Večer, Sobotna priloga - Emil Filipčič: Večerove zgodbe – O Mojstrovki

Zgodilo se mi je nekaj podobnega, kot se je zgodilo Vidu Jezerniku, Tomaž Balaban mi je pripovedoval. Vid Jezernik je v razbitini našel nekega Američana, ki je v avtu zletel s ceste, in ga rešil pred zanesljivo smrtjo v ognjenih zubljih. Seveda sta se potem usedla in se pogovorila, kdo sta in kaj sicer počneta.

Mine leto in dan in Jezernik dobi vabilo univerze v Minnesoti, češ da je sprejet za gostujočega profesorja. Vabilo je dobil, to je zanj naredil tisti Američan, Jezernik je bil tudi pri nas profesor.

Šel sem na Mojstrovko, po Hansovi smeri, zanimalo me je, ali bom vzpon zmogel sam, brez Primoževega vodstva. Do Jesenic sem šel z vlakom, tam sem si na postaji poiskal taksi in razložil taksistu, da greva proti Vršiču, spotoma mu bom povedal, kje naj ustavi. Vreme je bilo sončno, brez oblaka na nebu. Taksist je bil nekoč tudi sam opravil vzpon na Mojstrovko in je dobro poznal kraj, kjer se s ceste zavije na stezico, ki te pripelje pod hladno in senčnato skalo, ki se vzpenja naravnost v nebo. Vtaknil sem v usta kiki bonbon in se začel vzpenjati.

Ko sem priplezal približno sto petdeset metrov visoko, sem v manjši votlini naletel na mladega Američana, zame je zdaj vsakdo mlad, ki se je ves bled stiskal k steni.

- Hvala Bogu, končno živa duša! Panika me je zagrabila, je začel hlastno pojasnjevati, mislil sem, da bom zmogel, pa se niti premakniti ne upam ...

- Ne boste verjeli, sem spodbudno rekel, prav na tem mestu sva se ustavila s Primožem, ko sem opravil prvi vzpon na Mojstrovko. Tukaj se je ustavil Holandec, mi je rekel Primož, in ni hotel več naprej. Vi, Slovenci, ste nori, nazaj grem! In se je spustil nazaj dol.

- Je padel? je vprašal Američan.

- Ne, daleč od tega, nekako je pač prišel dol, sem počasi in mirno razlagal, kot rešitelj položaja, kajti prav nič nisem bil v zadregi in ničesar se nisem bal.

- Jaz sem prvič splezal gor kakor oven, sem mirno nadaljeval, Primož, moj prijatelj, se je prav s temi besedami izrazil, lej ga, ovna, saj je res pravi športnik!

Kdor je kdaj splezal na Mojstrovko, ve, da so vzdolž cele smeri postavljene jeklene žice, po domače zajle, ki se jih lahko oprijemaš, le ponekod je pot nezavarovana.

V dobri uri sva bila na vrhu. Američan, Bill Jones, me je burno objel in se mi zahvalil. Potrepljal sem ga z obema rokama po hrbtu. V najinih očeh je zasijal starodaven pogled dveh mož, ki se zavedata, da mora človeštvo držati skupaj. Usedla sva se in sredi sončnega dne opazovala majhne črne ptiče, ki so stopicali okrog naju ter z inteligentnimi očmi presojali, ali imava kaj za v kljun. Bill se je spomnil, da ima v žepu še nekaj piškotov, in jih je začel metati med ptiče.

- Kako visokostno naju gledajo, je rekel in se prijetno zasmejal, kot da sva zares dva hribovca, ki sta vdrla v njihovo kraljestvo.

- Tudi sredi življenja ti zmeraj preostane čas za razmišljanje, sem nenadoma spregovoril. Z zanimanjem me je pogledal in se takoj zatem na glas zasmejal.

- Imate prav, je rekel, res sem razmišljal, kaj ste po poklicu?

- Napisal sem štirinajst romanov in dvajset dram, sem kot iz topa odvrnil.

