Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Grlovec za vztrajne

Tavanja
po slovenskih hribih

Mojca Luštrek, 26.12.2011

 

 


sreda, 28. december 2011, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 839

Tavanja po slovenskih hribih - Mojca Luštrek: Pred dvema tednoma sva se odpeljala čez Ljubelj za soncem k sosedom.

... V Borovljah/Ferlachu sva zavila desno v Bajdiše/Waidisch. Klinar in Janša pišeta, da se zapeljemo še (slab) kilometer proti Selam do gozdarske koče/hiše, kjer Janša obljublja tudi parkirišče na levi strani ceste. Nisva našla ne gozdarske koče (ali pa ne veva, katera je) ne parkirišča; tam je majhna avtobusna postaja, toda na takih krajih ne parkirava. Nekoliko naprej se odcepi levo z asfaltne ceste gozdarski makadam, "zastražen" z napisom, da je dostop prepovedan. Čeprav ni bilo verjetno, da bodo v nedeljo delali, se nisva zapeljala na gozdarsko delovišče, kjer je precej prostora, ampak sva "prislonila" avto v kot med cesti.

Pri mostu čez Bajdiško Boróvnico/Waidischbach (v obeh vodnikih piše Bajdiški potok) je kažipot z rdečo piko Ferlacher Horn – Grlovec 3½h 603. Šla sva čez potok, onkraj travnika v gozdu pa sva se povzpela strmo v breg. Potem sva štela, kolikokrat planinska pot prečka gozdno cesto. Osemkrat. Prvič in šestič je pravzaprav ne prečka, ampak je treba kar nekaj časa po cesti. Drugič pripelje k domačiji Grlovčnik/Herlotschnik. Četrtič, kmalu za skupino posebno mogočnih smrek, v resnici prečka priključek na cesto (njen ovinek se vidi na levi). Opozorilo pri šestem "prečkanju": potem ko zavijemo levo na cesto, je treba biti po kakih 200 m pozoren na odcep z nje (tik pred desnim ovinkom se strmo požene desno v breg komaj opazna stezica, markacijo pa deloma skriva mah). Po ponekod precej skalnatem grebenu sva cesto prečkala še sedmič, onstran nje pa se je grebenska pot nadaljevala in tam je bilo treba nekoliko poplezati. Pred osmim prečkanjem (tokrat kolovoza) sva naletela na prve krpice snega. Zavila sva desno na kolovoz mimo znamenja ponesrečenemu planincu in čez kakih 15 m levo po stopnicah z njega. Kmalu naju je stezica pripeljala na križišče, kjer z desne priteče pot iz Borovelj. Korita s studencem, o katerem piše Klinar, ni več, je pa nekaj lesenih ostankov in izpod skale nad potjo mezi voda. Od tam je stezica ozka in ponekod visi. Pomrznjena je bila sploh neprijetna. Čez čas sva se spet znašla na grebenu in nato pod skalnimi stenami. Gozd se je razredčil, zato pa se je zgostila megla. Škoda, kajti dotlej nama je nekajkrat celo pomežiknilo sonce. Do vrha (1840 m) sva se vzpenjala po travnati strmini, posejani z redkimi drevesi in grmi. Tako kot šopi trave so bili tudi ti prav praznično okrašeni z ivjem, snega pa ni bilo kaj dosti.

Sicer ni bilo posebno razburljivo, telovadno pa zelo: precej huda strmina kar traja in traja. Vrnila sva se po isti poti. Slabe tri ure gor in ravno toliko dol.

Ko sva bila na Grlovcu prejšnjikrat, sem zapisala, da se bo treba vrniti na kak prijazen sončen dan, a takrat sva imela vsaj nekaj razgleda – tokrat se je še križ na vrhu komaj videl. Naslednjič pa res!

Mojca Luštrek

eXTReMe Tracker