Beseda kritika se začenja na kri, kritizirati pomeni kri puščati, nekdo kriči, sedaj bi na vsak način radi nekoga križali ali pribili na križ. Na vsak način se poskuša najti krivca. Zato posebej poudarjam, da moje pisanje ni kritika, ni sodba, niti ocena. Napisal bom nekaj opažanj.

Prva objava, ki sem jo zasledil, je bila v Dnevno informativnem biltenu: http://www.gore-ljudje.net/objave_view.php?pid=8848 . V njem piše: "V poznih popoldanskih urah sta se v steni planine Mangart na okoli 2600 metrov nadmorske višine zaplezala domača alpinista. Zaradi noči in slabega vremena reševalci Postaje GRS Bovec niso posredovali. Z akcijo reševanja bodo pričeli v ponedeljek. " (besedilo odebelil I.S.) Saj ni vedno vse točno napisano v teh biltenih, kakšne podrobnosti na primer. Prva novica daje prvi vtis.

V enem od člankov http://www.gore-ljudje.net/objave_view.php?pid=8852 sem našel citat: "Nekaj minut pred 18. uro sem dobil klic iz stene. Ker nisem mogel ugotoviti, kje natančno sta alpinista, ki sta poklicala na pomoč, sem se povezal z izkušenim alpinistom Petrom Podgornikom, ki dodobra pozna vse poti na Mangartu. Z njegovo pomočjo sta se uspela rešiti iz stene in prišla na vrh. Alpinistoma sem svetoval, da naj se poskušata ponoči spustiti po italijanski smeri v dolino, kajti napovedovali so slabo vreme. Odločila sta se za bivakiranje na vrhu,« je povedal načelnik bovške gorske reševalne službe Lado Mrakič." (besedilo odebelil I.S.) Verjamem, da sta vsekakor iskala pomoč.

Citata ne gresta najbolje vkup s poročilom o tem, kaj so se s fantoma dogovarjali, za kakšno pomoč sta klicala. Poročilo omenja, kaj so jim svetovali. In da naj sestopita sama v dolino. Ne omenja, da so jima kot najboljšo možnost svetovali reševanje, pa bi ga onadva odklonila. Majhne nianse v navedbah dajo večje vrednostne razlike.

Zakaj navajam ta dva citata? Poleti sem se po nesreči v Repovem kotu močno ukvarjal z mislijo, kako bi sam ravnal v primeru, če bi se sam moral odločati – ali naj pokličem GRS, ali ne. Pa se je zgodilo... Mencal sem in cincal, kako se izvleči iz situacije, najti drugo rešitev, kot da pridejo pome. Hudo težko mi je šlo z jezika, naj me pridejo rešit. V lokalnem Centru za obveščanje so mi predlagali, da je v omenjenem primeru najbolje, da pridejo pome. Še zdaleč ni šlo za življenje. Je pa šlo tudi za ponos. Ko je preveč ponošen, ga lahko dobim po nosu, sem ugotovil. Šele potem sem nekako uspel izdaviti prošnjo, da mi priskočijo na pomoč. In so prišli. Hvala jim, ker so mi dobro svetovali.

Vse dobro

Delovanja GRS na Slovenskem ima za sabo že častitljivo zgodovino. Od ustanovitve naprej gorniki (namenoma, zaradi širine, uporabljam to poimenovanje) odhajajo v gore z zavestjo, da ob morebitni nesreči ne bodo prepuščeni sami sebi. Približno tako misel sem nekje prebral. In strinjam se z njo. Tak občutek nosimo s seboj.

Ker je prilika in bom v nadaljevanju pisal o službI in doktrini, naj se na tem mestu zahvalim vsakemu gorskemu reševalcu posebej. Že samo zato ker ste tam! Za nas. Hvala!