- Pa so vam jih objavili? je takoj vprašal. Isto me je vprašala neka ženska v Amsterdamu, po poklicu bralka iz aure, poslovneži so hodili k njej po nasvete in čisto dobro ji je šlo, vsako leto je odpotovala v Egipt in se tam poglabljala v starodavna znanja. Ko sem ji povedal, da so moje romane objavile največje slovenske založbe in da sem bil še plačan za svoje delo, da so v gledališčih odigrali osem mojih dram, me je začela gledati z veliko večjim spoštovanjem. Jaz sem zakompleksan, sem pomislil, podcenjujem se, ustvaril sem predstavo o samem sebi, da sem zavrženi umetnik, nekakšen propadli Ivan Cankar, šele tukaj v Amsterdamu, v očeh te Holandke, lahko doumem vrednost kapitala, ki ga premorem.

Za hrbtom sem zagledal nekaj belih oblakov in predlagal sem Billu, da se drživa nasveta Reinholda Messnerja in Toma Česna, ki trdita, da je najbolje oditi čim prej dol, ko enkrat prideš na vrh.

Bill je kajpada imel avtomobil in odpeljala sva se v Kranjsko Goro, na kosilo. Bilo je naravno, da morava najin vzpon proslaviti. Med vožnjo sva se pogovarjala o njegovem jeepu, poimenovanem po nekem indijanskem plemenu, in prišlo je na dan, da ne vozim avta. To je Billa čez vsako mero navdušilo, za moje pojme čisto preveč.

- Sploh ne vozite avta? To je odlično, to je perfektno! Dvakrat ste poskusili? Nočete govoriti o tem, ker ste štorijo že stokrat povedali, perfektno!

Kosilo je bilo izvrstno, postal sem dobre volje, saj sem bil že prej, kot je človek po velikem telesnem naporu, a zdaj se je dobra volja ulegla v mojem želodcu in začel sem govoriti spokojno. Človek je ustvaril robota zato, da bi se znebil občutka, da je v resnici sam robot.

Descartes je žival primerjal z robotom, v njegovem času se je tehnika že razvila do stopnje mehanične igrače, ki se premika brez duše in pameti. Danes imamo opravka z globoko modrino računalnika, ki je v šahovskem dvoboju premagal Garija Kasparova. Suženj je premagal gospodarja. Ali bo zdaj suženj postal gospodar, vsaj za nekaj časa, kot se je že tolikokrat v zgodovini pripetilo? Ali se bo v trenutku, ko bo vsako poljubno ročno delo namesto človeka opravljal robot, zgodil transcendentalni preobrat in bo postalo razvidno, da je človekovo najbolj stalno in največje delo njegovo mišljenje? Nazadnje pa ti ostane občutek, da je mišljenje tujek v človeški lobanji, saj sem prišel do zaključka, da si nisem niti ene same misli izmislil sam, marveč sem vse pobral iz ustnega izročila, iz stripov, časopisov, knjig, gledališča, radia, filma in televizije.

- Ali uporabljate računalnik? me je z ameriško neposrednostjo prekinil Bill.

- Ne, sem gladko odvrnil, a moja nečimrnost je bila prizadeta, saj se mi je zazdelo, da me ima Bill za originalnega divjaka.

- Odlično, perfektno! Strmo je pogledal skozi okno restavracije in v njem se je nabirala in v siju oči naraščala neka odločitev. Tako je strmel vsaj deset sekund, potem je samemu sebi dvakrat svečano prikimal in se z nasmehom obrnil k meni.

- Ste gledali Godardov film Hvalnica ljubezni?

- Sem.

- Ne, res, je to mogoče?

- Če vam pravim.

- Perfektno. Well, nekaj takega hočem narediti, saj se spominjate, da se je Godardov junak v filmu spraševal, kaj naj naredi, ali naj posname film ali naj skomponira kantato ali naj napiše knjigo? Isto sem se spraševal tudi sam, že dolgo, predolgo, zdaj pa vem! Se spominjate, v nekem trenutku junak v filmu prime knjigo v roke in jo prelistava, ampak vse strani v knjigi so prazne, niti ene črke ni! Zdaj vem, posnel bom film po vašem romanu!

