Slovenske novice - Irena Mrak: ... na Nanga Parbatu. Irena Mrak in Mojca Švajger sta dosegli največji slovenski ženski uspeh v Himalaji
| |
 |
|
| |
7500 metrov v Slovenski smeri,
foto: Irena Mrak |
|
Tretja himalajska odprava Univerze v Ljubljani se je 25. avgusta končala na 8125 metrov visokem Nanga Parbatu v Pakistanu. Iz Ljubljane smo odpotovali 15. julija in 24. pod diamirskim ostenjem gore postavili bazni tabor na višini 4250 metrov. To sezono so pred nami na gori delovale štiri odprave, nemška, kazahstanska, španska in češka. Vse so imele za cilj ponovitev klasične Kinshoferjeve smeri, a žal nobeni ni uspelo doseči vrha. Do 10. avgusta smo opravili nekaj raziskovalnih in aklimatizacijskih vzponov v steni ter na okoliških vrhovih. Tistega dne so štirje člani odpotovali domov.
Za začetek slabo vreme
V močno skrčenem moštvu smo tako ostali le še Mojca Švajger, himalajski veteran Viki Grošelj in jaz. Ocenili smo, da zaradi slabih snežnih razmer (malo snega) in zato velike nevarnosti padajočega kamenja klasičen vzpon na goro, to je s postavljanjem taborov in fiksiranjem vrvi, praktično ni mogoč. Edina realna možnost bi bil poskus vzpona v alpskem slogu.
Dan pozneje smo proučili možnosti za vzpon po sloviti Messnerjevi smeri iz leta 1978. Vsi trije smo raziskali spodnji del smeri do višine 5500 metrov ter ocenili, da je vredno poskusiti. Sestopili smo do bivaka na višini 4750 metrov, Grošelj se je po dogovoru vrnil v bazo, od koder naj bi spremljal najin poskus, Mojca in jaz pa naj bi se naslednjega dne začeli vzpenjati. Žal se je vreme pokvarilo in tudi midve sva sestopili v bazo.
Šele 17. avgusta se je vreme toliko izboljšalo, da sva lahko začeli. Prvo noč sva prespali na višini 4750 m; do dvanajstih naslednji dan sva "dosegli višino 5800 m. Tam naju je zajelo poslabšanje vremena z močnim sneženjem, zato sva si uredili bivak. Zaradi nenehnega plazenja novozapadlega snega sva morali čakati ves naslednji dan in še eno noč. Dvajsetega sva nadaljevali plezanje do višine 6700 m, kjer sva četrtič bivakirali, 21. pa splezali do višine 7200 m in si tam pripravili peti bivak. Zjutraj kljub več.poskusom nisva mogli najti prehoda proti levi v poledeneli skalni barieri na višini 7350 m, ki bi nama omogočil prodor proti glavnemu vrhu Nanga Parbata. Vrnili sva se na višino 7200 m in tam prebili šesto noč v steni. Ob šestih zjutraj sva začeli plezati naravnost navzgor proti robu diamirske stene in ga ob 13.30 dosegli na višini 7590 m. Najina smer je od ledenika Diama, 4470 m do roba stene, visoka 3120 m. Je kombinacija Messnerjeve smeri iz leta 1978, njegove sestopne smeri in-prvenstvenega vzpona. Ocena težavnosti izrazito ledne smeri je 45-60 st. (70 st.). Poimenovali sva jo Slovenska smer.
Še istega dne sva se spustili do bivaka na višini 7200 m in v njem prebili sedmo noč v steni. Zjutraj sva nadaljevali sestopanje. V najnevarnejšem delu, to je mimo Messnerjevega seraka, nama je v strmem ledu obema zdrsnilo. Padca sta se kakih 150 m niže končala brez zlomov in s kar veliko krvi. Na višini 5800 m sva osmič bivakirali v steni, deveti dan plezanja pa sva končno dosegli bazo.
Vse dni vzpona in sestopa naju je iz baze prek satelitskega telefona spodbujal in usmerjal Viki Grošelj, kar nama je bilo v neprecenljivo moralno oporo in pomoč. Za to sva mu izjemno hvaležni.
Čeprav nama ni uspelo stopiti na glavni vrh Nanga Parbata, pa Grošelj ocenjuje: »Gre za absolutno največji slovenski ženski dosežek v Himalaji vseh časov in za enega največjih v svetu, verjetno celo za največjega. Steno sta preplezali v čistem alpskem slogu, povsem v skladu z najmodernejšo vizijo vrhunskega plezanja v Himalaji. Prikazali sta osupljivo vztrajnost, odločnost in neverjeten pogum, saj jima je bilo jasno, da nad 4700 m v steni ne moreta pričakovati kakršne koli pomoči. Vseh devet dni sta bili v orjaški steni povsem sami. Dokaj dobro poznam in spremljam vrhunske himalajske dosežke, a kot se spomnim, česa podobnega do danes ni uspelo nobeni ženski navezi ali solo plezalki na svetu. Čeprav je to izjemen uspeh predvsem za Mojco in Ireno, pa se ga lahko veselijo tudi ljubljanska univerza, pod katere pokroviteljstvom smo delovali na gori, Planinska zveza Slovenije in slovenski vrhunski alpinizem, vsa Slovenija in seveda svetovna ženska plezalna elita. Takšen dosežek je vedno velika spodbuda za nova dviganja meje mogočega.«
Z Mojco se zaradi mojih delovnih in študijskih obveznosti v Pakistanu vrneva v Slovenijo šele v soboto, 17. septembra. Ob koncu poročila se vsi trije zahvaljujemo vsem, ki so nam po svojih močeh pomagali pri uspešni realizaciji odprave, še posebno pakistanski agenciji K2 International in njenemu vodji Shujaatu Aliju za izvrstno logistično podporo.
Vodja odprave: Irena Mrak