Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Naše planinstvo v krizi


petek, 10. julij 1931, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1902

Slovenec (1931) - Prejeli smo: Slovensko planinsko društvo je zašlo v občutno krizo in ker je SPD še vedno skoraj edina in splošna organizacija naših planincev, je obenem zašlo v krizo tudi vse slovensko planinstvo.

V krizi je organizacija planinstva, v krizi pa so tudi ideali planinstva. Slovensko planinsko društvo je takoj po vojni stalo pred veliko nalogo, namreč da prevzame vse planinske organizacije, ki so bile v naših pokrajinah, zlasti pa ves njihov inventar s kočami vred. Na ta način bi SPD zadostilo svoji nalogi. Druga naloga SPD pa je bila, da nadaljuje, vzdržuje in spopolnjuje planinske naprave. V glavnem bi SPD izvrševalo to drugo nalogo z napravo novih poti, markacijami in z novimi planinskimi, kočami. Seveda s tem še ni rečeno, da bi morala biti na vsakem hribu krčma, ki bi služila bolj drugim namenom kakor pa pravemu planinstvu.
Ako danes gledamo, kaj je SPD napravilo in doseglo, je zelo malo. Zlasti je SPD zanemarilo moralni in etični povzdig planinstva. Zaradi tega in iz drugih vzrokov so nastale v društvu razmere, ki so pričele mnoge odbijati. Pravi in izkušeni planinci so se celo začeli odtegovati sodelovanju, ker nočejo trpeti diktata v društvu. Na zadnjem občnem zboru je prišlo do nekega kompromisa, ki pa je celoti bolj v škodo kakor pa v korist. Razmere v organizaciji imajo seveda poseben vpliv tudi na razmere v kočah. Vsaka koča ima svojega oskrbnika iz vrst članov SPD. Oskrbnik oskrbuje na lastno pest svojo kočo s potrebščinami in hrano in hoče seveda tudi sam živeti. Obiskovalci koče morajo plačevati cene, ki so temu primerno visoke. V nekaterih kočah pa zlasti pozimi, ko imajo prostejše roke, ponekod prav po judovsko odirajo smučarje. To ni v korist našemu planinstvu in se mora nehati.
Še hujše pa je z redom v kočah. Neugodno je, da oskrbujejo koče ponavadi ženske, ki nimajo moči, da bi ugovarjale morebitnim razgrajačem v kočah. Zalo sta red in disciplina v kočah pod kritiko.
Glavnega nereda pa so krivi v bližnjih, lažje dostopnih kočah domači mladi ljudje obeh spolov, ki zahajajo v koče počenjat svoje šale. Pravi turist, ki pride v gore odpočit se in oddahnit, se boji v tako kočo vstopiti, kaj šele prenočevati. Med take oskrunjevalce planinstva spada tudi dosti ljubljanskih nedeljskih turistov, ki smatrajo planinske koče najbrže le za pivnice brez policijske ure.

Prav posebno poglavje pa bi bilo treba napisali o povečini še nedorasli mladini, ki hodi v planinske koče na svoje ljubavne sestanke. Ali je to združljivo z visoko moralo in slično nalogo planinstva? Le kaj počenjajo starši, da puščajo svoje otroke v hribe, ne da bi jih izročali pametnemu nadzorstvu v varstvo?
Tako smo sedaj ob žalostni bilanci našega planinstva, ki se je sprevrglo v vse kaj drugega, kakor pa so si to zamišljali njegovi idejni začetniki pred desetletji. Na eni strani imamo nesmiselno izpostavljanje raznim nevarnostim in baharijo z rekordi, doseženimi v planinah. Povrh tega so taki junaki še užaljeni, če malo podvomiš, da je padel 50 metrov globoko in še živ ostal. Na drugi strani pa imamo zlorabo planin v neetične svrhe, vmes pa se je razpasla še ponekod prav odurna kupčija s planinstvom. V planinski organizaciji sami manjka demokratičnega duha in strpljivosti, na drugi strani pa skoraj ni govora o kaki resni kritiki. Ni čuda, če so že redki planinci, ki z vso svojo dušo razumejo veličastnost planin in krasne božje narave.
Janez Mencinger iz Bohinja ni bil nikoli na vrhu Triglava, vendar kako krasno je opisal lepoto planine. Le taki planinci, ki bodo zahajali v planine z ljubeznijo in s spoštovanjem do narave — tudi če ne bodo prinesli zvrhanih košev narcis z Golice — le taki planinci bodo prerodili naše planinstvo in tudi planinsko organizacijo.

Slovenec, 10. julij 1931 


Naše planinstvo v krizi

Pod tem naslovom je izšel v 152. štev. Slovenca članek, ki se peča s krizo v SPD, ki se je poostrila z odstopom predsednika dr. Fr. Tominška. V drugem delu svojega članka je dopisnik zadel v črno, in vsak pravi planinec, ki alpinizma ne goji le kot šport, mu bo hvaležen za odkrite besede, ki z njimi odkriva nerodnosti v planinstvu. Pozabil je pa na troje vrst planincev, ki jih hočem zato jaz omeniti.

