Dober tok, Intervju - Marko Piko: ... upokojeni sodelavec in svetovno znani alpinist
S Tonetom Škarjo sva se srečavala na hodniku tedanje Elektro Ljubljana okolice, ko sem še kot dijak tehnične šole obiskoval svojega očeta na delovnem mestu. Visok, dokaj tih možak je v meni že takrat vzbujal zanimanje in oče mi je večkrat pripovedoval o njegovih alpinističnih podvigih. Tudi z očetom sva rada zahajala v slovenske gore in kar dvakrat prehodila Slovensko planinsko transverzalo. Nemalokrat je informacije in nasvete za težavnejše ture oče pridobil od Toneta Škarje. Malo bolj sva se spoznala na Elektrinem večeru, ko je skupaj s svojimi kolegi alpinisti predstavil svoja sodelovanja v alpinističnih odpravah v Himalajo. V letošnjem letu je Tone Škarja, ob 55 letnici svoje alpinistične dejavnosti, izdal zanimivo knjigo o svojem življenju, prežetim z alpinizmom z naslovom Po svoji sledi.
Tone Škarja, dolgoletni sodelavec in sedaj upokojenec Eletra Ljubljane je velik zaljubljenec v gore, legenda slovenskega alpinizma, ki je z vodenjem odprav v visokogorje doma in po svetu in od leta 1979 kot vodja komisije za odprave v tuja gorstva zaznamoval zgodovino slovenskega alpinizma. Večina starejših sodelavcev Toneta dobro pozna, zdi pa se mi prav, da ga malo bolje spoznajo tudi naši mlajši sodelavci in ostali bralci našega glasila. Toneta Škarjo sem obiskal na Planinski zvezi Slovenije in mu zastavil nekaj vprašanj.
Kako bi na kratko opisali vašo službeno plat življenja?
Po končani Tehniški srednji šoli v Ljubljani sem se kot elektrotehnik najprej zaposlil v podjetju Elektro Ljubljana okolica kot elektromonter v rajonu Domžale, kjer sem čakal na moji izobrazbi primemo prosto delovno mesto. Po petih mesecih se je sprostilo delovno moto na rajonu Vrhnika kjer sem bil vse do leta 1962. Leta 19S8 sem moral za leto dni k vojakom. Bil vem v Šoli za rezervne oficirje v Zadru, nato pa kot stažist v Nevesinju. Po letu 1962 sem bil zaposlen v konzumni službi Elektra Ljubljana okolice s sedežem na Parmovi 33 v Ljubljani in kasneje na Slovenski 58. Ukvarjal sem se s konzumnimi meritvami in energetiko večjih odjemalcev. Na tem delu, nazadnje kot vodja konzumne službe, sem bil vse do upokojitve leta 1995.
V gore vas je vleklo že od malih nog. Kaj vas je tako pritegnilo?
Živeli smo v Mengšu in Kamniške planine sem imel vedno pred očmi. Oče je zelo rad zahajal v hribe, po vojni pa me je velikokrat vzel s seboj. Med vojno, ko se v hribe ni dalo hoditi, sem zelo rad prebiral knjige o gorah in planinstvu in dobesedno požiral članke, denimo o Matterhornu. Marsikatera je bila napisana izrazito pustolovsko in me kot otroka povsem prevzela. Tako kot me je prevzela podoba dveh plezalcev v daljavi, ki mi ju je nekoč pokazal oče, ko sva hodila po planinskih poteh. Oče me je vedno opozarjal na previdnost, naj se držim označenih poti in podobno, tista človečka v daljavi pa sta bila daleč izven tega. Kmalu po tem sem se odločil za alpinizem, kar je bilo za tiste čase precej neobičajno, vsaj za deželo, kjer je veljalo, da v gore hodi tisti, ki nima kaj delati.
V zadnjem času je pohodništvo postala zelo priljubljena rekreativna dejavnost in tako je v naših gorah nastala že prava gneča. Kaj menite o tem?
Marsikje je že gneča, predvsem okrog Triglavskega pogorja, saj pravijo, da nisi Slovenec, če nisi bil na vrhu Triglava. V hribih je nasploh veliko več planincev kot nekoč. Ljudje se radi umaknejo iz vsakodnevnega vrveža. Očitno so bolje pripravljeni in imajo več kondicije, poleg tega imajo vsi avtomobile, pripeljejo se lahko v samo osrčje Alp in se v enem dnevu povzpnejo na vrh. Včasih si tega nisi mogel privoščiti. V soboto popoldne si šel s kolesom do podnožja, prespal na Sedlu in se nato odpravil naprej, zdaj pa vse to lahko narediš v enem dnevu. Seveda pa gore obiskuje tudi veliko pohodnikov, ki na gorske ture niso dovolj dobro pripravljeni, pa tudi gora ne poznajo. Tako vse večkrat poslušamo o nesrečah v gorah.
Ali so po vašem mnenju zaradi vse večjega pohodništva gore bolj onesnažene?