Nekoč mi je neki Škorpijon, nalašč mu bom rekel tako, zato, ker je bil astrolog, izračunal, da imam težave z delom, zaradi Saturna v šesti hiši, ki je malone v opoziciji s Soncem. Zdaj, ko sva z Billom vsak zase zamišljeno strmela v namizni prt, se mi je zazdelo, da je to res.

Moja prva misel je bila, da kot iz topa vprašam: pa imate sredstva? Iz tega prvega pa je kmalu nastal cel kompleks vprašanj. Do you have million bucks for ... V hitrici nisem več vedel, kako se po angleško reče odkup pravic. Ali imate 440.000 dolarjev za odkup pravic? In naposled, že čisto brez sramu, ali imate 12.000 dolarjev za odkup pravic, moja družina bo tukaj tudi morala živeti, medtem ko bom snemal film v Chicagu? Težave z delom imam torej zato, ker hočem na hitro in nalahko zaslužiti denar. Tekom življenja sem se naučil zadržanja, zato sem molčal. Nič nisem rekel.

Tedaj je Bill prišel z besedo na dan. Njegova mama je bila po rodu Slovenka, oče pa Anglež. Oba sta se rodila v Ameriki, oče je bil že ne vem katera generacija. Bill je pred tremi meseci dopolnil triintrideset let. Pol leta pred tem mu je umrl oče. Edina rešilna bilka je zanj postal Godardov film Hvalnica ljubezni. Kako je prikazal Pariz! Same stolpnice iz predmestja, kot trideset Šišk, ali pa kot nekateri kvartirji v Chicagu, pravokotnik ob pravokotniku, ljudi skorajda ni, glavnega junaka vidiš samo v hrbet, kadar se ljudje pogovarjajo, slišiš samo glasove, vidiš pa stole in mize, mogoče rokav ali hlačnico, polovico obraza, nato pa spet fasade hiš z začetka dvajsetega stoletja, ali pa še od prej, prvi moderni bloki, kvadrat zraven kvadrata, starinsko moderno v opuščanju okroglih oblik.

Čudno, kadar slišiš svoje lastno mnenje iz ust nekoga drugega, se ti zdi zmeraj na meji znanstvene fantastike, če uporabim žargon športnih komentatorjev.

- Pripravljen sem odkupiti pravice za katerikoli vaš roman, štirideset tisoč dolarjev vam lahko izplačam takoj!

Mislil sem, da sem postal že precej ravnodušen, zdaj pa so me njegove besede zadele kot strela z jasnega.

- Dosegel sem velik uspeh na festivalu neodvisnega filma, katerega pokrovitelj je Robert Redford, je energično nadaljeval, mirno lahko rečem, da sem glavni v Chicagu, če mi ne verjamete, greva lahko takoj v Ljubljano in preneseva dolarje na vaš bančni račun? Zarotniško mi je pomežiknil ter se takoj zatem brez razloga zakrohotal. Začudeno sem ga pogledal, ampak bil sem spokojen, vzpon na Mojstrovko mi je kot vedno pognal kri po žilah.

- Oprostite, je rekel, pravzaprav ne vem, zakaj naj bi se opravičeval, če se smejem, ampak neko breme mi je padlo z ramen, že zelo dolgo nisem bil tako dobre volje, kot sem danes. Kljub temu bi si rad stanje omilil, se pravi, namamilil bi se rad, plezanje je trda zadeva, razpoloženje bi si rad zmehčal, ecstasy imam, ste že kdaj poskusili ecstasy?

- Sem.

- Odlično! Potem lahko vzameva vsak polovičko.

Kamor je šel bik, tja naj gre še štrik, sem kdo ve zakaj pomislil. Vzel sem že ecstasy, Tatjana mi ga je dala. Kako pa učinkuje? sem jo vprašal. Ljubezen te bo preplavila, je odvrnila brez pomisleka. Bili smo pri njej doma, jaz in Tone sva šahirala, Tatjana je z glavo počivala na mojem stegnu, z dlanjo sem ji gladil lase in res sem imel občutek, da me oblivajo valovi vsesplošne ljubezni, še posebej, ko sem po treh urah igre premagal Toneta.

