Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Narava, gore - 02.02.13

 02.02.2013


Dostava hrane in pijače v Blejsko kočo pozimi ni najbolj
enostavna, saj zima na Pokljuki traja približno od druge
polovice oktobra do sredine junija. (Turizem Bled)

sobota, 2. februar 2013, ob 09:49, Bruno Fras, ogledov: 2407

Večer: Hrana za obiskovalce tudi v nahrbtnikih / Plazovi v slovenskih gorah spet zahtevali žrtev / Alpinistični The Real Kekec

Hrana za obiskovalce tudi v nahrbtnikih

Z oskrbniki planinskih koč, ki so pozimi med bolj obiskanimi, o odpiralnem času, ponudbi in življenju v gorah

Planinska koča je po navadi gostišče in prenočišče v gorah, ki služi obiskovalcem kot prostor za počitek po prehojeni poti. Teh je v Sloveniji 176, zato ima vsako območje planinsko kočo, ki je bolj ali malo manj priljubljena med planinci pohodniki. Pozimi so po podatkih Planinske zveze Slovenije med priljubljenimi v Julijskih Alpah predvsem Blejska koča na Lipanci in Krekova koča na Ratitovcu, v Kamniških in Savinjskih Alpah velja omeniti kočo na Dobrči ter Domžalski dom na Mali planini in Mozirsko kočo na Golteh. Na Pohorju sta dobro obiskani Ribniška in Ruška koča, na Dolenjskem pa je takšen Planinski dom pri Gospodični na Gorjancih. Oskrbnike smo med drugim povprašali o odpiralnem času in ponudbi ter ne nazadnje, kakšno je življenje v planinski koči v tem času.

Oskrbnik Blejske koče na Lipanci Jože Tomc pravi, da je obiskovalcem koča pod njegovim oskrbovanjem na voljo že 15 let v vseh letnih časih, na sezono pa jih obišče 25 do 30 tisoč planincev. "Obiske imamo skoraj vsak dan, tudi pozimi, obiskovalcem pa sta na voljo dve sobi, v katerih so za spanje urejeni tako imenovani pogradi za 34 ljudi, ki želijo pri nas prenočiti. Po navadi se je mogoče v naši koči okrepčati z jedmi na žlico, kot so enolončnica, jota, ričet, goveja juha in podobno," razlaga Tomc in dodaja, da pozimi dostavi hrane in pijače nista najbolj enostavni, saj zima na Pokljuki traja približno od druge polovice oktobra do sredine junija. "Iz Bleda do Pokljuke jo opravim delno s terenskim vozilom, nato pa me čaka še približno dobra ure hoje, živež pa je ves čas na mojih ramenih. Ko ne gre brez smuči ali krpelj, hoja traja tudi dve uri," zaključi Tomc, ki mu pri oskrbovanju Blejske koče pomaga žena Milena. Milan Klančnik, ki je že 27 let oskrbnik Ruške koče na Arehu, je dejal, da je koča odprta vsak dan v letu od 8. do 21. ure. "Imamo 33 ležišč in skupnih ležiščih, gostom, pozimi so ti predvsem smučarji in planinci, je na voljo prha s toplo vodo, sanitarije so na hodniku. Ponujamo dnevna kosila, enolončnice, sladice in jedi po naročilu. Pozimi smo 90-odstotno zasedeni, saj je koča od smučišč na Arehu oddaljena le 200 metrov," razlaga Klančnik. Do koče, katere lastnik je Planinsko društvo Ruše, pa vodi asfaltna cesta, zato z oskrbovanjem in dostopom nimajo težav.

S terenskim vozilom, če ni snega, dostavijo hrano in pijačo v Domžalski dom kar po cesti, je povedal najemnik Lojze Ovijač. Do doma na Mali planini, na višini 1534 metrov, vodi cesta, če je sneg, pa za dostavo uporablja motorne sani, včasih, ko so denimo snežni zameti ali veter, pa gredo peš in z nahrbtniki. "Pri nas imamo 70 različnih jedi slovenske domače hrane, na voljo so sanitarije in tuš ter poseben prostor za predavanja. Koča je odprta vsak dan v letu, pozimi pa se po planini lahko sankamo, vedno bolj popularna je tudi turna smuka," je dejal Ovijač.

Gabrijel Toplak


Plazovi v slovenskih gorah spet zahtevali žrtev

Pozimi je v gorah nekaj tipičnih nevarnosti, med katerimi so plazovi vsekakor tista najbolj grozeča, vendar je ta nevarnost predvsem odvisna od človeške presoje in poznavanja.

Opasti oziroma napihan sneg po grebenih in vrhovih je ena najbolj vidnih nevarnosti v gorah. Če hodimo po njih, lahko naša teža povzroči, da se zlomijo in zgrmimo navzdol s snežnimi gmotami, ki povzročijo drugo zimsko nevšečnost - plaz. Plazovi ne nastajajo samo zaradi zlomljenih opasti, temveč predvsem ob novozapadlem snegu, ko je snežna odeja še nestabilna in ni utrjena. Tega ne moremo videti, vendar lahko z nekaj izkušnjami to predvidimo. Prav tako niso vsa pobočja nevarna za plazove, temveč predvsem tista z naklonino med 20 in 60 stopinjami. Na položnejših pobočjih sneg le stežka zdrsi, na bolj strmih pa se sproti splazi ob sneženju. Nevarnost plazov je večja z večanjem debeline novozapadlega snega. Plazovi ne nastajajo samo v gorskem svetu, tudi na strmejših travnikih po dolinskem svetu te nevarnosti ne smemo izključiti. Se pa je v letošnji zimi zgodilo v alpskem svetu že kar nekaj nesreč, tudi s smrtnim izidom, pred kratkim je umrl tudi turni smučar pod Begunjščico v Karavankah. Plazovi so sicer del narave, vendar pa se jim človek izpostavlja predvsem zaradi svoje nepremišljenosti in nepoznavanja.