V primerjavi z desetletjem nazaj so naše gore kar ciste. Smeli v gorah nimajo kaj početi spraviti jih moramo v nahrbtnik in odnesti v dolino! Pravilo pravih planincev je nadvse preprosto: vse. kar nosiš v hribe, odneseš tudi s seboj, z izjemo naravnih odpadkov. Ostane lahko samo tisto, kar se razgradi po naravni poti ter ne uničuje rastlinstva in narave nasploh. Pohodniki morajo biti pozorni tudi na pot, po kateri hodijo, saj vse preveč pogosto pozabljajo, da s tem, ko hodijo mimo poti, po bližnjicah, uničujejo naravo. Planinska zveza ima komisijo za varstvo gorske narave, ki skrbi za vzgajanje v duhu varovanja narave in resnično upam, da bo ta duh zaživel v vseh, ki v hribih iščejo sprostitev in lepoto.
Kaj je za vas alpinizem?
Šport je le ena plat alpinizma. Alpinizem je ljubezen, filozofija. pustolovščina in šport, kjer pa moraš biti vrhunsko telesno pripravljen in športno ter psihično sposoben za vzpon. Bistvo alpinizma je tam, kjer sta človek in gora sama drug z drugim, kjer je človek v spopadu in v sožitju z naravo ter s samim seboj. V alpinizmu se je spremenilo marsikaj. Včasih smo se vsi, ki smo v Alpah kaj pomenili, poznali, zdaj jih pleza deset ali sto tisoč, ampak pravih pustolovcev je še vedno veliko.
Član Planinske zveze Slovenije sem postal leta 1952, z alpinizmom sem se začel aktivno ukvarjati leta 1956. Moj prvi alpinistični vzpon je bil v Kamniških Alpah po severozahodnem grebenu Planjave. Nato so se nadaljevali vzponi v Zahodnih Alpah v Franciji na montblanškem pogorju (1961), 1964 v Kavkazu, 1965 pa sem bil v prvi odpravi na Himalajo. Opravil sem preko tisoč alpinističnih vzponov, od katerih jih je več kot 30 prvenstvenih. Prvenstveni vzponi so bili opravljeni v slovenskih gorah, nekaj pa tudi v Zahodnih Alpah.
Leta 1963 sem po vseh opravljenih izpitih postal gorski vodnik in član Gorske reševalne službe, kjer aktivno sodelujem še danes. Med leti 1968 do 1978 sem bil načelnik postaje GRS v Kamniku, od leta I979 pa vodim Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije.
Odprave so zahtevale daljše odsotnosti z dela. Ste imeli s tem kaj težav?
Pri vodstvu firme, pa tudi pri mojih sodelavcih sem imel veliko pomoč. Nudili so mi vso podporo in nesebično pomoč, saj je moralo biti delo tudi ob moji odsotnosti opravljeno. Sodelavcem je bilo posebno na začetku, v čast, da imajo v svojih vrstah tako sposobnega alpinista. Brez podpore in uvidevnosti firme bi bilo moje sodelovanje na odpravah zelo oteženo. Vodstvu firme in seveda vsem sodelavcem sem za razumevanje moje dejavnosti in vso pomoč zelo hvaležen.
0 gorništvu in alpinizmu ste ves čas tudi veliko pisali in napisali veliko člankov, priročnikov in knjig. Kaj nam lahko poveste o tem?
0 vzponih in odpravah sem objavljal v Planinskem vestniku ter v drugih revijah in časopisih. Napisal sem lepo število prispevkov o alpinizmu, kot soavtor sem sodeloval pri učbeniku Hoja in plezanje v gorah (1984) in pri izdaji knjig Kangbačen (1976), Na vrh sveta (1979), Everest (1981) in Na vrhovih sveta (1992). Napisal sem tudi več knjig, med katerimi naj omenim knjigi Stene mojega življenja (1975), Jalung Kang (1987), Kangčendzenga ter najnovejšo, ki je izšla v založbi Planinske zveze v letošnjem letu in nosi naslov Po svoji sledi. Knjiga je nastala na osnovi mojih alpinističnih spominov ob moji 70-letnici in je dozorela v praznovanje moje 55-letnice alpinistične dejavnosti.
Tone je pisal svojo knjigo pravzaprav 55 let. najprej na kratko, v svoj dnevnik in samo zase. Nato pa se je odločil, da odkritosrčno in temeljito zbere gradiva tudi za vse, ki dolga leta spremljajo neverjeten razvoj in podvige slovenskega alpinizma ter himalajizma. V letošnjem letu prejel državno Bloudkovo priznanje za življenjsko delo v športu.
Marko Piko
Na 414 straneh lahko bralec prebira številne zanimive zgodbe in iskrive misli, zbrane v kronološkem redu, vsebino pa krasi 250 čmo-belih in 461 barvnih fotografij. Na koncu so seznami vzponov, odprav, knjig in člankov ter osebno kazalo. Knjigo je možno kupili ali naročiti na Planinski zvezi Slovenije, kratka predstavitev pa je tudi na strani YouTube/G-L: Po svoji sledi