Boris Štupar 30.07.1932 07:27 1723 0

Pastir je našel okostje neznanca

Jutro (1932): Šmihel nad Mozirjem, 28. julija 1932

V ponedeljek primaha k okoliškemu županu pastir Tona Jezerski, ki pase živino v šmihelskih planinah, pa začne pripovedovati: »Ko sem včeraj lezel za mladim juncem, ki mi je hotel v sosednjo planino, zapazim pred seboj čevelj. Nu, sem si mislil, da ne bom vedno v cokljah štorkljal, dobro bo. Ali če je eden, moram še drugega nekje poiskati. Ko se oziram okoli sebe, me je pretreslo. Zagledal sem med zelenjem človeško lobanjo. Gledam na čevelj pa spet na lobanjo in študiram, kaj naj to pomeni. Dvignem obuvalo, nekam težko je, ogledam, kaj naj bo tako težko, pa uzrem vse polno koščic. S palico privijam zelenje, zagledam celo okostje, tam pa tam pokrito še z razpadlo obleko. Zdaj sem se pa zares prestrašil, ali gorski zrak je oster, pa sem se kmalu zavedel, da stojim pred neznanim pokojnikom, ki je morda že leto ali dve počival tu v gorski tišini. Začel sem takoj z reševanjem te uganke, dognati sem hotel, kdo je nesrečnik. Pa obračam te borne kosti in najdem med njimi malo denarnico z vsebino petih novcev: dveh novcev po 10 par (avstrijskih) in tri novce po 5 par. Našel sem tudi koščke papirja, ki izhajajo od delavske knjižice, a se ne da iz njih nič razbrati. Ležala je tudi nad okostjem bolj na debelo obdelana palica. Iz ostankov obleke je sklepati, da so bile hlače cajgaste, suknjič pa je moral biti boljši. Klobuk je bil že močno ponošen in rujavkaste barve. V njem se drži vse polno sivih las. Enako še mal šop na lobanji, čevlji so precej velike številke in tudi ponošeni.«

Neznani pokojnik je moral biti revež, ki je hotel najbrže iz Zaloke čez planino v Ljubno, pa ga je gotovo gorska megla spravila na napačno pot in tako je siromak oslabel in zmrznil. Vso stvar preiskujejo mozirski orožniki.

Jutro, 30. julij 1932