Danes, v času močnejšega medijskega pokritja dejavnosti te humane reševalne službe, v času mobilnih telefonov, je povsem naravno, da si velika večina gornikov in še več naključnih obiskovalcev gora v (pod)zavest vgradi to zadnjo rešilno bilko. In računa, morda preveč, zavestno ali podzavestno, tudi nanjo. Pa tudi če oni sami ne računajo in jo v dani situaciji celo ponosno zavračajo, računajo nanjo njihovi bližnji, ki ostajajo doma. Če ne prej, pa takrat ko gredo stvari zares hudo narobe ... To se zdi normalno, čeprav nikogar ne odvezuje odgovornosti zase in za svoja dejanja!

Zanima me, izhajajoč iz napisanega zgoraj, kaj pravi reševalna doktrina GRZS. Vsi njeni elementi – vsa načela. Pa ne zato, da bi jo poizkušal ocenjevati ali izpodbijati, temveč preprosto zato, da bomo vedeli kaj lahko pričakujemo v praksi. Mi, ki obiskujemo gore in naši bližnji.

Vem, da se doktrina stalno dograjuje, a prav gotovo so v sistematični pisni obliki zbrana vsa trenutno veljavna načela in interpretacije. Kako bi se sicer lahko v praksi ravnali po njih in se sklicevali nanje?!

Zakaj pišem? Tudi. Ker bi rad razčistil, koliko se tozadevna teorija razlikuje od prakse in obe od mojega izrazito laičnega, morda povsem napačnega pogleda. Pošteno priznam, prepričan sem bil, da GRS, v primeru kakršnih koli dvomov, načeloma vedno sproži preventivno akcijo. Tudi proti volji prizadetih, če je to v njihovo korist. Tudi po ""več tirih"" istočasno (oz. tega vsaj ne preprečuje). Nadalje sem mislil, da se preventivno poslano moštvo odpokliče, če kasneje stanje na terenu ali druge informacije tako narekujejo, oziroma če med akcijo nastale okoliščine ogrožajo reševalno ekipo. Mojemu razmišljanju o nujnosti preventivnega ukrepanja je botrovala logika izražena skozi vprašanje: ""Kako pa naj človek, ki odgovarja za proženje akcije, opraviči (tudi pred samim seboj) odločitev za neukrepanje ali odloženo ukrepanje, kadar je izid tragičen!?« Doktrina, ki ne predvideva preventivnega ukrepanja, dela slabo uslugo tako ogroženim osebam, kot tudi odgovornemu vodji reševalcev, ki mora v stresnem trenutku odločiti o začetku akcije.

Verjamem, da reševalna doktrina GRZS zanima laično javnost. Preprosto zato, ker se je tiče, pa tudi zato in še tembolj, ker je bila v zadnjem času nekajkrat omenjena v medijih. Najprej ob 58. rednemu zasedanju skupščine IKAR v Kranjski Gori, bolj konkretno pa v zvezi z aktualnimi tragičnimi dogodki. Zagotovo ne gre za interna načela, ki ne bi smela biti širše dostopna, bom pa poizkušal razumeti tudi tako stališče odgovornih.

Upam, da moje razmišljanje ni privabilo preveč prizanesljivih nasmehov na ustnice poznavalcev in se vnaprej zahvaljujem za morebitno celovito javno osvetlitev reševalne doktrine GRZS.

V komentarjih o tragediji na Mangartu opažam, da se premalo pozornosti posveča psihični kondiciji oz. stabilnosti alpinistov. Posebej se v poročilu komisije izpostavlja da (v psihično stresnem stanju op.a.) niso pravočasno (zaradi nastopajočega poslabšanja vremena) zaprosili za pomoč reševalcev.

Čeprav nisem strokovnjak s tega področja, laično gledano menim, da bi v dani situaciji sigurno pomoč psihologa oz.strokovnjaka za stresne situacije bila še kako potrebna za ugotovitev dejanskega stanja in nadaljnjega ukrepanja v smeri reševanja iz kriznega stanja udeležencev.

Zato predlagam da je v skupini za reševanje tudi strokovnjak za stresne situacije.