Sanjač sem. Ta ugotovitev mi je vsake toliko poblisnila v možganih, medtem ko je Bill naglo vozil proti Ljubljani. Življenje je nekaj vredno samo po sebi, jaz pa sem si hotel privoščiti še dodano vrednost. Zelene hribe sem hotel videti tako, kakor da bi bili narejeni iz pliša. Nič mi ni pomagalo, da je bil Bill navdušen nad mojo prispodobo. Zmeraj sem hotel biti vzvišen nad življenjem, nad ljudmi in naposled tudi nad samim seboj. S pomočjo domišljije se mi je to velikokrat posrečilo. Mirne duše lahko rečem, da se mi je posrečilo z nadčloveškimi napori. Kako sem takrat na Kolpi z namrščenim čelom bral Heideggerja!

O, marsikaj sem povedal Billu na tisti vožnji proti Ljubljani, a zamolčal sem mu nekaj bistvenega. Igral sem že v filmu. Glavno vlogo. Imel sem dvaintrideset snemalnih dni. Vedel sem, kako se polagoma zliješ v eno s svojim kostumom. Igral sem še v drugih filmih in tudi v televizijskih oddajah sem nastopal. Igral sem tudi na odrskih deskah. Poznal sem režiserje. In tudi dve režiserki. Njihov poglavitni namen je, da prinesejo igralca okrog.

Prečital sem Billa, takrat, ko je v restavraciji dvakrat svečano prikimal samemu sebi, sem se kakor ponirek potopil v njegove skrite misli. Saj ni bilo težko, saj je pravzaprav vse povedal s tisto razlago Godardovega filma. Pod pretvezo, da bi rad posnel film, ponavljam, po kateremkoli mojem romanu, je Bill v resnici hotel mene, originalnega divjaka, ki ne zna voziti avtomobila in ne zna uporabljati računalnika, svoje romane in drame piše torej kar na pisalni stroj, morda celo na roko? Lahko sem si predstavljal, da so se Billu kar sline pocedile. Kaj šele bo, ko izve, da niti prenosnega telefona nimam? Vse prste si bo obliznil.

Odprle so se mi oči. Nisem bil več poklican za nekaj posebnega, ampak sem čisto preprosto živel in deloval v človeški združbi, še celo na vrhu Mojstrovke. Bilo nas je vendar že sedem milijard humanoidov, kakor se je zadnjič izrazil hrvaški znanstvenik na televiziji. Milijonom in milijonom med nami ni več zadostoval navaden pogovor iz ust v ušesa, raje so se sporazumevali s posredstvom interneta. Na televiziji sem lahko gledal simulacijo, risanko torej, o potovanju spermija skozi neskončne preduhe in votline, podobne čudesom iz Postojnske jame, vse do njegove transformacije v zarodek. Jezik je vse več in več uporabljal tujke, okrajšave, šifre in kratko malo številke. Da ne izgubljamo časa. Kot v Godardovem filmu Alfaville. Tajnega agenta Lemyja Cautiona ujamejo. Ne dam se, pravi Lemy. O, boš ti že videl, odvrne humanoid. Povej mu vic, reče humanoidu poleg sebe. 292 spregovori oni. Lemy Caution se v smehu skloni, humanoid ga udari po tilniku in Lemy kot pokošen pade na tla.

Zmeraj sem hotel delati pošteno, iskreno in od srca. To pa je mogoče, kadar verjameš v Boga sredi znanstvene fantastike in si pomagaš sam.

Nikoli ne reci nikoli. Zmeraj mi je šel na živce ta stavek, ki sem ga tolikokrat slišal v filmih. Ampak vse kaže na to, da je res tako. Demon se oglasi in znajdeš se v novi filmski vlogi.

