Slovenec (1932): Tragična smrt mlade Mariborčanke
Mojstrana, 9. avgusta 1932
Danes ob 6.15 se je na Malem Triglavu smrtno ponesrečila gdč. Bogomila Smerke, uradnica iz mariborske splošne bolnišnice. Ponesrečenko so prenesli v kapelico na Kredarici. Jutri jo ekspedicija iz Kranjske gore prenese do Krme.
Kako se je zgodila nesreča
Ob pol 6 zjutraj je šla s Kredarice prva gruča turistov na Triglav. Tedaj je že prihajala za njimi tudi gdč. Bogomila Smerke, uradnica iz Maribora, stanujoča v Pobreški ulici 17, ki je prenočila v Staničevi koči. Bila je že ves teden v gorah. Bila je na Kopi, Špiku, Škrlatici, dan pred nesrečo pa na Rjavški. Spremljal jo je g. Boris Rupnik, profesor na gimnaziji v Novem mestu. Oba sta bila člana SPD.
Pod vrhom Malega Triglava je šla pred njima dvojica mladih nemških turistov. Gdč. je menda pripravljala pravkar fotografski aparat, ko je družba pred njo sprožila kamen, ki je gospodično zadel prav na čelo. Izgubila je ravnovesje, ni se mogla pravočasno prijeti, zdrknila je po ostri steni vsaj 50 m navzdol ter obležala v grapi nad snežišči pod Kredarico — nad potjo k Aleksandrovi koči. Bila je nezavestna, med padcem je dobila na ostrih pečinah poškodbe na glavi, kolenih in nogah, kri je škropila čeri, lasje so se ji v malih kosmih trgali med padanjem.
Ker se je nesreča zgodila le dobre četrt ure nad kočo na Kredarici, so brž prinesli vrvi in jih privezali za kline. Za ponesrečenko se je spustil njen spremljevalec ter neki zdravnik iz Nemčije, ki je bil slučajno tudi namenjen na Triglav, ter železniški uradnik Makovec iz Ljubljane. Prišel je tedaj s Triglava tudi kranjski vikar dr. Jože Pogačnik, ki je podelil nesrečnici pogojno sv. odvezo.
Poskušali so z umetnim dihanjem — sopla je še —, med tem so prinesli krošnjo. Požrtvovalni g. Makovec jo je prenesel iz hude grape, potem je pa prišel znani močni nosač Jožef Jakl, doma iz Mojstrane, ki jo je nesel najprej na pot, potem po klinih navzdol, Zadaj so pomagali z vrvmi požrtvovalni turisti in oskrbnik Triglavskega doma g. Šest. Spodaj so jo naložili na nosila, šest ljudi jo je preneslo do Kredarice. Umetno dihanje ni pomagalo več — položili so jo v kapelico, ter ji dali rožni venec v roke. Čul je pri njej g. prof. Rupnik, ki je bil ves potrt.
V Mojstrano je takoj odbrzel sel po reševalno ekspedicijo. Opoldne je bilo pet mož že pod Peklom v Kotu, zadaj sta prihajala še dva, tudi g. Lah iz Mojstrane, ki je naravnost pritekel z nekih hribov za Dovjem,
Jutri, dne 10. t. m. jo bodo prinesli čez Krmo v dolino, kjer bo čakal voz g. Laha s plahtami in nosili.
O strašni nesreči so bili takoj obveščeni domači ponesrečene gospodične. Prav tako je bilo obveščeno tudi SPD.
Slovenec, 10. avgust 1932
Prenos triglavske ponesrečenke v Dovje
Pogreb bo danes ob 16. po spominski svečanost! za ponesrečenim
Müllerjem — Spremljevalci in reševalci o katastrofi
Jutro (1932): Ljubljana, 10. avgusta.
Včerajšnja prva poročila o smrtni nesreči na Triglavu so dali turisti, ki tragediji niso sami prisostvovali. V naslednjem objavljamo podrobnosti po podatkih spremljevalcev pokojne Smerketove in njenih reševalcev.
Ponesrečenka Bogomila Smerketova, rojena 7. decembra 1905, je bila uslužbena pri upravi bolnišnice v Mariboru. Svoj dopust, ki ga je dobila pred dobrim tednom, je hotela po večini prebiti v ljubljenih planinah. Njena rodbina (mati Jožefa ter sestre Olga, Irma in Alma) prebiva v Ljubljani na Poljanski cesti št. 54. V spremstvu profesorja g. Borisa Rupnika iz Novega mesta je odrinila Bogomila v gore baš pred tednom dni iz Ljubljane. Napravila sta ture Golica, Kepa, Špik, Prisank, Škrlatica in Rjavina, od koder sta se v ponedeljek zvečer vrnila v Staničevo kočo. Ker je bilo vreme tako krasno, sta iz Staničeve koče včeraj zjutraj že ob 4. odšla na Kredarico, od tam pa po kratkem počitku naprej.
