Slovenec (1936) - Lepote naše zemlje: V poletnem času sem krenil nekega sobotnega jutra z vlakom v Kamnik.
Jutranje sonce, ki je vzhajalo v vsem svojim sijaju, še predno sem vstopil v vlak, je zanetilo v mojem srcu radostno razpoloženje in ker sem imel z nedeljo vred dva dni časa, sem se odločil na pot na Kamniško in od tam na Kokrško sedlo kjer naj bi prenočil v Cojzovi koči, drugi dan pa šel na Grintovec in nato po grebenu na Krvavec, od tam pa v Kamnik. Za dva dni ravno dovolj za razvedrilo in pomirjenje živcev, česar človek, ki preživi ves teden v zaduhlih sobah, neobhodno potrebuje.
Ko prisopiha vlak na postajo Kamnik-mesto in prideš po ozki ulici na glavno cesto, te prijazno sprejmejo vozniki avtobusov. Popelješ se za 6 din do Stahovice ali za 10 din do Kopišča, odkoder imaš še 20 minut do Kamniške Bistrice. Jaz dam vedno prednost gojzercem pred avtobusom in grem kar peš.
V Kamniku si človek lahko napolni svoj nahrbtnik. Ko zapustiš Kamnik, prideš po glavni cesti do tako imenovanega »Kitajskega zidu«, s katerim je obdana smodnišnica. Koj v začetku opaziš lesen most čez Bistrico. Pojdi čez most in naravnost po poti v Mekinje, od tam v Godič in Stahovico. Če pa hočeš še lepšo pot, ti svetujem ono ob Bistrici. Zato pa zavij onkraj mostu na levo. Ob zidovju stare smodnišnice pelje markirana pešpot, ki preide onkraj zidovja v stezo čez polja in travnike, vedno mimo Bistrice. Ta pot je najlepša od vseh, ki peljejo iz Kamnika v okolico. Stalno ob žuboreči Bistrici, mimo delavcev na polju. Pred seboj imaš krasen razgled Sv. Primoža, obronke Velike planine 1666 m, Planjavo 2399 m, Brano 2253 m. V pičli uri si v Godiču. Še predno prideš v Godič, opaziš na desnem bregu Bistrice, na prijaznem gričku, prav mično cerkvico. To je vas Stranje. Tu je kamnit most čez Bistrico kot zveza ceste proti Gornjemu Gradu. Ravno pri mostu prideš na glavno cesto in v nekaj minutah v Stahovico. V tej prijazni vasici se snidejo tri doline. Od zahoda pride dolina Bistrice, ki izvira pod Kamniškim vrhom, od vzhoda dolina Črna, po kateri pelje cesta v Gornji Grad, od severa pa prihaja dolina Kamniške Bistrice.
Iz Stahovice je prav lep pogled na Kamniški vrh s strmimi senožeti, Krvavec, Veliki Zvoh in na strme rebri Velike planine.
Proti Kamniški Bistrici sta od tu dva pota. Pri »Korlnu« se odcepi od glavne ceste vozna pot, ki vodi ob levem bregu Bistrice. Onkraj mostu čez Bistrico, pri gostilni »Pri pošti«, pa je izhodišče pešpoti ob desnem bregu, ki vodi do Predaslja. Če greš kakih sto korakov po cesti proti Gornjemu Gradu, opaziš kapelico svetega Primoža, od katere pelje strma pot na Veliko planino.
Po položni, vijugasti, stari cesti prideš do Dukičevega kamnoloma. Od tam dalje je nova cesta do Kopišča. Dograjena je bila leta 1934. Pred tem časom je peljala pot od kamnoloma strmo navzgor in nato po gozdu, visoko nad Bistrico do Kopišč, kjer se zadaj združi v novo cesto. Ta kolovoz je sedaj opuščen. Primoran si po novi cesti, vedno ob strugi Bistrice, med visokimi gorami Kamniških in Savinjskih Alp, ki ti zapirajo razgled na vse strani. Le tu in tam se ti odpre pogled na Grintovec. Vso pot pa slišiš prijetno žuborenje Bistrice, ki ohlaja ozračje, da je v poletni vročini tu vedno prijetno. Po dobri poldrugourni hoji si na prekrasni livadi Kopišča. Na zeleni trati ležita lovska in logarska koča, katerih prebivalci menda ne poznajo poletne vročine. Stopi malo bližje k lovski koči, od tam imaš lep razgled na 1852 m visoko Mokrico, dalje desno 2014 m visoko Kalško goro in najvišji vrh Kamniških Alp Grintovec, 2558 m.
