Kranjska Gora 2006 – Pripravil Klemen Volontar, delegat tehnične komisije
Poročilo o zasedanju IKAR – Kranjska Gora 2006
Med 11. in 15. 10. je v Kranjski Gori potekalo zasedanje IKAR. Predstavniki različnih služb, članic IKAR, so pripravili bolj ali manj zanimive prispevke in jih predstavili v besedi in sliki. Ker generalna tema zasedanja ni bila določena, so predstavitve zajemale širok spekter delovanja reševalnih služb. Dotaknili so se uporabe specialnih oprem in postopkov v reševanju, izredno zanimivih reševanj, reševanja iz plazu v Himalaji, začetnih težav novo sprejete članice itd. Vsa gradiva so dostopna na uradni strani IKAR CISA zato bi se dotaknil le nekaterih zanimivih detajlov oz referatov.
Kar nekaj referatov je govorilo o vedno bolj aktualni temi, ki se tudi sicer pojavlja na vseh ravneh in pri vseh službah v Evropski uniji. Na kratko povedano, povsod se stremi k unifikaciji, certifikaciji in standardizaciji izobraževanja, opreme in postopkov. Italijani so izredno podrobno predstavili kako imajo izdelan od države potrjen načrt izobraževanja po stopnjah odgovornosti od pripravnika reševalca do inštruktorja oz. vodja zelo obsežne intervencije na nacionalni ravni. Predstavljena je bila shema na kakšen način in v kolikem času ter na podlagi kakšnega preverjanja lahko nekdo napreduje po lestvici znanja in odgovornosti.
Zanimivo, da je bila tudi reševalna akcija Francozov ob nesreči v plazu v Himalaji predstavljena shematsko. Kako so planirali, kakšne vodje so postavili, na katerih področjih vse je bilo treba delovati, da so na koncu uspešno izpeljali zahtevno in dolgotrajno akcijo na veliki višini.
Kot sem omenil se bo unifikacija in standardizacija pojavljala oz. zahtevala s strani EU na vseh področjih. Tako na področju vzgoje (določeni profili bodo certificirani), kar pomeni, da bo vsebina znanja nekega profila točno določena in seveda tudi pot do tja. Ravno tako bo oprema (v ta namen so že izdane smernice in priporočila EU) standarnizirana in z njo tudi postopki. Da razvoj teče v to smer kaže tudi nedavni posvet o reševanju z vrvno tehniko na Igu (EUSAR), ki smo se ga udeležili tudi predstavniki KVTR in konec meseca napovedana mednarodna vaja INSARAG pod okriljem ZN, kjer bomo tudi sodelovali.
Generalna ugotovitev je bila, da bo sicer EU prinesla določene spremembe, ki se jim bomo morali podrediti, sodelovati pri njih nastajanju ali pa jih preprosto povzeti, da bo takšno delo zahtevalo profesionalno organiziranost a kljub temu še lep čas ne bo šlo brez prostovoljcev oz. izurjenih amaterjev.
Od ostalih tehničnih prispevkov pa bi omenil:
Reševanje s stolpov in anten. Obdelane so bile težave, ki se pojavljajo ob takem reševanju. Bližina visoke napetosti, štrleči deli antenskega stolpa zelo ovirajo delo klasičnega ali helikopterskega reševanja. Moteča so EM valovanja, možnost zrušitve … Težavo predstavlja tudi oprema delavcev, ki delajo na takšnih stolpih oz. antenah, ker ni namenjena dolgotrajnemu visenju in mora biti posredovanje zelo hitro, sicer lahko lažje poškodovan delavec podleže poškodbam zaradi visenja.
Reševanje iz ledeniških razpok z reševalnim sedežem in KED opornico. Slikovno je bilo predstavljeno dviganje ponesrečenega iz razpoke v sedečem položaju. Z uporabo KED opornice so rešili transport ponesrečenega s poškodovano hrbtenico v navpičnem položaju.
