Stanko Klinar: Uvodne besede iz 1. izdaje leta 1971 - Planinska založba Slovenije
Pogumno srce,
krepke noge,
pripeljejo te
na vrh gore.
Ob Julijskih in Kamniških Alpah se zdijo Karavanke prav pohlevno gorovje. Človek bi zato utegnil soditi, da je bolj kot obširen vodnik zanje potrebno le to, kar omenja zgornji motto. In d resnici se v tem veliko ne moti, kdor se jim bliža z juga. Drugačna pa je podoba s severa kot v pesniško zaneseni besedi poudarja Josip Šašel v naslovnem citatu: »... orjaške gole čeri, ostri grebeni, vse divje in grozeče ...!«
Vendar ni bilo verjetno, da bi slovenski vodnik po Karavankah nastal severno od njih. Zato je nemara iz povedanega razumljivo, zakaj Slovenci pravega planinskega vodnika doslej sploh nismo imeli. Poglobljeno in intenzivno planinsko zanimanje je na Kranjskem veljalo vselej predvsem Triglavskemu gorovju in Grintavcem. Karavanke so bile za »razvedrilo«, t. j. priznano lepo izletniško pogorje, za katerega pa ni treba kdove koliko truda in priprav.
Kot takega so ga mnogi omenjali v potopisih in drugačnih priložnostnih zapisih, raztresenih skozi dolge letnike Planinskega vestnika in drugod. Temeljitejši vodniški deli o Karavankah pa sta nastali doslej med Slovenci samo dve, obe izpod peresa marljivega Rudolfa Badjure: Jugoslovenske Alpe 1922/23 ter Izleti po Karavankah 1932. Seveda sta obe že davno razprodani in zaradi silnega razvoja turizma, gozdnega gospodarstva, smučarstva in planinstva, pa tudi izginotja nekaterih starih objektov, danes že močno zastareli. Zal nista bili nikoli posebno široko znani. Prvo delo je iz danes nerazumljivih razlogov pisano v srbohrvaščini, opisuje vso takratno Slovenijo znotraj meja kraljevine SHS in je zelo zajetno; toda čeprav zelo temeljito obdela južne pristope na Karavanke, nima o njih nikjer zaokroženega poglavja. Drugo delo je skromna, komaj 32 strani obsegajoča brošura, ki pa kljub temu zelo podrobno in z bogato nomenklaturo našteva najbolj priporočljive izlete v Karavankah; pisana je s toplo prizadevnostjo in »zorno temeljitostjo, da bi se še danes prav lahko ravnali po njenih predlogih, ko bi meja povsod dovoljevala prost prehod in bi bili navzlic udobnim avtomobilom še vneti za pešačenje kot nekoč.
Da se nismo Slovenci bolj opozarjali na Karavanke, moramo danes oceniti kot napako, in to ne samo s planinskega, temveč tudi z nacionalnega vidika. Težko bi jih danes še ocenili kot povsem slovensko gorovje brez nostalgičnega pogleda v nedavno preteklost. In — kar je huje — napako še ponavljamo, ker jih premalo obiskujemo.
Vse drugače so se namreč Nemci že zgodaj zanimali zanje. Že leta 1912 je Ludmig Jahne izdal d Celovcu svoj Karawanken-Führer na osnovi svojih še zgodnejših spisov (glej Š-51, zap. št. 11). Drugo, izpopolnjeno izdajo je njegov vodnik doživel spet v Celovcu 1931 in ta je se danes najpopolnejši prikaz Karavank. Tudi v osmem zvezku Hochtourista (glej Š-51, zap. št. 12) je VI. poglavje odmerjeno izključno Karavankam, ki so opisane zaokroženo in temeljito, dodani pa so še najvažnejši takrat znani plezalni vzponi. Naravno so tudi ta dela že davno razprodana in zastarela; vrh tega Nemci poudarjajo predvsem severno stran gorovja. Njihovo zanimanje zanj tudi po drugi svetovni vojni ni ponehalo. Nasprotno! Njihovo spisje in druga gorniška dejavnost zadnjih desetletij sta dolgo prekašala slovensko. Po avstrijskem delu gorovja so začrtali tako imenovani »Kararvankenmandermeg« (ali krajše »Karamankenzveg«, t. j. nekakšna karavanška transverzala), za katerega je Friedrich Zopp izdal pregledni vodnik z istim naslovom (Celovec 1959). Mlada Celovčana Jürgen Zopp in Herbert Frick sta sestavila podroben (glede imen nacionalno še precej strpen!), po danes veljavnih načelih pisan vodnik za Stolovo skupino severno od državne meje (Karamankenführer, Teil Hochstuhl, izšel v Celovcu 1963); hotela sta na podoben način obdelati sčasoma vse avstrijske Karavanke, a ju je pri skupnem vzponu na Grossglockner še pred izidom prvega dela zatekla smrt (1962). V zadnjem času pripravlja založba Johannes Heyn v Celovcu, v sodelovanju z Rudolfom Rotherjem v Miinchnu, nov vodnik po Karavankah in Kamniških Alpah.
Bilo je torej docela umestno, da Slovenci za svoje najobsežnejše gorovje dobimo svoj in sodoben vodnik, pisan po danes veljavnem sistemu. Pobuda je vzklila med člani UO PZS v Ljubljani. Po nizu sistematičnih akcij, ki so v rokah spretnih mladih članov, ob sodelovanju z Gospodarsko zbornico SRS, ustvarile dovolj trdno organizacijsko in denarno odskočno desko, so se želje začele uresničevati.
