Jutro (1932): Jesen nam ponuja s svojimi barvnimi harmonijami, s svojimi milimi spremembami luči in toplote ono prijazno, vabljivo obeležje, ki napolnjuje človeka z mehkih mirnim veseljem, malce zagrenjenim z lahno melanholijo slovesa in umiranja.
V gorah je jesen, doba največjih užitkov, najlepših razgledov, čistega zraka, zmerne prijetne toplote, doba samotnih sprehodov slasti polnih, dolgotrajnih počitkov na zapuščenih sedlih in grebenih, doba prijetnega korakanja po samotnih višavah, doba hladnih, svežih juter in toplih opoldnevov ter z rdečo zarjo osvetlenih nepozabnih večerov.
V Kamniških planinah nas v tem času vabi Bistrica s svojim šumnim izvirom, senčnim dohodom pod baldahinom bukovih velikanov in veličastnim pogledom na ponosno skupino Skute in Brane visoko v ozadju.
Kamniško sedlo ni daleč in Kokrško sedlo tudi ne, malo truda in mnogo užitka nudita lahka vzpona na te dve lepi točki v Savinjskih Alpah. V oskrbovanih kočah je preskrbljeno za oddih in okrepčilo.
Krvavec vabi v svoje prijazne višave, med potjo se naješ malin in na vrhu ribizlja — ,če ga najdeš. Veselo planinsko življenje še vrvi na Veliki planini, odkoder te pelje prekrasen sestop čez Dol v Bistrico: če pa si urnih nog, lahko v enem dnevu zajašeš še Konja in se čez Presedljaj vrneš v dolino.
Gozdi v vnožju Karavank tonejo v rdečih in rumenih barvah, vse priroda razstilja svoje bogastvo po šumah in zadnjo rast po livadah in vabi. Golica je dvakrat lepa v jeseni. Narcisna polja ne cveto sicer, zato pa je Koroška onstran meje dvakrat tako jasna in lepa kakor pomladi. Jezera se blešče med zelenjem, beli pas Drave se vije skozi deželo, v daljavi nas pozdravlja široka proga Vrbskega jezera. Pozdravljen Korotan!
Bližnji Stol je morda najhvaležnejša jesenska tura. Vročina te ne mami na poti, na vrhu te objame ponosni občutek zadoščenja, ki si mu za lahkoto stopil na teme.
Ali ste že bili jeseni v Vratih? Bistrica šumi svojo živo pesem. Peričnik — v soncu steber iz vode in srebra — mogočno šumi ob dolini, severna stena stoji na koncu mrka in resna — nad njo koplje Triglav svoj vrh v sončnih žarkih — kdo bi se ustavljal njegovemu mamljivemu pozivu?
Vršič nas kliče in vabi. Vsa resna družba okrog njega, Škrlatica s svojimi rdečimi stenami, širokopleči Prisojnik, ves odet v žico in kline, ukročen orjak. Njemu nasproti strma Mojstrovka, kipi v nebo, gleda v Planico, vso zeleno in prisrčno in s spoštovanjem pozdravlja visoki rog Jalovca, ki ponosno gleda in prisluškuje proti Savi in Soči in sliši na obeh straneh isto milo govorico.
Kdo bi se ustavljal vsem tem mikom in čarom, tej bujni lepoti, tem pestrim barvam, tem silnim lučim, tem divjim stenam in polarnim livadam, planinam in vršacem in njihovi tajni sili? Ne moremo in se nočemo ustavljati. Gori pojdemo, to nedeljo in prihodnjo in morda še, dokler nam dež in pozne megle začasno ne zapro dohoda, kajti na vseh teh vrhovih je nevidna roka široko razlila srečo in zadovoljstvo, ki ja težko in redko najdemo v dolini.
Jutro, 1. oktober 1932