Prva je »Planinska Mica Kovačeva« (homo alpinus dolosus), ki se v kočah na zvit način odteguje plačilu in tako lepo za božji lon prenočuje, je in pije.
Druga je »Planinski vriskač« (homo alpinus ululans), ki naznanja svoj prihod v kočo z glasnim ukanjem tudi v poznih in zgodnjih urah, da zbudi ljudi, ki spe spanje — utrujenega. Tretja vrsta je pa »Planinski vlomilec« (homo alpinus rapax), ki vlamlja v planinska zavetišča in stanove, kuri tam s škodljicami in strešnicami ter pušča sledove svojega kulturnega delovanja v gorah na razne za dotične posestnike malo koristne, zanje pa še manj častne načine ...
Prvi del članka mi pa ne ugaja in ga moram zato nekoliko zavrniti. Člankar očita SPD, da je po vojski malo delalo. Ta sodba je krivična. Kajti SPD je postavilo nekaj novih planinskih zgradb, nekaj jih je pa popravilo in razširilo. Naredilo je tudi nad pol milijona dinarjev dolga. Ta dolg — če se ne šteje v zaslugo — je pa nastal zato, ker je v članku ožigosana »diktatura« v enem slučaju nekoliko popustila in zavila malce v »demokratizem«, ki ga člankar pogreša v planinski organizaciji.

SPD je v povojnih letih žrtvovalo marsikaj tudi za kulturne namene, ki jih nekateri planinski malkontenti ob vsaki priliki tako radi poudarjajo. Nakupilo je na primer nekaj 100 Badjurinih »Sto izletov«, ki jih bo odbor moral pač zastonj razdeliti, če se jih bo hotel znebiti. Založilo je tudi dr. Tumovo Imenoslovje, ki čaka lepo v skladovnice zloženo, kdaj se bo začelo na »vago prodajati«.
Kar se pa tiče očitka, da SPD zanemarja »moralni in etični povzdig planinstva«, prosim člankarja, naj da v tem oziru odboru kaka navodila, ki bodo gotovo upoštevana. Zdi se mi pa, da bo v naših časih težko planince dvigniti etično in moralno, ko se najdaljši skok višje ceni, kakor še tako važna in človeštvu koristna pridobitev na polju znanosti in vede.

Sploh se člankarju pozna, da ni iskal informacij na pravem mestu, sicer bi ne trdil, da ima vsaka koča svojega oskrbnika iz vrst članov SPD. Oskrbniki obeh spolov so vzeti iz vrst domačinov, katerih nihče ne vpraša po članski izkaznici. Ker stoji »diktatura« odločno na tem stališču, se je neki res marljiv planinec odtegnil sodelovanju. Ni hotel pač trpeli diktata v društvu , kakor predbaciva člankar SPD. — Kar se pa tiče cen v kočah, je vsaka tožba o odiranju: pretirana, če ne popolnoma krivična. Marsikdo mi je že izjavil, da je v zavetiščih SPD ceneje živel, kakor v gostilnah v dolini.
Člankar tudi nima prav, da dela med vrstami SPD odgovorno za nered, ki se res tu in tam dogajajo po kočah. Odbor vendar ne more najemati ljudi, ki bi razgrajače postavljali pod kap. Tudi oskrbnik moškega spola ni takim surovinam kos. Trezni gostje, ki so navadno vedno v premoči, bi v takem slučaju sami lahko narediti red. Verjamem pa, da se dostojen človek ne mara z bikom bosti. Je pač dandanes ob pomanjkanju in omalovaževanju srčne vzgoje med ljudmi, ki pohajajo po gorah, mnogo nevzgojenih ...

Kriza v planinstvu se bo reševala, vsaj v nekoliko, pri izrednem občnem zboru, ki se bo vršil 16. t. m. Prosim člankarja, ki sem mu v tem dopisu nekatere zadeve pojasnil, naj se ga gotovo udeleži. Sploh pa, po mojem mnenju, ne sme pri tem zborovanju nikogar manjkati, ki mu je naše planinstvo pri srcu. Šlo se ne bo samo za novega predsednika, marveč tudi za preosnovo SPD. Izvestni ljudje bi radi pravila tako korenito spremenili, da bo premoženje SPD prišlo prav lahko v roke tistih, ki niso zanj niti mezinca ganili. Nekako tako sem zvedel izza kulis. Zato planinci, pred in povojni, na plan, oziroma v Mestni dom, kjer se bo vršil občni zbor. Pridite pa oboroženi s — planinskimi legitimacijami, sicer se »boja« tudi kot molčeči poslušalci ne bodete smeli udeležiti. Ne pozabite tudi hišnega ključa doma ...

Dr. Servacius 
Slovenec, 16. julij 1931 

eXTReMe Tracker