Predlagam tudi tečajnikom-alpinistom in planincem da v nekih bolj prijaznih okoliščinah od teh na Mangartu, preigravajo stresne situacije (bivakiranje oz. prenočevanje na prostem pozimi ali kaj podobnega …) in si mogoče tako pridobijo potrebno psihično stabilnost za preživetje v izjemnih situacijah.

Človeško telo je izjemno prilagodljivo in trdoživo samo duh mora ostati zdrav oz. razsoden. In če si želiš da prideš nazaj v svoj vsakdanjik, ni ovir da ti ne uspe.

Ne bom pisala o fantih, ki so reševali naše prijatelje, pa jim ni uspelo, ne bom pisala o naših prijateljih, ki so ostali v snegu....zaradi bolečine in tudi nekonstruktivnega pogovora o tej temi. Kar je bilo je bilo. Noben ne more priklicati Jurija in Davorina... sedaj so v lepših krajih in pustimo jih, Bog jim daj večni mir.

Začnimo pri začetku.

Začetek "hribovske kariere" se začne v alpinistični/gorniški šoli oz. tečaju. Naše slovenske fante in dekleta bi morali poučevati ne samo o frikanju in o težkih visokogorskih smereh... ampak tudi o gorništvu, klasičnih smereh, če ne pohodniških, pa vsaj plezalnih. Kolega alpinist z dolgo alpinistično kariero mi je enkrat rekel: Jaz nisem prej plezal; z očetom in kolegi sem HODIL 10 let in več po naših hribih in osvojil veliko vrhov v Julijcih in Kamniško-Savinjskih Alpah, prehodil veliko poti po slemenih, dolinah, in podrobno raziskoval najvišje hribe pri nas. Šele potem sem začel z alpinizmom in s plezanjem.

Tako miselnost bi morali vtepsti v glavo prenekateremu novodobnemu tečajniku. Plezanje je popularen šport. Mladi najprej začnejo s plezanjem v Črnem Kalu, potem v Koglu, potem pa naberejo že dovolj denarja za cepine in zima je tu, čas za prve zimske vzpone. Izkušenj pa ni. In tu se meni osebno zdi največji problem mladih, ki hodijo na tečaje, plezajo v plezališčih, druži pa jih ljubezen do visokogorja. Nekaj je plezati v vrtcu... drugo pa je, če si začneš izbirati dolge smeri v Alpah, ki jim nisi kos (pa tega ne veš).

Tečajniki (plezalnih tečajev) bi morali biti vključeni ne samo v tečaj o plezanju in vozlanje vozljev, ampak tudi obširne ture po visokogorju. Tabori v Julijcih, dolgi pohodi (in NE plezarija) od Komne do Krna npr. spoznavanje narave, skale, smeri, geografije itd... to je pomemben dejavnik! Saj pravijo alpinizem ni samo hobi, ampak je način življenja! Naj tudi bo tako!!!

Preveč ljubezni do hribov te lahko umori, če je ne znaš usmeriti v pravilne smeri.

Pogled na Mangart mi bo vedno paral srce, bolečino pa mi bodo skrile skale, planike, najlepše panorame in ljudje, s katerimi lahko preživljam lepe trenutke v hribih.

Analiza poteka reševanja ne daje odgovorov na dileme, ki so se ob tem pojavil, kar je do neke mere razumljivo, saj sam sebi težko priznaš, da bi mogoče lahko kaj naredil tudi drugače.

Sam nikakor ne morem razumeti, zakaj se reševalci niso podali na pot že v nedeljo zvečer.

Četudi je res, da plezalca v nedeljo nista zaprosila za pomoč, ostaja vprašanje zakaj se reševalci, kljub temu, da so vedeli za poslabšanje vremena, niso sami odločili za to.

Ali niso opremljeni za nočno reševanje, ali za tako reševanje nimajo usposobljenih reševalcev.