Zanimivo je bilo predavanje dr. Tomazin. Razmišljal je o tem koliko mora biti usposobljen zdravnik za reševanje v gorah v smislu plezalskih sposobnosti, osnov tehnike reševanja, odgovornosti zase itd. Nadalje se je dotaknil vprašanja kaj in koliko nesti s seboj v zdravniškem nahrbtniku v klasičnem reševanju? Teža, trpežnost, kvaliteta, cena! Vedno se pojavi vprašanje ali zdravnika k ponesrečenemu ali obratno (Stay and play? ali Scoop and run?).
Slovenska GRS je predstavila kratek film o različnih možnostih uporabe tehničnega pripomočka grillon v reševanju. Film smo posneli v sodelovanju KVTR in GRS Kamnik in predstavili na delovišču, kot vrvno ograjo, pri delu spremljevalca, pri delu z gorskimi nosili in reševalnim sedežem in improviziranem reševalnem sedežu ter reševanju padalcev z dreves. Film je naletel na zelo pozitiven odziv. Tudi v drugih predstavitvah se je grillon pojavljal kot pripomoček v raznih tehnikah.
Zelo poučna je bila analiza obsežne reševalne akcije zasutega v plazu. Oskrbnika planinske postojanke je pri čiščenju snega izpred koče spodnesel plaz. Plazovina je bila sicer široka a ne dolga. Zgledalo je, da bo reševalna ekipa zelo hitro našla zasutega. Sodelovalo je 120 reševalcev, 5 reševalnih psov in dva helikopterja. Po treh urah intenzivnega iskanja so skoraj obupali. Bolj zaradi tega, ker je izgledalo, da zasutega sploh ni v plazovini, ki so jo preiskali psi in jo celotno presondirali. Ponesrečeni je uspel z roko doseči stranski hlačni žep in dosegel telefon. Pritisnil je ponovni klic, ker je vedel, da je nazadnje klical postojanko. Nekako mu je uspelo prepričati reševalce, da iščejo previsoko, da jih sicer sliši, a daleč nad njim. Ko so ga končno našli so ugotovili, da ga je plaz porinil celih 20 m pod nedotaknjeno snežno odejo. Iz primera sledi, da nikoli ne smemo obupati (zasuti je mrtev ko je topel in mrtev) in da ni nujno, da je žrtev na vidnem območju plazu!
Izredno zanimiv pa je romunski primer. Po neverjetno obilnem sneženju se je pribl. 2500 m visoko odtrgal plaz izrednih dimenzij. Ocenili so, da se je premaknilo 2 milijona kubičnih metrov snega. Zasutih je bilo večje število ljudi. Razen treh so ostale po dolgotrajnem iskanju našli s klasičnimi metodami. Na koncu so kopali tudi vzdolžne jarke in horizontalno prebadali plazovino. Ko do pomladi še vedno niso našli zadnjih treh so vseeno še poskušali. Ker je kazalo, da sneg ne bo odlezel so se domislili izredno nenavadne metode. Iz višje ležečega jezerca so napeljali vodo (od debelejše v vedno tanjšo cev) in s curkom dolbli valjaste luknje v sneg do dna. Šele to je obrodilo sadove. V tako narejeno vrtino so svetili z močnimi svetilkami in na koncu naleteli na krvave madeže zadnje žrtve, ki je bila stlačena pod prosto stoječo skalo. Zato jo tudi niso mogli zaznati s sondami.
Podjetje Mammut je pokazala analizo nesreče oziroma dokazala vzrok za poškodbo vrvi, ki se je pretrgala ob vedno bolj popularnih skokih z visokih mostov. Na videz nepoškodovana vrv se je na več mestih skoraj, na enem pa v celoti pretrgala. Zakaj? Dokazali so, da je rahlo napeto vrv, ki je tekla vzporedno z ograjo mostu, veter udarjal, navidez sicer nepomembno, ob betonski rob ograje mostu in s tem tako prizadel vrv, da je ob skrajnem raztezku popustila. Nauk je sicer znan a se ga le redko držimo. Vrv je izredno občutljiva na drgnjenje. Zato ob podobnih dejavnostih kot je opisana, ob spustu ali dvigu po vrvi vedno poskrbimo, da obremenjena vrv ne pride v stik s podlago. Ali jo zaščitimo ali pa napravimo tako imenovane »žepe«.
