Novi glas - Suzi Pertot: Prijeten jesenski izlet za uživanje tišine
Odkrito priznam, da Baška grapa ne spada med moje najljubše izletniške cilje.
Trideset kilometrov dolga dolina, ki se začenja ob Idrijci in sledi nato toku Bače do vasi Podbrdo, je za moje pojme preozka, preveč zaprta in premalo izpostavljena blagodejnim sončnim žarkom. Bača teče po zaraščeni strugi med strmimi bregovi, vasi pa se držijo strmine, da se človek ob vsakem obisku sprašuje, kaj je ljudi prignalo v ta odljudni svet.
Poleg strmin se grapa ponaša z železnico, zgrajeno v letu 1906, ki je zgodovinska in arhitektonska znamenitost doline, po njej še dandanes poteka železniški promet, ob jubilejnih dnevih pa vozi iz Gorice v Bohinj zgodovinski vlak s parno lokomotivo.
Zaradi opisanih predsodkov sem dolgo odlašala, da bi pogledala, kam peljejo številne poti, ali vsaj katera izmed njih, ki se od glavne ceste vijejo visoko v hrib. Končno, nekega vročega septembrskega dne, ki ni bil primeren za pešačenje po razbeljenem kraškem kamnu, sem se odločila za obisk Stržišča, ene izmed zadnjih vasi pred Podbrdom, v katero se pripeljemo iz Hudajužine. In glej čudo! Ozka pot, ki se skriva med bujnim mešanim gozdom in pelje strmo navkreber, nas v pičlih desetih minutah pripelje do lepe, prostrane visokogorske planote. Tik pred Stržiščem se svet odpre, razgled ob lepem vremenu sega od Črne prsti do Kojce in skoraj do morja, urejeni, zeleni pašniki in lična vas pa takoj osvojijo vsako srce.
Vas, večina hiš je obnovljenih, okolje pa je vzorno urejeno, leži kar 754m nad morjem, šteje pa samo 41 prebivalcev, po večini potomcev nekdanjih avstrijskih priseljencev. Stržišče spada namreč med trinajst vasi, ki so nastale v času srednjeveške kolonizacije kmetov iz tirolske Pustertal ali po slovensko Pustriške doline. Sem so jih v 13. stoletju naselili oglejski patriarhi, na območju pa se je tirolsko narečje ohranilo do 18. stoletja. O njem pričajo tudi nekatera ledinska in zemljepisna imena ter priimki.
Naselje je sicer znano tudi po lični cerkvici sv. Ožbolta, ki je v popisu vseh župnij prvič omenjena leta 1651, ter po duhovnih vajah za mlade, katerih začetnik je bil msgr. Vinko Kobal.
Mi smo se kmalu razveselili sonca na prijetnih terasah Stržišča, kmalu smo tudi spoznali, da lična vasica, poleg napornega vzpona na Črno prst, ponuja še celo vrsto krajših izletov po mulatjerah iz prve svetovne vojne, ki so primerni tako za udobno pešačenje kot za vožnjo z gorskimi kolesi. Široka makadamska pot nas tako vabi v sosednji Rut ali na Kalarsko brdo. Mi smo se odločili za tole, utonili v soncu in razgledih ter uživali v bujnem rastlinstvu, ki ga rojeva objem Alp in Mediterana. Kalarsko brdo je od Stržišča približno pol ure oddaljena vzpetina; ko bomo na vrhu, ne bomo verjeli, da je visoka kar 1120 metrov nad morjem. Možen je tudi izlet po razgledni krožni poti, sam vrh, ki je bil sicer do nedavnega popolnoma gol, je danes z razgledom zelo skop, pa čeprav stene in grmičevje v vrtoglavi strmini padajo v dolino Podbrda. Obiskovalec se lahko tu napoji le z dobrodošlo senco in hladom, ogleda pa si lahko nekaj razvalin iz prve svetovne vojne, ki tem krajem nikakor ni prizanesla. Spomnimo se le, da je bila ob koncu spopadov po hribih nad Baško grapo speljana meja po Rapalski pogodbi.
Na sedlu pod Kalarskim brdom je prijeten kotiček za malico, opremljen z mizo in klopmi, od tod pa smo v dvajsetih minutah spet v Stržišču. Mimogrede pa si lahko ogledamo še malo naselje Kal. Čisto lahek, prijeten jesenski izlet, bolj primeren za razmišljanje in uživanje tišine kot za pravo gorsko pohodništvo. Zaradi sončne, zavetne lege pa nam v teh krajih tudi v zimskih dneh ne bo neprijetno, četudi se bomo morali na topel čaj in okrepčilno malico odpraviti daleč v dolino, in sicer v Podbrdo ali Most na Soči.
Suzi Pertot