Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pomisleki o domovini in državi

sobota, 2. februar 2013, ob 22:45, Franci Savenc, ogledov: 691

Delo, Sobotna priloga: Aleš Debeljak o ključni razliki med lažnim in kritičnim patriotizmom in o tem, zakaj domovina ni isto kot država

Zgrajena je iz belega kamna in temnega lesa, kapelica Marije Snežne, njen zunanji videz pa posnema obliko planšarskih koč na pobočjih Alp. Naslanjam se na vrata, okovana v črno železo, in zrem v dolino. Pod težkimi smučarskimi čevlji se mi zlagoma topi zaplata snega. Čutim božajočo toplino opoldanskega sonca.

Pogledu prepuščam, da po daljavi lenobno tava, čez obrise gora drsi in po smrekovih vršičkih polzi, se širi in objema ves ta čudoviti svet. Rahel severozahodnik piha od Kočne in Grintovca, oblake na varni razdalji drži, in jata kavk, ki je od spodaj nekje privršala, se v hipu razprši, spet sestavi in odleti proti vrhu Krvavca. In je spet tišina.

Čeprav levo in desno od tam, kjer zdaj stojim, obratujejo sedežnice in se vrti veliko kolesje jeklene vrvi, točno vem, da sem izbral pravo mesto za premor. Tišino moti le želodec, ki me opominja, da je ura malice prišla, nisem zaužil grižljaja že od zore, ko sem se dvignil iz domače postelje in v sezonskem obredu iz osebne svobode v avto naložil smučarsko opremo.

Uro kasneje sem že mežikal pod visokogorskimi oblaki. Vedno znova mi vzame sapo, pa sem hodim smučat že od malih nog. Iz meglene ljubljanske kotline med macesne in smreke in od čemernih uslužbencev do prešernih lic in razigranih ustnic, s katerih se manj sramežljivim tu in tam utrga vrisk.

Sonce se še ni dobro prijelo za rob grebena, jaz pa sem se pridružil zanesenjakom v vijuganju po strminah, pobeljenih z umetnim snegom na recimo dvajset centimetrov naravne podlage. Zlagoma sem nabiral kilometražo in meditiral pod volneno kapo, prepuščal sem se ugodju v raznolikosti istega: gor in dol in spet gor.

In dovolj. Ven s tem sendvičem! Naslonjen na zid kapelice se ugnezdim na leseni klopi. Glasno meljem z usti in bržkone cmokam, ko blaženo nastavljam obraz soncu. Nimam zaprtih oči. Pogled se širi kot pahljača prav zato, da bi zajel več, kot lahko vidi. Ves ta čudoviti svet, od daljnega »očakov kranjskih siv'ga poglavarja« pa do koničastega Storžiča v soseščini, od čokatega Snežnika, od pohorskih gozdov in primorskih vinogradov do prekmurskih ravnic in dolenjskih zidanic, vse bi rad zajel, da … bi v enem okviru ugledal celoto svoje domovine.

Kaj je domovina? Domovina, to je prostor, to so spomini, to je dediščina, to je živ stik med ljudmi, ki »dobro v srcu mislijo«. To je prostor, ki so ga kultivirale mnoge predhodne generacije; to so spomini, ki iz osebnih in lokalnih izkušenj prehajajo v skupno zgodovino; to je dediščina, ki so jo predniki ustvarili v sporu z naravo in med sabo, in to je živ stik, v katerem beseda da besedo, ne pa palica vzame – to je zame domovina.

Domovina, to ni isto kot država.

Kako to mislim? Do pojasnila bom prišel po ovinku, upajoč, da priročni primer Krvavca lahko služi kot zasilna prispodoba za plasti, iz katerih je sestavljen ves slovenski svet. Za ljudi, ki so živeli in živimo med Alpami in Jadranom, med Panonijo in Balkanom, je ta prostor namreč res poln spominov, dediščine in živega stika. Govorica minulih rodov zažubori že samo, če se ozrem naokrog.

Prve planšarije, raztresene po bližnjih pobočjih, so pastirji namreč postavili že takrat, ko so živeli v drugačni državi od te, v kateri živimo danes. Živeli so pod upravnim žezlom habsburške monarhije. Po zatonu imperialnega reda je to ljudsko arhitekturo izkoristil Plečnik in leta 1929 postavil kapelico na vzpetino nad planinskim domom, ki so ga zgradili pet let prej, se pravi, spet v neki drugačni državi, v jugoslovanski kraljevini.

Visoko nad kapelico je v pobočje čvrsto zasidran stometrski antenski stolp iz železobetona. Najvišje ležeči oddajni center RTV Slovenije so uradno odprli leta 1960, za delo pa so ga usposobili že leto prej, ko so prvič uspešno posredovali signale televizijske oddaje. Bilo je to v neki drugačni državi od te, v kateri živimo danes, bilo je v socialistični Jugoslaviji. In končno: hotel, ki čepi na gričku nad priljubljeno »plažo« v Tihi dolini, so zgradili štiri leta pred vstopom kapitalistične države Slovenije v EU.

