Delo, 19.10.06 - Agata Tomažič: Jamarska reševalna služba
Delo, četrtek, 19. oktobra 2006
Jamarska reševalna služba
Najpogostejše poškodbe so zlomi in izvini
V podzemlju, kjer temperatura ne preseže deset stopinj Celzija, je tudi nevarnost podhladitve Greti se je mogoče s karbidovko in astrofolijo – Reševanje ljudi in živali iz jam
Iz skalnate špranje, za katero se v soju karbidovk in električnih čelnih svetilk rišejo kapniki, šesterica mož v kombinezonih vleče nosila s ponesrečencem. Zavit v oranžno cerado in trdno povezan z vrvmi, zaradi oblike nosil pa tudi nekam sploščen, zbuja celo vrsto smešnih asociacij. In ker ne gre za pravo reševanje, ampak za vajo Jamarske reševalne službe v Breznu ob Grdi poti, smeh res začne odmevati. »Presneto truplo, kam si zlezlo!« vzklikne eden od reševalcev, in ko nosila naposled izvlečejo iz špranje v prostornejšo skalnato dvorano, se okoli angleškega jamarja, ki mu ni preostalo drugega, kot da se je uklonil prošnjam kolegov in sprejel vlogo ponesrečenca, ne zgrnejo le karbidovke in diode, temveč ga obsijejo še žarometi televizijskih kamer – akcijo spremljajo tudi novinarji.
Okoli devete zjutraj je vhod v brezno, nekaj sto metrov stran od glavne ceste, ki vodi do Cola, prepreden z vrvmi, kot da bi ga za svojega vzeli pajki, ki bi namesto svilnatih niti spletali mreže iz tankih, a močnih vrvi. Te so speljane okoli dreves in nad njimi, nad odprtino, ki vodi v podzemlje, pa je še škripec. »Reševalci so sem prišli ob sedmih in vrvi napeljali v kakih dveh urah,« je povedal Aleš Stražar, vodja Jamarske reševalne službe (JRS). Nosilnost vrvi je 2,2 tone, škripec silo razpolovi, vozel na vrvi pa zmanjša nosilnost za eno tretjino, nekateri tudi več. »Čista fizika,« razlaga Stražar, »učimo se temeljev od starih Grkov. Danes ni več ročnega dela, navajeni smo, da obrnemo ključ in avto vžge ali pa pritisnemo gumb in kava je skuhana.«
Spust v 70-metrsko brezno
Jamarski reševalci se medtem spuščajo v brezno zvonaste oblike. Oblečeni so v nepremočljive jamarske kombinezone in pokriti s čeladami, na katerih je pritrjena svetilka na karbid ali električna dioda, povečini kar obe. Standardna oprema po besedah Aleša Stražarja tehta kakih deset kilogramov, stane pa okrog tisoč evrov. Življenjska doba posameznih kosov naj bi bila v povprečju vsaj pet let, vendar je treba dodati, da reševalci, ki se v jame spuščajo tudi v prostem času, na leto uničijo vsaj en (lasten) kombinezon. »Izračunal sem, da pri spustu na 1500 metrov naredim vsaj za 50 tisoč tolarjev škode,« pravi Stražar, »kajti ko plezaš, te trga skala.«
Jamarski kombinezoni, pripravljeni za novinarje, so ostali na površju, in predstavniki sedme sile so se v podzemlje spustili kar v svojih oblačilih, le čelade z lučko si nihče ni pozabil pritrditi na glavo. Drug za drugim so stopili v t. i. trikotno ruto (iz trpežnega materiala), se pustili pripeti na vrv in se izročili izkušenim rokam jamarjev. »Oprema nikoli ne odpove, vedno človek,« je, najbrž z namenom pomiriti tiste, ki so vanj zrli z od strahu široko razprtimi očmi, zagotovil eden od njih. Nekoliko tesnobno je postalo tudi v trenutku, ko je bilo tik pred spustom treba povedati ime in priimek, eden od reševalcev pa je zraven zapisal še čas spusta. »Da bomo vedeli, kaj vklesati v nagrobnik,« se je glasilo obešenjaško pojasnilo. Pravi razlog je bil bolj prozaičen: da ne bi koga pozabili v jami. Splezati iz 70 metrov globokega brezna bi bilo brez vrvi in pomoči z vrha za neizurjenega človeka kratko in malo nemogoče, in kdor bi se iz jame zaman drl za zadnjimi odhajajočimi, bi ga prej ali slej doletela usoda srne, ki je najbrž že pred tedni zgrmela v brezno, zdaj pa je zaudarjajoči vonj njenega trupla pozdravil vsakega, ki je po nekaj minutah lebdenja na vrvi spet začutil trdna tla pod nogami. Medtem ko so ti noge bingljale v prazno in si se počasi poslavljal od dnevne svetlobe – na stenah kamnitega lijaka pa si vse jasneje videl svetlobni krogec čelne svetilke, ki so ti jo za popotnico prižgali že na površju – je mimo tebe priletel kak suh list in se počasi, a še vedno hitreje kot človeški tovor na vrvi, odvrtinčil proti dnu. Lijak se je kmalu razširil v velikansko podzemno dvorano in še preden je v tvoje nosnice prodril jedki vonj crkovine, se je oko razveselilo skorajda božičnega prizora: iz teme so sijale drobne lučke, seveda je šlo za čelke in karbidovke na glavah jamarjev in gostov, ki so stegovali vratove kvišku v pričakovanju novega prišleka.