Ko sem gledal slike pohoda reševalcev proti Mangartu, mi ni šlo v račun, kako to da reševalci nimajo motornih sani s katerimi bi se lahko hitro prebili do Mangartskega sedla. Ali ni to ob današnji tehniki nepotrebno mučenje reševalcev, ki tako do nevarnega mesta pridejo zelo pozno in že utrujeni.

V analizi tudi ni odgovora na to, ali so reševalci drugih postaj hoteli na pomoč, pa so bili zavrnjeni, kot smo lahko prebirali v komentarjih na teh straneh.

Mislim, da je prišel čas za temeljito analizo PZS kot tudi GRZS, ki bo dala odgovore na naslednja vprašanja:

1. Ali so dorečeni postopki aktiviranja reševalcev, kdo mora pri tem sodelovati, ali sodeluje tudi zdravnik, ki oceni tudi psihično stanje klicočega.

2. Koliko je usposobljenih ekip za najtežja reševanja v zimskih razmerah in v nočnem času

3. Ali so reševalne ekipe opremljene za hitre dostope po lažjih terenih z motornimi sanmi oziroma je dogovorjen postopek najema.

4. Ali je potrebna nabava helikopterja, ki bo sposoben poleteti tudi v nočnem času in ob slabši vidljivosti.

Verjamem, da imajo tudi sami reševalci še marsikateri predlog, ki jim bo olajšal njihovo požrtvovalno in humano delo.

Moje oglašanje ni namenjeno kritiziranju dela reševalcev, ki velikokrat izpostavljajo svoja življenja, ampak tistim, ki so v naši državi odgovorni za organizacijo in sprožitev reševanj, nabavi potrebne opreme, ki bo tudi reševalcem zagotavljala lažje in varnejše delo.

Tudi vsi ki hodimo v zimske gore se moramo ob tragični usodi mladih alpinistov zamisliti in trikrat premisliti preden se podamo v preveliko tveganje, ki potem zahteva preveliko izpostavljanje reševalcev.

Hvala vsem, ki ste pripravljeni reševati človeška življenja.

Mislim, da poročilo jasno pokaže, da je bila akcija vodena pravilno, vsi sodelujoči pa so se maksimalno potrudili.

Večina komentarjev, ki sem jih do sedaj prebral, jasno kaže, da jih pišejo laiki, ljudje popolnoma brez alpinističnih izkušenj, sploh pozimi. Ne gre le za to, da ne poznajo, kako lahko gore zgledajo pozimi, ne poznajo niti alpinistične miselnosti. Noben alpinist, ki da kaj nase, sploh noče, da ga rešujejo, kaj šele, da bi ga reševali kar tako, preventivno(!!). Vsak se maksimalno potrudi sam, da se reši iz težav, če pokličeš na pomoč, je to skrajni izhod iz sile; ko res ne vidiš več druge poti. Popolnoma sem prepričan, da sta tako razmišljala fanta na Mangartu, tako so razmišljali tudi reševalci, zato so akcijo sprožili šele tedaj, ko sta zaprosila za pomoč. Smer nekaj velja le, če sam prideš gor in tudi sam dol.

Alpinizem pač ni šport za nedeljske popoldneve, alpinizem je način življenja in včasih, žal, tudi način smrti. Zato se, spoštovani nedeljski planinci in sprehajalci, vzdržite komentarjev o temi, o kateri nimate pojma in je tudi ne boste nikoli razumeli.

Vsa pohvala reševalcem ki so se nesebično podali v gore reševat nemočna fanta.

Pohvala tudi Podgorniku ki ju je uspel znavigirati iz stene.

Ne moremo pa spregledati dejstva da vodstvo GRS Bovec ni organiziralo resevalne akcije ze v nedeljo. Clovek se vprasa kaj so poceli v noci z nedelje na ponedeljek...SO SLI BREZSKRBNO SPAT!?

Zmotno je tudi njihovo mnenje da so si s porocilomi zascitili hrbte oz. riti.