007
Dan v novicah
Objeta omahnila v ledeni tolmun
Po nedeljskem kosilu pri starših na Velikem Tinju sta se 25-letni Andrej Pliberšek in njegovo dekle, 20-letna Tamara Korošec iz Maribora, podala k pohorskemu slapu Veliki Šumik — Z njima sta šla še Andrejev 18-letni bratranec in 16-letni brat Marko — Na polovici poti je bratranec pozval, da bi se obrnili, in tudi Marko je imel zlo slutnjo — Ko je na slapu snemal z videokamero, je Andrej na skalni polici za šalo dvignil Tamaro v naročje — Zdrsnilo mu je, oba sta zgrmela v tolmun, v smrt
Veliko Tinje, Maribor, 2. maja:
Andrej Pliberšek je odraščal v družinski hiši na Velikem Tinju 43 na slovenskobistriških obronkih Pohorja, njegovo dekle
Tamara Korošec pa v vrhnjem nadstropju stanovanjskega bloka v Ruski ulici 15 na Teznem v Mariboru. Kot toliko drugih otrok sta se tudi onadva rodila v mariborski porodnišnici. On 27. oktobra 1981 mami
Olgi in očetu
Venčeslavu kot prvorojenec njunih treh sinov. Ona 25. septembra 1986 mami
Martini in očetu
Štefanu kot mlajša njunih dveh hčera.
Tamara in Andrej sta se srečala, kot povedo njuni, pred približno štirimi ali petimi leti. Vzljubila sta se in postala par, ki ga je bilo veselje videti. On je najel stanovanje v Mariboru, na Trgu Dušana Kvedra 12, in hodil v službo v Ruše, ona se je preselila k njemu in opravljala drugi letnik menedžmenta na Ekonomsko-poslovni fakulteti. Načrtovala sta skupno prihodnost, zato sta že začela varčevati za svojo hišo. Samostojno sta živela že zdaj, čeprav je bila ona še vedno denarno odvisna od staršev upokojencev. Vsako nedeljo sta kosila pri mami Martini. Minulo nedeljo, vpeto med dela proste praznike, pa sta sprejela povabilo mame Olge in odšla na nedeljsko kosilo k njej. Nemara tudi zato, da se bo popoldne priročneje odpraviti na katero od pohorskih izletniških poti.
Posneto s kamero
Vreme je bilo lepo. Že prej so se Tamara, Andrej in njegova 16-letni brat
Marko ter 18-letni bratranec domenili, da pojdejo k slapu Šumik. Kolikor je znano preživelima, dotlej še nobeden ni bil tam. O Šumiku, ki je naravni rezervat, pa so že veliko slišali. Veliki Šumik je najvišji, 25 metrov v globino padajoči slap na reki Lobnici, ki teče skozi ohranjeni pragozd. Doživetje največjega slovenskega slapa na granitnih tleh je mogočnejše kot ob drugih sicer večjih slapovih, zatrjujejo poznavalci. Marko je zato vzel na pot fotoaparat in videokamero. Kolikor je šlo po cesti, je Andrej peljal z avtomobilom, potem pa so se proti slapu odpravili peš po precej strmi in zahtevni poti.
Kot da sta mlajša bolje od zaljubljenega para zaslutila prežečo nevarnost, kajti bratranec je nekako na sredi poti predlagal, da bi se obrnili. »Kaj bi se obračali, ko smo polovico že prehodili?« je predlog zavrnil Andrej. In so nadaljevali.
Mlajšega od obeh preživelih, Marka, je na poti tudi navdajala takšna nedoločljiva zla slutnja, podobna tisti, ko ni hotel s starši v avtomobil in so potem oni na cesti doživeli prometno nesrečo.