Minerji, potapljači, zdravniki …
V jamarski reševalni službi so naloge razdeljene: med reševalci so minerji, potapljači, zdravniki, letalci, vezisti in logisti. Njihove naloge so predvsem reševanje oseb in živali iz jam ter iskanje pogrešanih po kraških jamah. Priklicati jih je mogoče na številko 112, je povedal Aleš Stražar, in nemudoma se bo zganilo nekaj od 53 operativcev (ki so zvečine člani regionalnih jamarskih društev v sklopu Jamarske zveze Slovenije). Sleherni med njimi ima opravljen izpit za jamarja, kar je temeljni pogoj za opravljanje izpita za pripravnika v JRS (I. stopnja med strokovnimi nazivi). Nekateri so opravili še dodatno strokovno usposabljanje: minerji so se za svoje delo morali usposobiti v rudniku Zagorje, licenco obnavljajo na pet let, pod nadzorom rudarskim inšpektorjev. Vendar kljub vsem dokazilom nimajo 24-urnega dostopa do eksploziva, kar bi bilo smiselno, saj so tudi operativci JRS v pripravljenosti 24 ur na dan. Kupijo ga lahko samo v delovnem času podjetja, ki ga izdeluje – čeprav nesreče ne izbirajo časa in lahko pozivnik jamarskega reševalca zazvoni kadar koli.
Petdeset kilogramov karbida na leto
JRS ima v svojih vrstah tudi zdravnika, dr. Žareta Guzeja in dr. Tomaža Klinarja. V nasprotju z drugimi, ki sicer bi pomagali, a nimajo ustreznih jamarskih izkušenj, si njiju vsak trenutek upamo vreči v jamo, pravi Aleš Stražar. Najpogostejše jamarske poškodbe so izvini in zlomi – najbolj trpijo noge. V podzemlju pa preži še ena nevarnost: pri nedavnem reševanju iz Pološke jame jih je najbolj skrbelo, da se jamarji zaradi dolgih ur, prebitih na temperaturi okoli osem stopinj Celzija, ne bodo več mogli premikati. V jami kaj hitro postaneš žrtev podhladitve, zato je med jamarsko reševalno opremo tudi t. i. hobotnica, prenosni grelec s štirimi »lovkami«, od katerih se po dve pritrdi okoli nog in dve okoli trupa. Če obtičiš med skalami in se mraz počasi plazi vate, pa je zelo prikladen pripomoček t. i. astrofolija, ki jo povezneš čez karbidovko. Naglavne lučke, ki svetijo na karbid, so bile včasih še bolj kot danes osnovna oprema ljudi, ki so se odpravljali odkrivat podzemlje. »S karbidovkami je sicer nekoliko več dela kot z diodami, vendar so bolj praktične, ker plamenček sveti na vse strani, pa še greješ se lahko z njim,« je povedal Simon Klemen, v JRS gospodar opreme. »Karbid se kupi v Tovarni dušika Ruše, na leto ga porabimo kakih 50 kilogramov,« je razlagal in kazal sivi prah, ki ga je stresel iz posodice iz nerjavečega jekla. V zgornji prekat se nalije vodo, spodnjega pa se napolni s karbidom, ki zgolj po obliki, ne pa tudi po barvi, saj je svetlejši, spominja na oglje. Ko gori, iz plamena izhaja acetilen. Ob enkratnem polnjenju vode karbidovka zdrži do deset ur, je povedal Klemen.
Na mobilne telefone kar pozabite
Tipičen jamarski pripomoček je tudi motorni vitel, s katerim so po končanem reševanju dvigovali ljudi nazaj na površje. Je skandinavske izdelave in deluje na bencinsko mešanico, je še pojasnil skrbnik opreme pri JRS. Medtem sta se urna kazalca približala poldnevu in reševalna akcija je bila že skoraj končana. Nosila s poškodovancem so pritrdili na vrv in reševalci iz jame so skušali vzpostaviti stik s tistimi na površini. Postava v jamarskem kombinezonu se je postavila čisto pod ozek krožec neba, ki ga je bilo videti z dna brezna, in zaklicala proti vrhu. V jamah lahko na mobitele pozabiš, ker ni signala, razlagajo reševalci, če lega dopušča, se sporazumevajo po UKW-omrežju, sicer pa podzemne rove prepredejo z žicami poljskega telefona ali se pogovarjajo po komunikacijskem sistemu VOX, ki ga je izdelal Jure Jakofčič, eden od članov JRS. Zveza med reševalci v Breznu ob Grdi poti in tovariši na vrhu je naposled vzpostavljena na 60. postaji, vrvi zanihajo in nosila s poškodovancem se začnejo dvigovati (vzporedno se eden od reševalcev spušča kot pri tehtnici).
Jamarjev pri nas vse več
»Kar malo nenaravno se mi je zdelo v takem položaju dvigovati se proti površju,« prizna Jarvist Frost, ko se izvije iz vrvi, s katerimi so ga privezali na nosila, in s sebe odstrani še astrofolijo, ki ga je grela. Londončan, član univerzitetnega jamarskega kluba Imperial College Caving Club, se v slovenske jame spušča že od sredine 90. let, letos poleti pa bo sem pripeljal še nekaj tovarišev. »Jamarstvo je bilo v Veliki Britaniji včasih zelo priljubljeno, najbrž zato, ker smo imeli veliko rudarjev, danes je jamarjev manj,« je povedal Jarvist Frost. V Sloveniji je položaj ravno nasproten: jamarjev, tudi tujcev, je pri nas vse več. Vendar so ti povečini dobro opremljeni in člani JRS, ki imajo na leto več usposabljanj in vaj, ponavadi z njimi nimajo preveč dela. Od leta 1988 so posredovali malo več kot stokrat in reševali približno petdesetkrat. Delo jamarskih reševalcev je brezplačno, dejavnost JRS pa se financira s pogodbo z ministrstvom za obrambo oziroma uprave za zaščito in reševanje, ki se vsako leto obnavlja.
Agata Tomažič