Z drugimi besedami: sledovi človeške dejavnosti in skupinskih spominov so nezmotljivo vpisani v ta prostor, ki je (bil) domovina vsem tu živečim, ne glede na obliko državne ureditve.

Torej: država ni isto kot domovina.

Država je naprava za upravljanje domovine. Državne oblike se spreminjajo, domovina pa ostane. Vsak in vsi imamo pravico do domovine. Prav tako imamo pravico do takšne države, ki bo upravljala domovino v imenu skupnega dobrega. Država, to je celota političnih ustanov, kot so parlament, vlada in sodišče. Država, to niso ljudje, ki te ustanove vodijo oziroma v njih delujejo. Država, to ni ta ali oni politik, ki sedi v tej ali oni pisarni politične moči, še zlasti ne, če gre za demokratično državo s tridelno ločitvijo oblasti. Preprosto rečeno, država je naše skupno orodje za urejanje našega skupnega življenja.

Vsem tistim, ki nam ni vseeno za domovino, ne more biti vseeno za državo. Za to, da lahko postanemo pristni patrioti, moramo biti najprej kritični državljani.

Lažni patriotizem zlahka prepoznamo: domovino časti kot mistično enotnost enega telesa. Vzburjajo ga sanje o slavi in maščevanju in prezira vse, ki se z njim ne strinjajo. Za kritični patriotizem so meje neke skupnosti predvsem politične in družbene, ne pa biološke. Kritični patriotizem ceni simbolično raznolikost kultur tako, kot ceni geografsko raznolikost.

Lažni patriot verjame v svoj narod kot utelešenje najvišje Resnice, v narod kot metafizično Idejo, v imenu katere si zna hitro upravičiti uporabo organiziranega nasilja in drugih moralno zavrženih sredstev. Kritični patriot ve, da imajo najbolj razdiralni učinek na dobrobit domovine tisti, ki verjamejo, da poznajo Resnico, in tisti, ki ne dvomijo o tem, da so nosilci Ideje.

Smiselno vsebino je kritičnemu patriotizmu dal Karl Schurtz, nemški revolucionar romantičnega 19. stoletja, ki se je po izselitvi prek Atlantika boril v ameriški državljanski vojni in nato postal politik. Ker je pred nasiljem ene izključevalne države moral bežati, si je v drugi zelo prizadeval za vključevalno skupno dobro: »Moja domovina, če ima prav ali če se moti. Če ima prav, da se to ohrani, če nima prav, da se to spremeni!«

V romantičnem 19. stoletju so se tudi Slovenci začeli zavedati, da države niso večne, da jih je možno spremeniti. V svoji Zdravljici je na takšno državo, ki bo omogočila dobro življenje srcu in očesu, ki bo svobodno gojila solidarnost navznoter in dobre sosedske odnose navzven, meril tudi pionir našega kritičnega patriotizma.

Republika Slovenija dan smrti Franceta Prešerna praznuje kot državni praznik. To nas mora danes – ker nas ni včeraj – spodbuditi k premisleku o tem, kako se je samostojna slovenska država sploh začela. Žal je treba ugotoviti, da se ni zasnovala le na kulturi, na večinski ljudski volji in sposobnosti voditeljev za kompromis ter na srečni uporabi policije in teritorialne obrambe. Utemeljila se je tudi na nezakonitem trgovanju z orožjem, birokratskem etničnem čiščenju (izbrisani) in kratenju človekovih pravic.

Danes državo upravljajo politiki, ki so v teh početjih sodelovali ali imeli od njih osebno korist. V imenu domovine so si prilastili državne ustanove in delijo ljudstvo na dobre »naše« in slabe ostale, zvestoba stranki pa prekaša zvestobo moralnim načelom. Pravičnost in solidarnost sta jim figo mar. Politične nasprotnike poskušajo brez nonšalance, zato pa z dobršno mero zagrizenosti, odpraviti z zamahom desne roke, ki nosi boljševiško rokavico. V gospodarstvu zagovarjajo tržni fundamentalizem, v politiki uveljavljajo avtoritarizem, v kulturi pa čislajo ljubiteljski konservatizem: uničujejo pogoje za dobro skupno življenje ali »edinost, srečo, spravo«.

Vendar pa Slovenija ni brez Prešernovih dedičev. Te aktivne državljane in kritične patriote lahko vidite na protestih in protestivalih, na stavkah in pri drugih oblikah odpora, na primer na velikem kulturnem zboru, ki ga je poslednji dan januarja v Cankarjevem domu organiziralo Društvo slovenskih pisateljev. Čeprav jih imajo vladni propagandisti za zombije, so najbolj živi del domovine. Zakaj? Zato ker nočemo, da bi druge države imele mafijo, v Sloveniji pa bi mafija imela državo.

eXTReMe Tracker