Popotniki se za obisk te podhimalajske države odločajo iz več razlogov, predvsem pa želijo osvajati osemtisočake ali pa izberejo večtedenski treking pod himalajskimi vršaci. V zadnjem času je v porastu tudi rafting po rekah, ki pritekajo izpod Himalaje in so zaradi hitrega toka po kanjonskih soteskah nadvse primerne tudi za tovrstno avanturo. Nepal si lahko ogledate tudi brez teh najpogostejših tur. Najprimernejši čas za obisk države je od novembra do februarja, saj je takrat padavin zelo malo, vendar se v himalajskem pogorju vremenska situacija zelo hitro menja.
Bhaktapur
< >
Stupa Bodhnat
Kraji na seznamu Unesca
Glavno mesto Katmandu leži sredi ogromne kotline, ki jo je po izročilu v preteklosti menda zalivala voda. Na majhni vzpetini na zahodu mesta naj bi bil nekoč velik lotosov cvet, ki je oddajal tako močno svetlobo, da je pred 2500 leti legendarni kralj Manjusri za Himalajo poiskal ta kraj. Z mečem je presekal skale in voda iz kotline je odtekla, na hribu pa je postavil mogočen budistični tempelj Swayanbunath. Do vrha hriba vodi 365 stopnic, vendar smo po vzponu, kljub vročini, nagrajeni s prekrasnim pogledom na zelo gosto poseljeno kotlino. Tempelj se imenuje tudi opičji tempelj, saj na njem živi veliko opic in s svojimi vragolijami zabavajo obiskovalce, vendar je treba biti pazljiv, saj vsako neprevidnost kaznujejo s krajo, včasih tudi dragocenih predmetov, predvsem nepazljivim turistom.
Ime mesta Katmandu je po tempeljskem kompleksu Kasthmandap. Samo mesto ima več kot sto hindujskih in budističnih templjev, svetišč in staro kraljevo palačo. Večina jih je v osrednjem delu mesta. Templji so izjemne arhitekture z lesenimi rezbarijami in bogatimi okraski, zgrajeni so bili v obdobju od 16. do 19. stoletja. Med najpomembnejšimi so zagotovo tempelj Jagannath, Šivov tempelj in tempelj Višnu-Parvati, posebnost pa je tempelj žive boginje Kumari. To boginjo izberejo po posebnem postopku med zelo mladimi deklicami, funkcijo pa opravlja do prve menstruacije. V tem času je zaprta pred javnostjo, ne sme stopiti na tla, tu in tam se skozi okno prikaže obiskovalcem, iz templja jo odnesejo samo enkrat na leto, v avgustu, ob posebnem festivalu. V času našega obiska konec oktobra je potekal nacionalni festival, zato je bila na ulicah nepopisna gneča, ki so jo dodatno popestrili vozniki motornih koles in ulični prodajalci. Na notranjem dvorišču kraljeve palače so pozno popoldne že pričeli priprave na festivalske dogodke. Tisti večer so darovali 18 bivolov in 108 koz. Otroci so imeli počitnice, zato so jim starši za zabavo postavili številne gugalnice iz bambusovih palic ter jih opremili z debelo vrvjo in deščico za sedenje.
Nekoč je Katmandu veljal za zbirališče tistih svetovnih popotnikov, ki so uživali prepovedane droge, danes je glavna ulica, kjer so se zbirali hipiji, bolj ali manj podobna preostalim ulicam. V mestecu Patan, ki je v neposredni soseščini glavnega mesta, saj ju loči le reka Bagmati, so na glavnem trgu Durbar prav tako številni templji. Več kot 50 je do petnadstropnih templjev, ki so zgrajeni na tradicionalen način, iz lesa in kamna. Tukaj stoji tudi zlat budistični tempelj iz 11. stoletja, ki velja za najlepšega v državi. Dokaj blizu je tretje največje mesto v državi Bhaktapur. Pri obnovi tega srednjeveškega mesta iz obdobja med 14. in 17. stoletjem, ki je zaprto za promet, razen za motoriste seveda, so sodelovali tudi Nemci, kar je možno opaziti iz urejenosti. Mesto je znano po lončarski dejavnosti. V središču, na trgu Durbar, je vrsta znamenitosti - od Zlatih vrat, Palače petinpetdesetih oken, Zvona lajajočih psov do templjev Nyatapole, Pujari Math, Dattatrya in Bhairvnath. Tudi tukaj je bilo na trgu veliko obiskovalcev, na posebnih prostorih pa so ležali obglavljeni bivoli, ki so jih žrtvovali v čast festivalu.
Ob sveti reki Bogmati, vzhodneje od Katmanduja, je največje hindujsko versko, Šivino svetišče - tempelj Pashupatinath, kjer sežigajo mrtve in jih nato spuščajo v reko. Ob obrežju reke je sezidanih več posebnih podstavkov, t. i. ghatov, kjer so pripravljali drva za obredne sežige. Ob našem obisku je bil en sežig ravno opravljen, prinesli pa so še dva mrliča in ju po ustaljenem postopku pripravili za obred. Na obrežju reke je bilo veliko svetih mož - sadijev; nekateri so se kot sive sence pomikali med manjšimi templji, drugi so v živopisnih oblačilih ob fotografiranju poskušali kaj zaslužiti. Prostor velja za sveti kraj, vendar je območje zelo onesnaženo. Polno je raznih odpadkov, med katerimi prevladuje neuničljiva plastika. Nekaj časa opazujemo dogajanje, nato ta moreči prostor zapustimo z zelo mešanimi občutki.