Dotaknil bi se tudi predavanja angleškega predstavnika. Obdelal je logistično podporo z GPS v iskalni akciji. Podobno kot lani Italijani se tudi Angleži zavzemajo za spremljanje reševalca na daljavo, ne da bi ta imel kako delo s tem. Reševalec je opremljen s RP, ki ima v mikrofonu nameščen GPS sprejemnik in z vsakim pritiskom na stikalo oddajnika v bazo sporoči svojo trenutno lokacijo. Sicer je na predstavitvi zgledalo vse idealno. Vendar se mi zastavljajo vedno ista vprašanja. Kaj, če je prenos informacij nemogoč? Reševalec ostane sam, iz baze mu ne morejo sugerirati nadaljnjega dela ali ga usmeriti proti bazi! Baza mora biti vedno na slišnem dosegu, kar vedno ni mogoče. Kaj, če RP odpove? Reševalec ostane brez navigacije in pomoči iz baze. S takim načinom dela lahko operater iz baze navaja reševalca edino ustno. To pomeni, da ga sprehaja sem ter tja dokler ne ugotovi, da je na pravem mestu.. Navigacija s pomočjo smernega kota in razdalje ni mogoča. Ker taka RP nima spominske možnosti ob prihodu v bazo reševalec ne more »presneti« podatkov in je analiza ali nadaljnja priprava nemogoča. Razen za reševanje je takšna naprava popolnoma neuporabna. Naš cilj pa je, da je reševalec avtonomen tudi, če komunikacija z bazo odpove, da se s pomočjo naprave samostojno lahko giblje po območju, ki ga obdeluje, da ob povratku njegove podatke lahko pretočimo v skupno bazo podatkov, ki nam služijo za analizo in pripravo in ne nepomembno, da lahko vse to dosežemo z opremo, ki jo že imamo na voljo (RP, notesnik, GPS) oz. programsko opremo, ki je na voljo na prostem trgu in je relativno poceni.
Na razstavnih prostorih je bilo videti obilico standardne in nove opreme. Zelo zanimiva je nova žolna Ortovox S2. Poleg osnovne funkcije ima vgrajen še višinomer, naklon meter in termometer. Deluje na principu GPS, v tem smislu, da na ekranu vidimo sebe kot iskalca in točko žrtve, ki se ji približujemo. Najdeno napravo lahko začasno izključimo, da nas ne moti pri iskanju naslednje žrtve oz. jo lahko ponovno vključimo, če želimo ponovno potrditi mesto prve najdbe. Moje osebno mnenje je za enkrat še rezervirano, saj me moti množica dodatnih funkcij na izredno pomembnem pripomočku. Namreč, vsi ti dodatki, porabljajo energijo, ki bi jo sicer nujno rabili za osnovni namen. Poleg tega moramo za uporabo ostalih funkcij napravo sneti z mesta pritrditve na telo, kar tudi ni najbolje, saj smo takrat »neoznačeni«. Model je nujno treba dobiti in preizkusiti v praksi.
Drugi zanimiv pripomoček, ki sem ga omenil že v lanskem poročilu pa je sistem za vaja iskanja z žolno, sondo, RECCO itd. Sestavljen je iz plošče s senzorjem in oddajno napravo ter komandne omarice. Na daljavo lahko nastavimo kakšno oddajno napravo bo plošča zasuta v plazu simulirala. Kot sem omenil je plošča oz. senzor občutljiv tudi na dotik sonde, zazna pa tudi vse različice žoln, ki so na tržišču in tudi RECCO.
Ponovno pozivam, da komisija za vzgojo ali komisija za plazove kupi en tak komplet, ki bi krožil od postaje do postaje (najbolje z inštruktorjem, ki bi obvladal delovanje). Napravo bi lahko z upravljavcem vred posojali tudi drugim skupinam uporabnikov. S stališča preventive in osveščanja javnosti je to izredno dobra poteza.
Tokratno zasedanje je bilo dobro pripravljeno in zanimivo! Vse čestitke organizatorjem in izvajalcem.
Pripravil: Klemen Volontar
delegat tehnične komisije