Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Smrtna nesreča v Kamniških planinah

dLib.si

torek, 28. november 1922, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1688

Slovenec (1922): V nedeljo se je na Kamniškem sedlu ponesrečil jurist g. Josip Turk iz Ljubljane.

Bil je v večji družbi na sedlu, od katere se je pa ločil in odšel proti Grintovcu. Med potjo mu je spodrsnilo in padel je v prepad, kjer je mrtev obležal. Včeraj je odšla na Kamniško sedlo ekspedicija, da prepelje truplo v Ljubljano.

Slovenec, 28. november 1922 (glej Kroniko smrtnih nesreč v slovenskih gorah str. 111 in 112 op. o.)


Smrtna nesreča na Grintavcu
Avskultant Josip Turk †

Jutro (1922): Letošnje leto je posebno nesrečno za naše planinstvo. Pripetila se je znana smrtna nesreča na Bambergovi poti na Triglavu, potem ona na Srednji Ponci in sedaj na Grintavcu.
V soboto popoldne se je odpravila s kamniškim vlakom v gore družba ljubljanskih turistov, med njimi gg. Avskultant Joško Turk, žel. asistent Hinko Šircelj, tipograf Janez Bitenc z gospo, žel. revident Merzelj, nadučitelj Ivan Tavčar in magister Stanko Kmet. Pohiteli so na Cojzovo kočo z namenom, da poskusijo pristop na Skuto.
Nameravana tura je v običajni poletni dobi brez posebnih opasnosti, mogoča je tudi sredi zime, v januarju. Koncem novembra pa so takšne ture radi novega, še prenizkega in neuležanega snega in radi poledice na skalah, ki štrle iz snega, ne samo prav težavne, ampak izredno opasne tudi za dobro izvežbanega planinca.
V nedeljo so se 4. imenovanih turistov odpravili na pot iz Cojzove koče čez Mala vratica in odtod levo zahodno do žleba ali doline med Velikim Grintavcem in grebenom Malega Grintavca. Tu so se ustavili in iskali markacijo. Avskultant Turk se je ločil od družbe in se kljub odločnim svarilom spustil najprej kakih 100 m v dolino, jo prečkal in se potem vspenjal naravnost po steni navzgor, dočim so tovariši ostali na grebenu, ki ga nekateri imenujejo »Mali Grintavec«.
Turk je dospel še kakšnih 20—30 m nad svoje tovariše, preplezal potem še eno steno in dospel na strmo snežišče, pod snegom je bila še trava, — tu pa je nenadoma zdrsnil.
Iz družbe, ki ga je čakala na »Malem Grintavcu«, se je baš ta hip nekdo ozrl kvišku, kje da Turk ostaja, in je zapazil njegov padec. Nesrečnež je drvel z velikansko brzino po strmem snežišču in čez stene približno 150 m navzdol ter izginil turistom izpred oči. Njegov cepin je ostal na mestu padca trdno zasajen v sneg, kar kaže, da je nesrečni planinec to prepotrebno orodje v kritičnem trenutku morda slučajno ali pa iz presenečenja izpustil ter tako izgubil glavno svojo tehnično oporo, ki je na takšnih mestih neobhodno potrebna. (Slučaj je torej deloma sličen, kakor pri † Cerku, ki je dal cepin iz rok svojim tovarišem.) Nesreča se je zgodila ob pol 1. uri popoldne.
Družba je nato sestopila s potrebno opreznostjo, da poišče ponesrečenca.
Precej globlje je našla najprej krvavo sled in še nižje pri neki skali mrtvo truplo ponesrečenega tovariša. Očividno je med padcem večkrat z glavo ob skalo z vso močjo, kajti lobanja le bila razbita, da so izstopili možgani in mu je bil ves obraz okrvavljen. Smrt le bila brezdvomno nastopila takoj že pri prvem udarcu.
Tovariši so se vrnili v kočo po nosilnice in vrvi, da preneso ponesrečenca, ker je pa čas za povratek že pričel potekati so morali oditi na Kranj in se vrniti po truplo šele danes. Avizirani so tudi vodniki, da se udeleže prenosa. Iz Ljubljane sta pohitela po svojega ljubljenega brata gg. Rajko in Albin Turk.