Billa so v banki sprejeli kot Američana. V vseh pogledih so mu ustregli. Pa tudi mene so bili za 40.000 dolarjev bolj veseli. Potem sva odšla v knjižnico Otona Župančiča. Spreletelo me je, da sem kmet zato, ker se hočem obnašati po svoje. V mojih žilah se je pretakala štiristo let stara kmečka kri. Kmet je na svojem posestvu kralj in hkrati hlapec. Misli so mi nepovezane hodile skozi glavo. Me že veseli, ker bom lahko pozabil nase in delal za Američana? Se bom spet znašel na nočnem polju pod daljnovodom, v siju reflektorjev, in se zavedal le svojega bitja kot edinega odgovora na vprašanje, kdo sem?

Zazdelo se mi je, da verjamem, da so ljudje v svojem bistvu dobri, prav kakor tisti nekdanji predsednik občine, ki ga je odigral Janez Albreht v televizijski nadaljevanki Naša krajevna skupnost. Natanko tako kot v Skriti kameri, ko jih vidiš, da so zares takoj pripravljeni pomagati neznanemu humanoidu. Ali nam bo humanoid pomagal, bolj kot človek?

- Ali je skrivnost v tem, da človek napiše knjigo in pri tem ostane zaprta knjiga? sem med smehom vprašal Billa, ki si je moral čepe ogledovati moje knjige, saj so stale na polici čisto pri tleh. Ni me razumel, ali pa ga niti ni zanimalo, kaj govorim, z osredotočenim obrazom si je ogledoval knjigo za knjigo in na lepem odločno vstal.

- Tole bom vzel!

Izbral je Orangutana. Všeč mu je bil ovitek, delo Jurija Kocbeka.

- Nekateri ne marajo rožnate barve, je rekel, zdi se jim preveč sladka, zakaj? Človek mora zdržati tudi dolce vita, poglejte, kako lepo se ujemata z osnovno nežno rumeno!

Odšla sva v čajno hišo Slamič na Kersnikovi cesti. Brž ko sva naročila francoske rogljičke in črno kavo z mlekom, je Bill iz žepa potegnil najnovejši model prenosnega telefona.

- Jenny, my love, imam ga, je glasno rekel, nekaj gostov se je ozrlo k nama, navdušenih nad ameriško sproščenostjo, imam scenarij, v slovenskem jeziku je, saj sem ti pravil o svoji pramateri z Dolenjske, poslal ti bom besedilo po faksu, ti pa poskrbi za prevod, ker začnemo snemati takoj! Krize ni, kriza ne obstaja več, Jenny, kriza je šla papa! Pridem nemudoma, samo na avion se še usedem in sem že pri tebi, Jenny. Povej Sandersu in Copittu, da lahko začneta z delom ... Slovenski jezik, Slovenian language, štiristo kilometrov far from Venice ...

Skozi veliko okno sem na drugi strani ceste zagledal večje število postavic v rumenih dežnih plaščkih, s kapucami na glavi, dve vzgojiteljici sta jih oštevali in pod njuno komando so otroci iz vrtca strumno korakali naprej po razmočenem pločniku.

Ko je končal pogovor z Jenny, se je Bill obrnil k meni in prostodušno spregovoril.

- Jaz sem človek navdiha. Brž ko ste mi na vrhu Mojstrovke povedali, da ste napisali roman, sem že vse vedel. Hitro, jasno, učinkovito, to so moje besede. Roka v roko, dlan ob dlan in naš prašiček je prodan! Well, povabil vas bom na premiero filma v Chicago, nočem pa, da pri filmu sodelujete, me razumete? Na platnu bo z velikimi črkami pisalo, da je scenarij napisan po vašem romanu, ampak midva se bova ponovno srečala šele na premieri v Chicagu, prav? Po dolgem, zelo dolgem času, sem se samemu sebi od srca in na glas zasmejal.

- Jaz pa sem mislil, da mi boste dali glavno vlogo!

Med smehom sem mu s solznimi očmi razlagal, kako me je kot študenta filmske režije poučeval pokojni profesor Igor Pretnar: Emil, igralca moraš prinesti okrog, šele potem boš dobil od njega, kar hočeš.

Poslovila sva se. Bill se je verjetno takoj odpeljal na letališče. Odšel sem na Trubarjevo cesto po listek za Loto, s trdno odločitvijo, da ga bom tokrat namesto računalnika izpolnil kar sam.

Emil Filipčič