Marko komaj zmore ponoviti dogajanje pri slapu: »Ko smo prišli tja, smo se nameravali na skali skupinsko poslikati. Najprej je Tamara fotografirala s fotoaparatom. Andrej mi je rekel: "Še malo s kamero posnemaj!" In sem. Za šalo je Tamaro dvignil v naročje, pa mu je spodrsnilo. Spodaj sem bil, ko mu je zdrsnilo – vse je posneto s kamero – v hipu se je naredilo. Že sem videl, kako je brat med padanjem z glavo v skalo udaril. Kamero in fotoaparat sem odvrgel, pa sem letel do tolmuna. Brata nisem videl nikjer več. Sem pa videl Tamaro, se odplaval do nje pa na stran potegnil, na rob, pa ni več ne dihala ne imela utripa. Potem je bratranec poklical reševalce. Počakala sva jih.«
Združena v večnosti
Pliberškovi povedo, da se je po končani osnovni šoli na Tinju Andrej šel v Maribor učit za avtomehanika. Zaposlil se je v Impolu, kjer je delal v dveh obratih. Kar kmalu po tistem, ko je spoznal Tamaro, se je od doma odselil v stanovanje, ki ga je najel v Mariboru. Nazadnje je delal v Rušah na stružnicah.
»S Tamaro sta si bila zelo dobra. V ospredju je bila njena šola. Pred kratkim pa je povedal, da bosta varčevala za hišo, da bi jo kupila ali sama zgradila. Sam je želel ob delu dokončati šolanje za ekonomskega tehnika,« pove Andrejeva mama. Doda, da je zelo rad plaval in »za računalnike je bil maher«. Zbere misli in zavzdihne: »Oh, oba sta bila tako pridna, da ni za verjeti!«
Tamara, ki je od mladih nog živela na Ruski, je pri petih letih prestala težko preizkušnjo, povedo starši: »Komajda še pravočasno je bila operirana za vodenim tumorjem. Po operaciji je življenje začela na novo, kot dojenček od začetka. Iz vozička se je spet učila govoriti, nato hoditi. Dr. Matej Lipovšek, ki jo je operiral, je obljubil, da če bo zarasla votlina, bo dobro, in je bilo, hvala Bogu. Do šole si je uspešno opomogla, nobenega razreda ni izgubila, morda se je za uspeh morala kdaj malo bolj potruditi.«
Tamari je bil Bog blizu: »Zelo rada je hodila v našo Ciril-Metodovo cerkev na Teznem, k verouku, pa na duhovne vaje. Pri oltarju je večkrat brala Božjo besedo in pela je v cerkvenem zboru. Močno se je že veselila, da bo botra nečakinji Amandi in nečaku Amadeju.« Bila je tudi mladostniško živahna: »V plesni klub Pingi je hodila na vaje, plesat salso.« Nekaj otroškega ji je ostalo v duši: »Veliko veselje je imela s plišastimi igračami in dišeče svečke je rada prižigala v sobi.«
Mami in očetu je 18. marca, ko sta obhajala 35-letnico poroke, spekla torto. Bila je zgledna hči: »Zelo pridna, z njo ni bilo težav. Skromna in pridna je bila, to pa res!« Takšna je ostajala tudi kot Andrejeva bodoča – žal nesojena – nevesta: »Lepo sta se razumela. Lani sta šla prvič na skupne počitnice, na Krf. Super sta se imela, je povedala, in načrtovala sta skupno prihodnost.«
Andrej in Tamara sta s svojo pristno ljubeznijo in vzajemno naklonjenostjo navduševala tudi bližnje. Tako da je Štefan, dekletov oče, ki si lepša upokojenske dneve s pesnjenjem, navdihnjen v Andrejevem imenu napisal sonet, katerega zadnja kitica se glasi: »Tamara, nikoli te ne bom izgubil, ti si moj smisel življenja, le tebe samó vedno bom ljubil.«
Kot bi se prerokba v nedeljo na Velikem Šumiku tako zelo tragično – človeku nedoumljivo, a obenem kar nekako božansko – tudi izpolnila.
Vladimir Jerman
Manjkata fotografiji:
Tamara ob nekem drugem slapu in
Tamarinini: mama, oče in sestra