Sredi poti na Mali Triglav sta hodila pred njima dva nemška turista. Profesor Rupnik je hodil spredaj in je slišal, kako je po zraku prižvižgal kamen. Ko se je ozrl, je videl, da je spremljevalka omahnila ter padla po visečem skalovju navzdol. Obležala je kakih 100 metrov globoko. Profesor Rupnik je prvi prišel do ponesrečenke, za njim pa sta prišla železniški uradnik g. Lojze Mahkovec in oskrbnik Triglavskega doma g. Šest ter še nekateri drugi turisti. Ko se je profesor Rupnik spustil do ponesrečenke v prepad, je bila še živa, imela pa je veliko rano na temenu in druge poškodbe po telesu. Prvo zdravniško pomoč je nudil ponesrečenki nemški turist dr. Pressel, zdravnik iz Jene, ki pa je takoj spoznal, da ni več rešitve. Med turisti, ki so se spustili v prepad, je bil tudi kranjski vikar g. dr. Jože Pogačnik, ki je dal umirajoči zadnja verska tolažila.
Iz Triglavskega doma so takoj poslali kuharico na Staničevo kočo, da sporoči nesrečo, od tam pa je dijak Vladimir Puc prispel skozi Kot po dveh urah v Mojstrano ter obvestil tamošnje in jeseniške reševalce.
Oskrbnik Triglavskega doma g. Šest je med tem prinesel na kraj nesreče krošnjo in druge priprave za prenos ponesrečenke. Reševalne ekspedicije so se poleg nosačev Jakla in Torkarja udeležili mnogi domači in hrvatski turisti, dijak Marijan Zickero je sam prinesel nosilke iz Staničeve koče, z Jesenic pa sta takoj, ko je došla vest o nesreči, odhitela Karel Čop in Radivoj Poženel, katerima sta se v Mojstrana pridružila Gregor Lah in Lojze Rekar.
Kakor v globini pod skalami, tako so hoteli tudi na Kredarici še enkrat napraviti poizkus z umetnim dihanjem, videli pa so, da je nesrečna mladenka izdihnila že med prenosom. V kapelici na Kredarici so nesrečni žrtvi planin priredili mrtvaški oder ter ga obsuli s planinskim cvetjem.
Po isti poti, kakor je v Mojstrano došla prva vest o nesreči, namreč skozi Kot, so danes okrog 13. prinesli tudi pokojno Bogomilo Smerketovo. Žalni sprevod so v velikem številu sprejeli domačini in letoviščarji ter obsuli krsto s cvetjem Bogomilo so položili na mrtvaški oder na dovškem pokopališču, kjer je pred dobrima dvema letoma ležal mladi akademik Heinz Müller, ki ga je velika ljubezen do planin privedla iz daljnjega Kölna, da je ugasnilo njegovo mlado in nadebudno življenje pod očakom Triglavom. Kakor smo že poročali, bo jutri ob 11. na dovškem pokopališču blagoslovljen spomenik ponesrečenega nemškega turista, in je že včeraj prispela v Mojstrano osemčlanska deputacija nemških turistov in športnikov, nekdanjih tovarišev Müllerja. To deputacijo, ki se bo jutri udeležila blagoslovitve spomenika, vodi eden od nekdanjih Müllerjevih profesorjev, drugi pa so monakovski akademiki. Par ur po počastitvi spomina mladega nemškega akademika - planinca pa bo ob 16. na isti mrtvaški njivi zagrnila sveža zemlja slovensko mladenko pod večno lepimi gorskimi velikani, ki poleg vroče ljubezni sprejemajo tudi srčno kri svojih oboževateljev.
Bogomila Smerketova je bila po rodu iz Mirne peči na Dolenjskem. Leta 1923. je vstopila v službo kot uradnica banovinske kmetijske šole v Št. Jurju ob južni železnici, na kateri je ostala do konca julija 1929, ter si pridobila zaradi svojega veseleči značaja, marljivosti in nacionalnega delovanja splošne simpatije. Premeščena nato v Maribor kot uradnica banovinske splošne bolnice, se je tudi na novem službenem mestu izkazala kot zelo marljiva, vestna in jako sposobna nameščenka ter drobra tovarišica. Vedno vedrega lica, vesela in zabavna v družbi, pevka m ljubiteljica vsakega športa, je pohitela vsak prosti čas v naravo, osobito v planine, katerim je žrtvovala sedaj svoje mlado življenje. Dasi ravno z delom preobložena, je strmela po višji strokovni in splošni naobrazbi, mnogo čitala in napravila šele pred kratkim tečajni izpit, ki bi ji zasigural boljšo bodočnost. Njeni upi se v tem pravcu še niso izpolnili, izpolnjena je pa njena želja, da počiva v zemlji, na katero gledajo njeni ljubljenci, velikani naših planin. Narodno zavedni mladenki bodi žemljica lahka.
Jutro, 11. avgust 1932