TK Gora: ... 2X
Ko so helikopterji letali na glavami, sva s Stojkotom mislila, da jih je naročila Lidija, ko je v svoji suvereni nemščini organizirala prevoz v dolino. Na, zdaj pa berem, da se je za našimi hrbti resnično godila cela tragedija. Nekaj zloveščega je bilo v zraku že od samega jutra. Ko smo se z one strani vzpenjali od koče Neue Prager proti vrhu, je bilo videti, da je razpoka goltala tudi tam: pred nami je bilo nekaj Čehov na krpljah in približno metrske vdrtine so pričale, da se je nekdo pogrezal, a se je k sreči izkopal. Mi smo jo odnesli dobro. V četrtek smo se po približnih treh urah vožnje pripeljali v izhodiščno vasico Hinterbichl. Tam je priljudna gostilna, kjer po telefonu naročiš prevoz navzgor. Začneš lahko kar z "entschuldigung bitte". Potem pride gospa, ki je v tedanje plazove dodobra vrezala dobičkonosno pot in te za 7e/os od parkirišča zapelje do točke, kjer imaš še slabo uro hoda do Johannis hutte. Ta je odprta. Zgornja Defregger haus (2963 m) je odprta le čez vikend. Preko tedna neučakanega planinca gosti zimska soba. Tja sva s Stojkotom prišla v poznem popoldnevu, Lidija pa še nekaj ur kasneje, saj je tokrat falila kar celo dolino. Do takrat sva uspela usposobiti dimnik, da je za silo potegnil in se oblak dima ni razpotegoval le preko pogradov, pač pa malo tudi ven. Zjutraj je bil ledenik samoten in ravno na usodnem mestu prav nič grozeč. V poznem jutru, ko se je piš polegel, smo osvojili vrh in se veselili tisočerih gora, ki jih na vse strani niza alpski masiv. Kmalu smo se veselili tudi lepe smuke na ono stran, a tam je bilo že slutiti mnoge poči, ki so v radoživa srca vnesle tudi nekaj strahospoštovanja. Namenili smo se do koče Neue Prager, čeprav Stojko o tem ni bil čisto prepričan in se je zapeljal kar v dolino. Ko se je vračal, sva z Lidijo že ugotovili, da je koča zaprta in da z zrezki in štrudlom mit schlagsahne ne bo nič. Sva pa v zimski sobi našli inozemsko konzervo fižola in dva litra vina. Tudi to je prijalo. Zvečer so nas grela telesa, saj je drv ni bilo moč odkriti, pa tudi Lidija ni hotela ponje, četudi je poznala najmanj živali na "p" in "j". Zarana je bilo jutro milo, sneg pa prijetno pomrznjen, ko smo se dričali mimo vzpenjajočih se hodcev. Iz kotanje smo se zato spet povzpeli na vrh levo, od tam pa po dolgem ledeniku, ki je nudil prvovrstno popuščen sneg, odritali do Johannis hutte. V potok se ni zvrnil nihče, kar mi je celo malo škoda. Šele v potoku ob parkirišču si je Lidija splaknila telo, Stojko pa je vse skupaj skrbno pofilmal. A kaj ko mu je Lidija potem vse pobrisala, kajti na spletu smejo krožiti le njene fotografije z modnih revij. Vsem polube, vsem pozdrave Cici in
Lidija in Stojko
Grossvenediger - 28.04.2012
Primož Štular: Pet članov naše družine smo se v petek popoldne povzpeli do koče Johannis.V soboto smo se po dokaj trdem snegu in sredi množice turnih smučarjev začeli vzpenjati proti vrhu. Na višini ca.3200m, kjer se ledenik Rainer začne strmeje vzpenjati, smo prečili 20 do 30 cm široko razpoko, kasneje pa pobočje ni razkrivalo prav nobenih razpok.Pri smučanju navzdol sta mi na višini ca 3350m začela mahati dva gornika - pešca. Ko sem se jima približal sem hitro zvedel, da se je zgodila tragedija. Njun prijatelj je nenavezan padel v razpoko. 5 m od njiju je sredi povsem nesumljivega pobočja zevala luknja 1 x 0,5m.Odprtina je bila praktično v trasi smučanja in tudi v neposredni bližini trase vzpona. S sinom sva napravila sidrišče,varovan sem se spravil k odprtini in ugotovil, da približno 0,5 m široka razpoka na globini kakih 20m začne zavijati in tako izgine z vidika.O ponesrečencu ni bilo nobenih sledov. Takoj mi je bilo jasno, da se s tovariško pomočjo tu ne bo dalo storiti prav nič. Med tem so bili o nesreči že obveščeni reševalci, mi pa smo pretreseni odsmučali do koče Defregger, kjer smo o tragediji obvestili preostalo skupino petih Slovakov, ki je prijatelje čakala v koči. Prej kot v pol ure sta začela naletati dva helikopterja. Zaenkrat ponesrečenca še niso našli. Več o reševanju >> Med prevozom ...