Po nekoliko minutah prideš do lesene koče, v kateri stanujejo drvarji, ki tu opravljajo svoj gozdarski posel. Kmalu nato si pri lesenem mostičku čez Kamniško Belo, od koder pelje pot na Ojstrico. Z mostu opaziš okoli 20 m globoko in okoli 80 m dolgo izdolbino, ki jo je izdolbla Kamniška Bela. Zelo zanimiv pogled. Onkraj mostu kreneš na levo in prideš kmalu na križišče nad Predasljem. Naraven most »Predaselj« je skala, kar niti ne moreš verjeti, ker vidiš leseno ograjo na obeh straneh te skale. Preko 25 m globoko pod to skalo, med strmimi in gladko izpranimi, nekako 100 m dolgimi stenami teče modra Kamniška Bistrica, ki se vsled močnega padca sliši daleč naokrog. Od tu imaš samo nekako 10 minut hoje do Kamniške Bistrice.
V 10. minutah si na mostu pred kočo v Kamniški Bistrici. Tu se ti odpre pogled na to prekrasno kotlino, ki je resnično planinski raj zase. Kotlino Kamniške Bistrice zapirajo v polkrogu visoki vrhovi Kamniških planin, na katere pogled mora zamakniti vsakega človeka, pa četudi ni prijatelj narave. V Kamniški Bistrici imaš dobro oskrbovano kočo SPD. Vstopnine, kot v vseh drugih kočah, ti ni treba plačati. Tu dobiš za mal denar sobo. Poskrbljeno je s cenenim skupnim ležiščem in prav tečno hrano. Na severni strani koče je prav čedna kapelica Matere božje, kjer je skoraj vsako nedeljo sv. maša, da lahko zadostiš verskim dolžnostim, če tega nisi storil poprej.
Do Cojzove koče
Po komaj četrturni hoji prideš v bukov gozd. Med veličastnimi bukvami, ki ti zapirajo pogled na vse strani, se vzpenjaš po razdrtem kolovozu v zahodni smeri vedno strmeje navzgor. Nekako v eni uri prispeš do Žagane peči. To je gladka skalnata stena, ki so jo planinci spremenili v spominsko ploščo Nj. Vel. kralju Aleksandru I. Zedinitelju. V bližini te pečine je ob poti lesena koča, kjer stanujejo drvarji, ki so tu zaposleni. Ob nedeljah pa je koča običajno prazna, ker gredo drvarji v dolino. Tu dobiš v vodnjaku dobro pitno vodo, katera prihaja po žlebu visoko izpod Kalške gore. Od tu se ti nudi krasen pogled na Skuto, Turško goro in Brano. Ali kratek čas, ker kmalu prideš v bukov gozd, ki ti zapre razgled. Pot, ki pelje proti jugozahodu, je od tu dalje vedno bolj strma. Kmalu te zapusti gozd, razgled se ti odpre proti Kamniški Bistrici. S čarobno, zdravimi lepimi koraki, melodijozno sigurnim stopanjem divje koze po skalah, stopa turist po razdrapani poti med nizkim grmičevjem navzgor. Sonce neusmiljeno pripeka, da postaja vedno bolj vroče.
Počasi priplezaš na gruščnato pot. Še dobre tri četrt ure je treba sopsti strmo v breg, da zagledaš najprej strelovod koče in nato šele po malem od zgoraj navzdol kočo, dokler je nimaš pred očmi. Koča leži namreč nekaj nižje na južni strani Kokrškega sedla, zato je ne vidiš od severne strani, dokler nisi na vrhu sedla.
