Iz časa / Slovenec (1931): Hoja po žici - hoja po traku, brezposelnost - recesija, vse se ponavlja ...
Ljubljana, 3. oktobra 1931
Pa je prišel v našo deželo slavni Strohschneider in naenkrat so mnogi Slovenci odkrili v sebi prave akrobatsko zmožnosti. Mnogim mladim fantom je ta šport dosti bolj ugajal, kakor pa nogomet, ki so se ga naenkrat naveličali. Fantje so pričeli hoditi in se vaditi po vrveh, po robih ograj in podobnih ozkih in napetih predmetih. Ljubljanska bolnišnica bi vedela našteli precej slučajev, da tak sport ni za vsakega najbolj zdrav. Nekaterim, ki jim je akrobatstvo najbrž v krvi in ki so zmogli dokaj volje, pa so v tem zelo lepo napredovali.
Največ uspeha so imeli seveda ježenski akrobatje, ki so dosegli in presegli Strohschneiderja. Zadnjič smo poročali o nekih fantičkih za Ljubljanico, ki kažejo na bregu precej spretnosti v hoji po žici, no, danes pa sta se prišla predstavit v naše uredništvo dva mlada fanta, ki sta povedala, da sta že znana viška akrobata. Toliko, da se nista začudila, ker še nič nismo vedeli o njiju. 17 letni Stanko Remžgar in 13 letni Joško Vrtačnik sta ta dva fanta. Povedala sta, da že dva meseca na Viču oponašata Strohschneiderja in sta se naučila prav spretno hoditi po napeli žici v zraku. Na Vrtačnikovem gostilniškem vrtu pa imata večkrat predstave. Tam imata napeto žico od enega drevesa do drugega. Žico jima je podaril Jožkov stric, za kar sta mu hvaležna. Žica je 3 metre visoko napeta in je dolga 11 metrov. Do sedaj, kar sta povedala s ponosom, nista padla še nikoli z žice. Znata pa razne spretnosti: tako hoditi na žici po obodu kolesa, Stanko nese tudi malega Jožka na rami po žici, oponašata na žici samokolnico, tako da se eden drži žice z rokami itd. Marsikateri gost zavije nalašč zaradi tega na ta gostilniški vrt. Samo denarja ne pobirata, ker tega ne smeta, pa tudi nočeta. Upata pa, da bosta tudi ona dva priredila nekoč večjo predstavo, kakor so jo Stohschneider in ježenski akrobatje. Nemara bosta imela srečo.
Sicer pa dandanes bi se marsikateremu kazalo, da bi skoraj moral hoditi po žici, ker ni druge zaposlitve in zaslužka. Nemara bodo takile akrobatje še nekoč slovenski izvozni predmet in bodo pomagali tako reševali domačo brezposelnost, še boljša rešitev bi bila, če bi se nekoč pojavil pri nas Strohschneider posebne sorte, ki bi nas naučil akrobatskih umetnosti — ne v politiki, ampak v — gospodarstvu. Trdnih tal tu namreč sedaj skoraj ni in se bomo že morali naučili hodili — po tenki vrvi.
Slovenec, 4. oktober 1931
Slovenec, 16. oktober 1931