Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tržičanki preplezali steno Ubijalske gore

ponedeljek, 3. oktober 2011, ob 18:39, Franci Savenc, ogledov: 2294

Gorenjski glas, GG plus - Jasna Paladin: Mojca Švajger in Irena Mrak sta z odličnim plezanjem v orjaški steni devete najvišje gore sveta Nanga Parbat (8125 metrov), ki jo imenujejo tudi Gora ubijalka, dosegli največji slovenski ženski plezalni dosežek v Himalaji.

Osemintridesetletna geografinja Irena Mrak in dve leti mlajša Mojca Švajger v alpinističnem svetu že dolgo nista več novinki, čeprav svojo ljubezen do plezanja vseskozi združujeta s svojima službama na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Občini Tržič. Predvsem Irena je bila doslej že vodja ali pa udeleženka devetnajstih alpinističnih odprav v Ande, novozelandske Alpe, Nebeško gorovje, Pamir, Karakorum in Tibet, zadnjih osem let pa pleza skupaj s svojo sokrajanko. »Z Mojco plezava skupaj od leta 2003, ko je že skoraj obupala nad alpinistično šolo AO Tržič – nikakor ji ni uspelo najti resnega soplezalca ali soplezalke; ravno takrat sem iskala pravo soplezalko, saj mi je bilo dovolj opazk, da vedno plezam v navezi z moškim, ki me »potegne« na vrh, zato sem si postavila cilj ustvariti resno žensko navezo. Mojco sem večkrat preizkusila v domačih hribih, nato pa sva se začeli lotevati skupnih vzponov v Himalaji. Bili sva prva slovenska ženska naveza, ki je presegla magično mejo 8000 metrov in meni je bilo takrat končno povsem jasno, da je Mojca iz pravega »testa« in sva pripravljeni na nove plezalne izzive na najvišjih nadmorskih višinah, in sicer na najbolj etičen način, to je v alpskem slogu,« nam je njune začetke in vtise z zadnje odprave, s katere sta se vrnili pred dobrim tednom, zaupala Irena Mrak. Nanga Parbat sta ob svojem drugem obisku po letu 2008 tokrat le uspeli ukrotiti.

Vajin uspeh v steni Nanga Parbata je bil ocenjen kot največji slovenski ženski plezalni dosežek v Himalaji. Kako ga dojemata sami?
»Tako pred vzponom, med njim in tudi po njem nikakor nisva razmišljali o njegovi vrednosti. Ocenil ga je naš himalajski veteran Viki Grošelj, ki je po mojem mnenju najbolj kompetentna oseba trenutno v Sloveniji na tem področju. Spremljal je najin vzpon iz baznega tabora, pred tem pa smo se skupaj odločili, kje bi najbolj optimalno potekal. Odkrito povedano sva osebno izjemno veseli, da nama je vzpon uspel in da sva se uspeli srečno vrniti nazaj v bazo in tudi domov. Še posebej naju veseli dejstvo, da sva delovali na gori popolnoma v skladu z najbolj pristno alpinistično etiko – torej, vzpon je bil opravljen v lahkem, hitrem alpskem slogu, brez pomoči višinskih nosačev, brez dodatnega kisika, prav tako sva na gori za seboj vse počistili. Vzpon naju je prepričal, da sva močna naveza in da lahko še poseževa po najvišjih točkah na Zemlji – ponovno poudarjam, v tistem pravem duhu najbolj »čistega« alpinizma!«

Nanga Parbat ste alpinisti poimenovali Gora ubijalka, vidve sta se v njene stene tokrat podali že drugič. Kaj je tako posebnega na njej?
»Gora je dobila »črni« sloves predvsem zaradi niza prvih neuspešnih pristopov še pred 2. svetovno vojno, ki so se največkrat končali s smrtnimi žrtvami. Realno gledano pa gre za enega najlepših osemtisočakov, ki ga odlikuje velika višinska razlika med baznim taborom in vrhom. Razlog za tako visoke stene tiči v geografski legi Nanga Parbata, in sicer na stiku dveh tektonskih plošč, kar se odraža v močnem in hitrem dviganju prav na območju gore. Gora tudi ni množično obiskana in je v njenih ostenjih mogoče doživeti tiste romantične trenutke alpinizma, ki so na bolj obleganih osemtisočakih že nemogoči.«

Kakšni so bili cilji tokratne odprave in kdo vse je sodeloval v njej?
»Letošnja odprava je bila tretja himalajska odprava Univerze v Ljubljani, v njej pa smo sodelovali dr. Irena Mrak kot vodja odprave, dr. Stojan Burnik, Viki Grošelj, Nika Radjenovič in Mojca Švajger. Osrednji cilj odprave je bil vzpon v klasičnem, himalajskem slogu po Kinshoferjevi smeri v Diamirski steni Nanga Parbata. Poleg alpinističnih ciljev so bili pomembni tudi raziskovalni. Stojan Burnik se je osredotočil na odzivanje človekovega organizma na velike nadmorske višine ter na vpliv vremenskih pogojev na mehanske lastnosti plezalnih vrvi, jaz pa sem nadaljevala že nekaj let trajajočo raziskavo o razvoju in pomenu gorskega turizma za sonaravni regionalni razvoj province Baltistan. Imeli smo še dva pridružena člana, in sicer znanega himalajca Stipeta Božiča, ki je skupaj z Vikijem Grošljem snemal dokumentarni film o Nanga Parbatu, in Seppa Stillerja z Bavarskega, ki je pogosto član naših himalajskih odprav.«