V bližini Katmanduja je tudi vasica Bodnath, kjer stoji največja budistična stupa, visoka 40 metrov in z obsegom 90 metrov. Zaradi praznika je bila zelo okrašena, številni domačini so bili živopisno oblečeni. Ob obhodu stupe so vrteli molilne mlinčke in prižigali kadila. Obhod stupe zmeraj poteka v smeri urinega kazalca. Vse stupe so zgrajene na enak način: spodnji del predstavlja zemljo, okrogli beli del predstavlja vodo, nato sledijo Budove oči, ki predstavljajo zrak, sledi trinajst nadstropij, ki predstavljajo ogenj, trikotno zaključen vrh z manjšim barvnim dežnikom pa predstavlja veter. V času slovesnosti so stupe bogato okrašene z molilnimi zastavicami v različnih barvah, ki imajo zopet različen pomen. Vsi ti kraji so na seznamu Unesca.
Pogled na pogorje Anapurne (Vse fotografije: Srečko Štajnbaher)
Proti Himalaji
Odlično izhodišče za pohod v Himalajo je drugo največje mesto v državi Pokhara, ki je zahodneje od glavnega mesta. Vožnja po cesti je za tujce prava srhljivka, za domačine pa očitno običajna vsakdanja preizkušnja. Takoj za Katmandujem je višji prelaz, kjer je cesta obupna, videti je, kot da po otvoritvi pred nekaj desetletji ni bilo nobenih vzdrževalnih posegov. Vozila se čez prelaz premikajo s polževo hitrostjo, seveda ne manjka prehitevanj in številnih bližnjih srečanj z nasproti vozečimi vozili, vendar se praviloma vse nekako izide. V nadaljevanju se cesta sicer nekoliko izboljša, hitrost potovanja se poveča, s tem pa tudi možnosti za nesreče. Človek ne ve, ali bi opazoval čudovito pokrajino z riževimi polji, kovinske viseče mostove, ki so povezave s kraji na drugi strani reke, ali pa dogajanje na cesti. Seveda na cesti tudi poči, najpogostejši udeleženci so motoristi.
V Pokhari nas preseneti popoldanska nevihta. Tudi domačini zatrjujejo, da je to v tem letnem času neobičajen pojav. Oni že vedo, vedo pa tudi, da je dan po nevihti izjemen pogled na himalajske sedem- in osemtisočake. Tako se je tudi zgodilo. Pohod proti vasici Begnas naslednji dan se je začel v gosti megli, ki se je dvigovala iz bližnjega jezera, vendar je sonce hitro pridobivalo moč in megla se je kmalu razkrojila. Vzpenjanje mimo terasastih riževih polj po dokaj slabi makadamski lokalni cesti, ki so jo premagovali redki motoristi, pa tudi lokalni avtobus, mimo vasic z razigranimi otroki na bambusovih gugalnicah in s pričakujočim razgledom na pogorje Anapurne nas je tako premamil, da smo pozabili na moč sonca na tej nadmorski višini.
Točno opoldne smo prispeli na vrh razgledne točke, kjer je bil prekrasen pogled na približno 50 kilometrov dolgo pogorje Anapurne z različnimi vrhovi. Vrhova Daulagiri in Manaslu sta znana slovenskim alpinistom, vsi vedo tudi za osemtisočak Mačapučara, katerega vrh v obliki ribjega repa ni bil nikoli osvojen; po neuspešni osvojitvi bo to tudi ostal, saj so goro razglasili za sveto goro, na katero ne sme stopiti človeška noga. Iz dolin so se počasi dvigali posamezni oblački, ki so dali slutiti, da je vreme na tem območju res zelo dinamično. Vasice pred nami, še posebno terasasta riževa polja, ki so se strmo vzpenjala po okoliških hribih, veter pa je riž v fazi dozorevanja narahlo upogibal, so ustvarjale prekrasno sliko. Človek samo nemo strmi, opazuje in razmišlja, kakšen fantastičen svet, ki ga ustvarjajo domačini za svoje preživetje. Postavlja se vprašanje, kako dolgo bo takšna idila še obstajala, morda večno, morda je že jutri ne bo več. Prijazni domačini nas opazujejo, najstarejša med njimi prodaja hladno pivo in ne glede na ceno si ga privoščim. Tako visoko prinesti pijačo na hrbtu ni kar tako, zato je razlika v ceni v primerjavi z dolino v tem trenutku nepomembna.
Še zadnji pogled na pogorje, terase, vasice med njimi in nazaj v dolino. Pot v dolino je bila krajša, vendar je sonce pokazalo vso svojo moč. Na poti nas preseneti prava borba med bivoloma, spopad za večjo mlako ob lokalni cesti. Zmagovalec si privošči blatno kopel, vendar je tudi ta zmaga pirova, saj je sonce verjetno že naslednji dan to mlako posušilo. Poletni monsun je že pred nekaj časa izgubil moč.
Lep sončen dan ob vrnitvi v Katmandu nam je ponovno prikazal lepoto dežele, ki je v očeh tujih popotnikov zagotovo drugačna, kot jo vidijo in doživljajo domačini. Večina prebivalcev je hindujske vere in se še vedno ukvarja s kmetijstvom. Turizem je sicer v porastu, vendar so nekatera območja zaradi maoističnih upornikov nedostopna.
Srečko Štajnbaher