Gorenjski glas - Miroslav Braco Cvjetičanin: Prejšnji teden sem po e-pošti prejel pismo našega bralca, za katerega menim, da se odlično ujema v začeto nadaljevanko, zato ga v celoti objavljam:
Prebiranje vaših sestavkov v časopisu Gorenjski glas me je pripravilo do odločitve, da se vam oglasim.
Pohvaliti moram vsebino vaših člankov o rekreaciji. So zelo zanimivi in predvsem za ljudi, ki se vsaj malo ukvarjamo z rekreacijo, tudi uporabni.
Sem upokojenec, star 60 let. Z rekreacijo se ukvarjam zadnjih 10 let. Za rekreacijo sem se odločil ob svoji petdesetletnici, ko smo s prijatelji odšli na krajši izlet na Kamniški vrh. Začetni zagon je popustil že po 5 minutah, ko mi je zmanjkalo sape. Celoten vzpon in tudi spust je bil eno samo veliko trpljenje.
Ta dogodek me je prisilil v razmišljanje, kakšno življenje me čaka čez deset, dvajset let, če ne bom naredil nič za svoje telo. Ravno v tem času je pri reviji Delo začela izhajati priloga Polet, ki me je spodbudila h gibanju. Začel sem teči. Moja velika želja pa so bili hribi. Zato sem začel tudi redno zahajati v gore. Tek sem pred tremi leti opustil, pohajanje po hribih in gorah pa sem ohranil in celo povečal, še posebej sedaj, ko sem upokojen.
Sedaj pa še nekaj o vzroku, zakaj sem se odločil za to pisanje.
Vsakič, ko začenjam s turo in vzponom, mi gre uro ali nekaj več brez težav. Potem pa počasi že čutim bolečine v mišicah, kot da se na turo odpravljam prvič. To se nadaljuje vse do cilja vzpona (recimo 2,5 ure, primer: vzpon na Kamniško sedlo). Vmes ne pijem in ne jem, tudi ne delam postankov.
Poudariti moram, da v poletnem času redno zahajam v hribe. Tedensko opravim eno dnevno turo na dvatisočaka, enkrat na teden grem iz doline na Veliko planino in še enkrat na teden opravim približno enourni vzpon na bližnji grič.
Navzlic po mojem kar zadostni kondicijski pripravljenosti pa se mi zgodi, da se včasih na kakšni turi počutim, kot da že deset let nisem naredil niti enega koraka, s katerim bi pospešil utrip srca. Ker vem, da je po nekaj urah napora telo vendarle do neke mere utrujeno, bi bilo dobro opisati tudi tiste normalne občutke utrujenosti, ki jih človek zazna po recimo dveh, treh, šestih urah vzpona, pohoda.
Ker bi želel svoje ture opravljati brez posebnih bolečinskih posledic in v svoje lastno zadovoljstvo, vas prosim, da v Gorenjskem glasu objavite tudi način priprave rekreativca za pohode v hribe. Do sedaj namreč v časnikih še nisem zasledil zapisov in navodil za pripravo rekreativca za hojo po gorah (celodnevno ali večdnevno). Če mislite, da sami nimate dovolj izkušenj za svetovanje o pripravi pohodov v hribe, vas prosim, da o omenjeni temi navdušite prijatelja ali sodelavca, ki bo omenjeno temo obdelal. Mislim, da bo omenjena problematika zanimala še veliko drugih ljudi.
Lep pozdrav Jože E.
Iz prebranega je jasno vidna ena velika napaka: Vmes ne pijem in ne jem, tudi ne delam postankov. Pohodništvo spada med vzdržljivostno športno rekreacijo zato, ker (lahko in ponavadi tudi traja) več ur. Če pa smo več ur aktivni, potem moramo biti pripravljeni na izgubo energije. Med večurno športno rekreacijo se naše telo prazni kot »tuba majoneze«, pravimo. Prednost posameznika pa je, dlje kot se iz tube iztiska majoneza, boljši smo. Jože je sodeč po opisu dobro treniran rekreativec. Kaj se je po eni uri hoje zgodilo v njegovem telesu? Izpraznile so se mu glikogenske zaloge! V prejšnji številki pa smo se z glikogenom že seznanili. Vemo (oz. še ne vemo), da izčrpanost in utrujenost ni eno in isto. Jože je v tej uri porabil približno 500 kilokalorij …
(Se nadaljuje)