Pokojni Joško Turk je spadal k mlajši generaciji »Drena« in je bil znan kot zelo podjeten, neustrašen in vztrajen planinec, obenem pa tudi zelo priljubljen in vesel tovariš. Tudi na večer pred nesrečo je v koči zabaval svojo družbo s harmoniko. Bil je tudi navdušen smučar in planinski fotograf; star je bil 25 let, avskultant tukajšnjega sodišča, že iz srednje šole vdan planinarstvu, vesel, toda trezen mlad mož. Na svojih turah je bil popoln abstinent. Študiral je na Dunaju in študije dovršil v Pragi. Pokojnik je sin občespoštovanega dolgoletnega mestnega svetnika, bivšega deželnega poslanca g. Josipa Turka, posestnika in prevoznika v Ljubljani. Vest o nesreči je v vsem mestu napravila globok vtis in vzbudila sočutje, zlasti pa še pri vseh onih, ki so bodisi kot sošolci bodisi kot planinski tovariši pokojnika poznali in ga zato znali ceniti. Težko prizadeti rodbini naše najtoplejše sožalje nad nenadno bridko izgubo.

Jutro, 28. november 1922
 


Pogreb ponesrečenega Jos. Turka

Slovenski narod (1922): Ponesrečenega avskulanta Josipa Turka so našli po dolgem iskanju zelo težko, ker ga je bil zamedel sneg. Ali iz snega je molela ena njegova roka. Ko so jo zagledali, so hiteli tja in potegnili počasi truplo iz snega. Velike so bile težave predno se je spravilo ponesrečenca v Kokrsko dolino. Od tam so ga peljali z vozom v mrtvašnico v Kranju, kamor so dospeli ob pol 10. ponoči v torek. V sredo zjutraj ob 8. se je vršila sodna komisija. Zdravnik dr. Savnik je konstatiral, da se je avskultant Josip Turk ponesrečil in da ni bil upravičen sum, da bi bil morda ustreljen, ker se je slišal na dan nesreče pok na Skuti, kjer je Turk padel in se ubil.
Pogreb v Kranju se je vršil ob pol 11. dopoldne. Zelo številno občinstvo, načelu mu župan Pirc, pevci, Čitalnica, Sokol, Gasilno društvo itd. je spremilo pokojnega do konca mostu pod Gaštajem. Pevci so mu zapeli v slovo na pokopališču in koncem mosta. V Ljubljano je prispel mrtvaški vos ob 2. popoldne. 1 uro pozneje se je vršil pogreb, ki je bil zelo veličasten. Prihitelo je spremit simpatičnega mladega pokojnika izredno mnogo mestnega prebivalstva. Pevci pod vodstvom g. Prelovca so zapeli »Vigred se povrne«. Sprevod je otvorila Sokolska četa, kateri je sledilo mnogo lepih vencev, dva iz samega planinskega cvetja In zelenja.
Pogreba so se udeležili med drugimi podpredsednik viš. sodišča Rogina, predsednik deželnega sodišča dr. Papež, viš. državni pravdnik Jeglič, mnogo sorodnikov, delegat finančnega ministrstva dr. Šavnik. dvor. svetnik Bonač. dr. Triller, dr. Tominšek predsednik SPD, zastopniki športni in drugih številnih organizacij, številni njegovi sošolci, polno prijateljev in znancev in drugega sečustvenega občinstva, z lepim številom narodnega ženstva. Za pogrebom je šla todi deputacija častnikov. Pred železniškim prelazom so mu pevci zapeli v slovo »Blagor mu!«. Ob zahajajočem soncu, ki je obzarjal Kamniške planine so položili nesrečnega mladeniča v zemljo ob neizmerni žalosti vse rodbine in prijateljev, ki so stali ob grobu. Blag mu spomin!

Slovenski narod, 1. december 1922

eXTReMe Tracker