Cojzova koča leži med Grintovcecm in romantično steno Kalške gore. Ta koča je odprta samo poleti. Ima jedilnico, sobo za skupno ležišče z 12. posteljami in dve sobi z dvemi, oziroma 4. ležišči
Na Grintovec
Iz Cojzove koče držijo na vrh Grintovca tri pota. Po nekako 10 minutah hoje v severno smer prideš do razpotja. Na desno pelje od tu markirana pot proti Skuti in Mlinarskemu sedlu, odkoder prideš na Grintovec. Najprijetnejša pa je pot naravnost proti zahodu, po s travo zaraščenem pobočju. Polagoma se vzpenja, navzgor in kmalu si v skalovju, kjer steza izgine in se moraš ravnati po markaciji. Čimbolj se bližaš vrhu, tem strmejša je pot, da se palica, če jo imaš s seboj, kar prileže. Neizbrisen mi je ostal pogled na vse vrhove in doline in ko sem se poslavljal z vrha, sem že delal načrt za prihodnjo turo na Grintovec. Hitrejše kakor na vrh, sem dospel nazaj v Cojzovo kočo. Moja želja je bila po načrtu na Krvavec, ker te poti še nisem prehodil. Pridružil sem se vsled tega skupini več gospodov in dam, ki so imeli isti načrt. Vsi skupaj smo se napotili proti Kalški gori. Pot od Cojzove koče do Kalške gore in nazaj je položena z lepim razgledom na Kokrško dolino, Kočno in Grintovec. Niti ne slutiš, kako naporna pot te še čaka, preden dospeš na svoj cilj. Če nisi še plezal po klinih, te oblije znoj, ko dospeš pod vrh Kalške gore in vidiš, kako drugi že visoko nad teboj plezajo proti vrhu. Toda ne ustraši se! Če si vrtoglav, ne glej navzdol, če pa nisi je vseeno, kam gledaš. V 10 minutah si na Kalškem vrhu in greš kar po grebenu proti Krvavcu ali pa na vzhodni strani Kaške gore navzdol ter ob steni Grebena proti Dolgim njivam. Na vzhodnem pobočju Kalške gore najdeš prav lepe planike, a ne planinke. (Slednje opozarjam, naj pazijo, da jih kdo ne utrga. Mnogi namreč zamenjujejo in imenujejo cvetice planike »planinke«. Planinke pa so v resnici samo ženske, ki po hribih plezajo, moški pa so planinci, enkrat so imenovali vse alpiniste. Niso pa vsi, ki po gorah hodijo planinci. Planinci so samo tisti, ki lazijo po gorah brez opravka, samo zato, ker jim to ugaja. Planinci so samo tisti, ki iščejo v gorah zdravja, zabave, zakonsko polovico. Na drugi strani pa niso planinci: Pastirji, planšarji, lovci, gonjači, graničarji, financarji, orožniki, čeprav delajo ture, s katerimi bi se kak plezalec lahko postavil, ker lazijo po gorah po svojih opravkih.) Ko smo prispeli po klinih, smo mahnili navzdol pod steno gore, ker smo se bali z nežnim spolom, ki je bil za nami, preko grebena. S tem je bil marsikomu odvzet največji užitek razgleda z 2223 m visokega Grebena. Pot pod pečinami Kalške gore in grebena je zelo slaba. Pelje te po razpokanih skalah, kjer si stalno v nevarnosti, da zdrkneš v eno tako razpoko, iz katere bi se težko izkobacal.
Po več kot dveurni hoji po slabi poti, moraš strmo navzgor, dokler ne prispeš na zeleno planino Dolge njive. Tu zavije pot proti zahodu, po položnem grebenu Dolge njive. Nekoliko pred Velikim zvohom je globoka preseka. Vzhodna stran te preseke je strma skala, ki jo moraš pri prehodu preplezati. Zavarovana je sicer s klini in železno vrvjo, vendar potrebuješ nekaj spretnosti za preplezan je te skale, posebno še v zahodni smeri, ker moraš po skalah navzdol, kar je težavnejše kot navzgor
V koči na Krvavcu se osvežiš s hladno vodo, katero pogrešaš vso pot od Cojzove koče. Napolni si želodec z ostanki, ki so še v nahrbtniku. Vračaš se ali čez Osredek na Stahovco ali mimo Sv. Ambroža v Kamnik.
Konte Ivan
Slovenec, 26. julij 1936