Delo - Blaž Močnik: V Posočju v zadnjih petih letih največkrat potrebujejo pomoč gorskih reševalcev
Delo, ponedeljek, 30. aprila 2007
Gorska reševalna služba Tolmin ima iz leta v leto več dela
»Tako ne bomo zmogli v nedogled reševati«
Tolmin – V Posočju v zadnjih petih letih največkrat v Sloveniji potrebujejo pomoč gorskih reševalcev. Zaradi razmaha adrenalinskih športov, jadralnega padalstva, športov na vodi, hribovitega sveta nasploh in vse večjega števila obiskovalcev je nesreč v zadnjem času veliko. Postaja Gorske reševalne službe Tolmin bo prihodnje leto praznovala 60-letnico. Za prvih sto intervencij je potrebovala 43 let. Za naslednjih sto deset, za dodatnih sto štiri, zdaj pa sto intervencij opravi skoraj že vsaki dve leti. V povprečju to pomeni nekaj manj od ene intervencije na teden.
Reševalci imajo največ dela v poletni turistični sezoni, ko se na Sočo podajo številni kanuisti, ljubitelji soteskanja pa v potoke. Tolminska kotlina kot eden najboljših krajev za jadralno padalstvo privablja padalce iz vse Evrope, svoje pa doda še močno povečan promet na utrujenih severnoprimorskih cestah. Gore so polne planincev. Včasih gorske reševalce poleti kličejo na pomoč tudi večkrat na dan. Nekateri so na intervencijah po 40 dni v letu, vaje in izobraževanja nanesejo še najmanj deset dni na leto.
»Za amaterje, ki delamo na profesionalni ravni, je to že meja. Ljudje namreč zapuščajo delovna mesta in seveda delodajalci ne morejo biti zadovoljni ob tolikšnih izostankih,« pojasni Žarko Trušnovec, zdaj šesto leto poveljnik tolminske postaje GRS, in doda: »Počasi bi bilo pametno uvesti nekakšno podporo, da bi imel tudi delodajalec nekaj od tega, recimo pri davčnih olajšavah. Ker število nesreč narašča, tako ne bomo zmogli v nedogled.« V zameno reševalci dobijo pet evrov dnevnice na dan, postaja pa iz državnega proračuna približno 16.700 evrov, nekaj denarja dodajo še občine.
Odzivnost reševalcev v teh krajih je izjemna. Pred kratkim je na pobočju Stola, najbolj zahodnega dela države, v hrib treščila mlada italijanska jadralna padalka. Od klica na pomoč, prihoda na kraj nesreče, prve oskrbe in helikopterskega prevoza do ljubljanskega kliničnega centra je minilo manj kakor dve uri. Trušnovec pravi, da hitreje skoraj ne gre, in poudari pomembnost helikopterja, ki več kot polovico vseh poti nujne medicinske pomoči opravi prav v Posočju. Za primerjavo pove, da je reševanje švedske jadralne padalke z avtomobilom z bližnjega Matajurja pred leti samo do Tolmina trajalo debele tri ure. »Ljudje si ne predstavljajo, kako daleč so lahko tukajšnji kraji, če helikopterja ni na pomoč,« poudari Trušnovec.
Za zdaj tolminska postaja, ki ima reševalne skupine še v Kobaridu, Podbrdu, Idriji, Cerknem in Ajdovščini, šteje 61 članov, 35 je aktivnih. Povprečna starost je 41 let, »izkušnje pa štejejo dvojno«.
Poveljnik zagotavlja, da je v pol ure ob kateri koli uri za intervencijo pripravljenih vsaj 25 reševalcev. Njihovo delo je naporno in stresno. Na leto se povprečno srečajo s sedmimi ali osmimi smrtnimi primeri, veliko ponesrečencev je hudo poškodovanih.
»Nismo zdravniki, ki bi bili tega vajeni. Znajdemo se v položajih, na katere nas noben tečaj ne more pripraviti. Zato je delo z ljudmi zelo pomembno,« pravi Trušnovec, sicer poklicni psiholog, in doda, da se še ni zgodilo, da ne bi odhiteli reševat, čeprav včasih nosijo na prodaj tudi svojo glavo: »V nevarnosti vedno tehtamo položaj, kar je v bistvu celo najbolj obremenjujoče. Toda če ne bi nič tvegali, zakaj potem sploh smo? V vsakem primeru pa je bolje, da se odzovemo brez potrebe kakor pa prepozno.«
Blaž Močnik