Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Plaz je odnesel mladega turista

14.05.1933

dLib.si

nedelja, 14. maj 1933, ob 11:12, Boris Štupar, ogledov: 1436

Jutro: Žrtev letošnje prve nesreče v Kamniških planinah je 25-letni znani ljubljanski športnik Sandi Wisiak

Ljubljana, 13. maja.
Včeraj že je prispela v Kamnik prežalostna novica o prvi letošnji strašni nesreči v naših planinah. In danes so se govorice o tem, da so vrhovi spet tirjali svojo žrtev, razširile tudi po Ljubljani.
Sprva se je domnevalo, da gre morda le za lažjo poškodbo mladega turista, pozneje pa so doznali tako v Kamniku kakor tudi v Ljubljani, da je bela žena ugrabila mladega, splošno znanega Ljubljančana Sandija Wisiaka.

Tajništvo kamniške organizacije SPD je bilo včeraj okrog 16. obveščeno o nesreči in tudi o nekaterih podrobnostih. Zvedelo se je, da so včeraj nekako ob 6. zjutraj odkorakali trije mladi turisti iz Kamniške Bistrice na Kamniško sedlo, hoteč čez Planjavo in mimo koče na Korošici na Ojstrico. Njihova pot je šla veselo navzgor in se mladi fantje niso zmenili za svarila pred plazovi, ki so zdaj na pomlad običajni in utegnejo postati kaj usodni. Med temi mladimi turisti je bil 25-letni Aleksander Wisiak, sin znanega ljubljanskega trgovca in zastopnika milne industrije »Hubertus« ter brat naše odlične plesalke Lidije.
Planinci so hodili v razdalji po 6 do 7 metrov in prišli že prav blizu znanega Brinškovega kamina. Prvi v vrsti je korakal Sandi, ki je korakajoč nenadoma sprožil večjo kepo snega in s term tudi plaz. Kakor bi trenil, je izginil nesrečni Sandi s plazom vred obema, od strahu onemelima in prestrašenima tovarišema izpred oči. Tovariša, ki sta ostala na mestu, sta začela čez hip samo še Sandijev vzklik: »Joj, nogo sem si zlomil!«
Zatem pa se je čulo samo še strahotno bobnenje, ki so ga povzročale ogromne snežne mase. Nesrečni mladi turist je drčal s snegom vred proti Zeleniškim špicam. Za prvim plazom so se jeli udirati v dolino še drugi.
Tovariša sta nekaj časa stala na mestu in zaman klicala v dolino. Čula nista nobenega odziva, nakar sta se čez dalje časa vsa izmučena in preplašena vrnila. Odšla sta na Kraljev hrib, ki je v kraljevih loviščih in kjer se nahaja telefonska zveza z dolino. Tam sta povedala, kaj se je pripetilo, nakar so zahtevali pomoč iz doline.

Iz Kamnika je takoj odšla na pomoč reševalna ekspedicija, ki so jo tvorili: Erjavšek France, Lojze in Anton, Gradišek Lojze, Štirn Jože in Zamljen Peter. Požrtvovalni fantje so hiteli v planine, kar se je dalo ter so bili do večera že pod Rdečim kupom, kjer se raztreskavajo plazovi in kjer bi se moral po vseh prilikah ustaviti nesrečni Aleksander Wisiak. Reševalci so ga pričeli takoj iskati s pomočjo svetilk ter so odkopavali sneg na raznih krajih. Ker pa zvečer niso mogli ničesar najti, čeprav so ga iskali do 11. ponoči, so po brezuspešnem naporu odšli v neko kočo in nadaljevali z iskanjem Aleksandra Wisiaka spet ob 3. zjutraj. Iskali so ga po vsej poti, ki jo je napravil plaz do 9. dopoldne. Potem pa, ko se je sneg ojužil in so spet pričeli drveti v dolino plazovi, je ostalo nadaljnje iskanje znova brezuspešno.

Wisiaka niso našli ne živega ne mrtvega, pač pa so naleteli pod plazom na krvave sledove in na rokavico. Na prostora pod Rdečim kupom se je nagromadilo zaradi plazov snega nad 30 metrov visoko, in to da vsekakor slutiti strahovito usodo, ki jo je doživel nesrečni turist, poleg dveh sester edinec svojih staršev. Imeni ostalih dveh tovarišev Wisiakovih še nista znani, ker se dolgo nista zaradi utrujenosti in prestrašenosti mogla vrniti v dolino.
O nesreči je bila danes obveščena tudi pisarna Osrednjega odbora SPD v Ljubljani. Med vsemi planinci in turisti, zlasti tudi med člani TK Skale, je žalostna novica zbudila silno razburjenje in sta se takoj formirali tudi v Ljubljani dve reševalni ekspediciji, obstoječi iz članov obeh planinskih društev, ki so se s popoldanskim kamniškim vlakom odpeljali, da odidejo v polni planinski opremi v planine in skušajo ponesrečenca čimprej najti. O nesreči so bili v teku današnjega popoldneva z vso obzirnostjo obveščeni tudi starši nesrečnega Sandija.

Nesrečni Sandi je bil eden najdrznejših turistov in plezalcev. V planine je zahajal poleti in pozimi. Severno steno je preplezal že nekajkrat ter se je že dolgo časa bavil z mislijo in načrti, da jo prepleza celo v zimskem času. Bil je tudi dober smučar ter je vozil vedno zelo drzovito. Svoj čas si je pri neki taki vožnji na Gorenjskem razbil nogo na peti ter so mu jo zdravniki le z največjo brigo popolnoma ozdravili. Po poklicu je bil trgovski sotrudnik ter se je izobraževal dalje časa tudi v inozemstvu.

Jutro. 14. maj 1933
 

eXTReMe Tracker