Za svoj podvig – v alpskem slogu sta preplezali več kot 3000 metrov stene in se povzpeli do višine 7590 metrov – sta potrebovali devet dni. Kakšnih devet dni je to bilo?
»Viki, Mojca in jaz smo presodili, da je edini in najbolj varen vzpon možen v desnem delu stene, v območju Messnerjeve smeri, in sicer samo v alpskem slogu. Tako smo najprej proučili možnosti vzpona in sestopa ter nato čakali na ugodno vreme. Vmes smo izkoristili prav vsak možen trenutek za vzpone v okolici baznega tabora (ta je na višini 4250 m) – na srečo je baza na travi, okoli nje pa je pravi plezalni vrtec, kar smo dodobra izkoristili ter tako telo in duha pripravili na končni vzpon v Diamirski steni. Vzpon sva začeli 17. avgusta. Že naslednji dan naju je ustavilo sneženje in v steni sva čakali dan in pol, preden sva lahko nadaljevali. Naprej je šlo v lepem vremenu, le snežne razmere so bile težavne – obilo globokega, napihanega snega, kar naju je upočasnilo, prav tako obsežna območja črnega ledeniškega ledu. Težave sva imeli tudi z bivakiranjem, saj sva vsak dan porabili dobri dve uri za kopanje poličk, kamor sva postavili šotor. Ves čas vzpona sva bili psihično izjemno trdni, odločeni, da prideva na vrh. Ko naju je ustavila težavna skalna pregrada, sva dolgo poskušali, vendar nama prodor proti vrhu ni uspel. Takrat sva se odločili, da smer potegneva do roba Diamirske stene in s pogledom na nam že dobro poznano Rupalsko steno iz leta 2008 zaključiva najin vzpon. Dodatni razlog za odločitev, da sestopiva, je bila tudi slaba vremenska napoved za naslednje dni, kar v tej orjaški steni pomeni zelo majhne možnosti preživetja.«

Kaj vse sta vzeli s seboj od opreme, hrane?
»Nosili sva vsaka po okrog 15 kilogramov. Od opreme je bil to šotor, ena spalna vreča, v kateri sva spali obe, podloge za spanje, posoda in pribor za kuhanje, pet plinskih kartuš, 30 metrov plezalne vrvi in nekaj opreme (klini, ledni vijaki, pomožne vrvice in nekaj vponk). Imeli sva tudi tri kilograme hrane (12 hitrih juh, 12 zavitkov instant kave, 20 čokoladnih ploščic, nekaj kosov sira, slano pecivo in nekaj vrečk čaja) in nekaj dodatnih kosov obleke.«

Vaju je bilo kdaj strah ali v steni za to ni prostora?
»Strah naju je bilo predvsem sestopa, pa ne tega, da ne bi zmogli, a vedeli sva, da je izjemno nevaren, čakalo naju je solo plezanje (brez vrvi) v strmem in trdem črnem ledu, dodatno pa so naju ogrožale padajoče skale in pa seraki. Menim, da te mora vedno biti vsaj malo strah, sicer se vse prehitro lahko zgodi nesreča, tako pa si precej bolj pazljiv … Na to, da sva povsem sami ne le v steni, ampak na gori nasploh, nisva mislili. Jasno nama je bilo, da ne smeva pasti oz. se poškodovati – najmanjša poškodba bi res lahko bila usodna.«

Kljub temu se vama je pri sestopu skorajda zgodila nesreča, saj sta zdrsnili za 150 metrov. Kaj se je zgodilo?
»Mojci se je na sestopu na približno 5900 metrih odlomila ledena plošča, s katero je drsela po pobočju, ob njenem kriku sem ob sunkovitem gibu izgubila ravnotežje tudi sama – plezali sva namreč v črnem, trdem ledu, kjer so cepini in konice derez v pobočje bolj naslonjeni, zato do zdrsa lahko pride zelo hitro. Končalo se je tako, da naju je pred ledeniško razpoko zaustavil kup napihanega snega. Odnesli sva jo z odrgninami in manjšimi drugimi poškodbami, a s celimi kostmi, kar je bilo ključno. Bil je pa to velik šok za obe in rabili sva kar nekaj časa, da sva prišli do sape, postavili še zadnji bivak v steni in se potem naslednji, deveti dan spustili v bazo.«

Vrha zaradi slabih razmer nista osvojili. Kakšni so zdaj vajini načrti?
»Na vrhu gore žal nisva stali, morda poskusiva še kdaj, a sedaj imava že nove načrte … Načrt za naslednjo odpravo je okvirno že izdelan. Vsekakor želiva nadaljevati s podobnimi vzponi, v enakem slogu in upam, da nama še kaj lepega uspe preplezati – tako v najvišjih stenah, kot v domačih gorah.«

Jasna Paladin
Foto: Irena Mrak, Mojca Švajger, Viki Grošelj, Shujaat Ali

 

Oznake: HIM, VTG
eXTReMe Tracker