Različni plazovi, različne nevarnosti
Plazovi so različni, nanje vplivajo vlažnost snega, oblika terena, lega drsne ploskve in še marsikaj. V grobem velja, da je plaz mokrega (težkega) snega bolj nevaren zaradi poškodb (zlomov), ki jih lahko utrpimo, plaz suhega snega pa je bolj nevaren za dihala, ker snežni prah preide v pljuča in nas lahko zaduši (pravzaprav utonemo, ker se sneg stali in imamo v pljučih vodo). Poleg tega pršni (suhi) plaz doseže izredno velike hitrosti in je nevaren že njegov udarni val, ki ruši vse pred seboj. Izredno nevaren je tudi sneg na zavetrnih pobočjih, ki ga odlaga veter in je pogosto zbit. Temu pravimo kloža, ki pod večjimi obremenitvami poči, takrat se običajno "odpelje" širši del pobočja, ki je pogosto precej debelejši, kot pa je višina novozapadle snežne odeje. Še zlasti pogosto kložo "odrežejo" turni smučarji, ko se zapeljejo po takšnem pobočju.

Previdnost ni nikoli odveč

 
Snežni plaz, ujet v fotografski objektiv, ki se je sprožil nad Krmo. (Boris Strmšek)

Za zmanjšanje nevarnosti plazov je prvi ukrep, da se ne odpravljamo v gorski svet takoj po sneženju, ampak počakamo, da se snežna odeja ustali, sneg preobrazi in sprime. Prav tako se izogibamo kložastih pobočij. Če moramo prečkati nevarna pobočja, to naredimo zelo visoko pod stenami ali pa raje izberemo grebene. Poraščen teren (ruševje, drevesa) je manj nevaren, vsekakor pa moramo imeti dovolj izkušenj, da prepoznamo nevarne terene in preverimo snežne razmere. V ta namen lahko naredimo prerez snežne odeje, kjer lahko vidimo, kaj vse se je dogajalo v snežni odeji v zadnjem obdobju in ali so vmes kakšne nevarne plasti, kjer bi se lahko speljala snežna odeja. Vsekakor moramo pred turo preveriti stopnjo nevarnosti plazov na območju, kamor se odpravljamo, na turi pa naj nas spremlja oprema, ki nam bo pomagala pri iskanju zasutih v plazu, če se to že zgodi - plazovna žolna, plazovna sonda in snežna lopata. V nekaterih alpskih državah je ta oprema že obvezna in bomo kaznovani, če je ne bomo imeli. Zavedati se moramo, da nam vsa ta oprema ne bo pomagala pri naši varnosti, temveč predvsem naše izkušnje in odločitve, ki jih sprejemamo, ter odgovornost do sebe, do svojih sopotnikov in soplezalcev kot tudi do svojih domačih in gorskih reševalcev, ki se bodo izpostavili, da nas rešijo ob nesreči.

Boris Strmšek


Alpinistični The Real Kekec

Celjski alpinist Luka Krajnc je s kolegom začrtal novo slovensko prvenstveno smer v južnoameriški Patagoniji.

Dva Celjana, alpinista in oba Luka, sta ta teden v Domžalah prejela nagrado za posebne dosežke Planinske zveze Slovenije. Luka Krajnc in Luka Lindič sta člana alpinističnega odseka Planinskega društva Celje Matica. Prvi je lani v leto zakorakal z avanturistično odpravo v Venezueli, nato sezono nadaljeval s težkimi preplezanimi novimi smermi doma in v tujini ter dokazal, da lahko tudi v najvišjih in najtežjih evropskih stenah pleza na najvišjem nivoju. Podobno zgodbo piše Luka Lindič, ki velja za najbolj vsestranskega slovenskega alpinista v tem trenutku, saj pleza na visokem nivoju tako v himalajskih stenah kot v najtežjih alpskih stenah. Skupaj s Tadejem Krišljem, ki so ga na isti podelitvi Planinske zveze označili za najperspektivnejšega alpinista, sta minuli teden preplezala prvenstveno smer na gori Fitz Roy. Poimenovala sta jo The Real Kekec. Sedem dni sta bila v pogonu, saj njuna pot ponuja konstantne težave in poteka po strmih naravnih prehodih, od tega sta štiri dni plezala, en dan sta potrebovala za sestop. "Vseskozi naju je spremljala negotovost, ali bo zgornji del stene preplezljiv z najino opremo in sposobnostmi. Umik iz stene bi bil zaradi strmega terena in omejene opreme v primeru slabega vremena ali druge komplikacije težaven. V smeri nisva pustila nobenih sledi in opreme. Drugi v navezi je vseskozi plezal." (mep)

Oznake: PrV, VTG
eXTReMe Tracker