Delo nikakor ni bilo lahko. V poldrugem letu, ki sem ga imel na voljo za sestavo vodnika, sem — ne da bi seveda smel zanemariti poklicne dolžnosti — še enkrat obhodil vse gorovje, na nekatere vrhove sem se moral povzpeti celo večkrat z raznih strani, študiral gradivo, izpraševal domačine na terenu in druge poznavalce, se prebijal skozi pragozd navzkrižnega poimenovanja in se odrekel premnogemu veselju. Ironija takšnega dela je, da človek včasih porabi ves dan, da lahko pristavi eno samo vrstico. Brez veselja do dela bi ne bil opravil ničesar. Skušal sem v pravičnem sorazmerju opisati tako severne kot južne pristope se spuščal v estetsko presojo poti in izletov ter tudi plezalcu namignil, kje je zanj primeren svet.
Kljub vsej dobri volji pa ni bilo mogoče vsakega odstavka zgladiti do zadnje popolnosti. Izmed večjih težav, ki so botrovale delu in so se navzoče v vodniku, naj omenim tukaj samo poimenovanje. ...
Celotno uvodno razglabljanje o poimenovanjih bi bilo v tej poobjavi preobsežno,
zato ga umestimo v kakšno od prihodnjih ...
/.../ Trpečim zamejskim bratom, ki ima matična dežela zanje velikokrat le preveč mačehovsko srce, posvečam ob petdeseti obletnici nesrečnega plebiscita to knjigo, z željo, da bi se tudi sami zamislili nad lepoto svoje zemlje in nad prvobitnostjo slovenstva na svojih tleh; da bi jih ne bilo sram izpovedati materine besede in izreči slovensko ime za domače gore, zavetnice slovenstva; da bi slovensko planinstvo na Koroškem, ki ima do nemškega podobno težak ali še težji položaj kot nekoč porajajoče se SPD do staroavstrijskega Alpenvereina, imelo dovolj vere vase in našlo pravi način, kako uveljaviti tudi slovenski ton na severnih karavanških bregovih,- da bi Karavanke, ki so po domačem prebivalstvu v celoti slovenske, kljub meji ne ločile, temveč družile.
Naj bo stereotipno ali ne, zahvaliti se moram na kraju (čeravno bi se zahvala bolj spodobila na začetku) vsem prijateljem in znancem ter knjižnici PZS, ki so mi pomagali z nasveti in literaturo, pa tudi vsem slučajnim sopotnikom in srečancem, lovcem in gozdarjem, kmetom in oskrbnikom koč, ki so mi rade volje dajali bogate podatke, ne da bi vedno stikali za tem, kaj imam za bregom. Če naj koga imenujem, naj najprej Francija Savenca, ki je s svojo vztrajnostjo in opažanji bolj od vseh pomagal oblikovati vsebino in podobo vodnika, saj je kot redaktor stalno bedel nad njegovim nastajanjem. Veliko začetne vzpodbude sem dobil od inž. Tomaža Banovca, medtem ko sem za koristne podatke in drugačna vsestranska krepčila dolžan zahvalo Ivanu Zabelu, Mici Kavar, Tonetu Wrabru, dr. Mihi Potočniku, prof. Francetu Vengustu, prof. Mariji Kuhelj, prof. Petru Ficku, inž. Pavlu Zavcarju in bratu inž. Zdravku Klinarju; še zlasti pa recenzentom, ki so voljni nositi soodgovornost pri izdaji vodnika. Indirektna hvala gre tudi vsem nekdanjim in sedanjim zapisovalcem podatkov o Karavankah, pa tudi znanim in neznanim sestavljalcem vodnikov vseh narodnosti, njihovim pomočnikom in kritikom, ki so svojo reko resnice vztrajno zasledovali skozi prekope zmot in še prebili do oblike, ki se nam danes zdi najbolj popolna in smo si jo dovolili prevzeti. Zahvaliti se moram tudi ženi Majdi, ki je prav rada potrpela z mojo odsotnostjo, ko sem »hodil po zemlji slovenski in pil nje prelesti«, in z mojo zagledanostjo doma v pisalni stroj (»Kako sva se ljubila, tega povedati ni moč, naj j' s'jalo svetlo sonce, al' bila je polnoč!«), vrh tega pa je rade volje priskočila tudi na pomoč pri samem delu na vodniku. In »last but not least« — ni kraljeviča Marka brez Šarca — tudi jaz se ne bi bil daleč pretolkel brez starega in razmajanega, toda poslušnega avtomobila, ki se ni branil zavoziti na še tako borno in razdrto strmo gozdno cesto kijvajo če ni šlo drugače, zmogla tudi v vzvratni prestavi. Nekdo pač mora trpeti, če se hoče drug veseliti.
Razumljivo je, da tako obsežnega vodnika, kot je ta tudi v optimalnih pogojih ni mogoče napraviti brez slabosti ah celo napak. To dobro razume vsak, kdor se je s podobnim že poskusil Vsak dobrohoten namig kritike bom zato rad sprejel in pri morebitni ponovni izdaji vodnika upošteval.
Na Jesenicah, v januarju 1971
Stanko Klinar