Franci Savenc 27.06.2011 15:49 1247 0

Od Babice gre na jug do Sfinge

Delo, Sobotna priloga - Samo Rugelj: Kinomatografija samostojne Slovenije

Poglejmo si nekaj najočitnejših značilnosti slovenskega filma v zadnjih dveh desetletjih.

Prvi film samostojne Slovenije, Babica gre na jug (Vinci Vogue Anžlovar, 1991), je bil hkrati tudi prvi filmski hit samostojne Slovenije. Posnet je bil na klasičen, 35-mm filmski trak, internacionaliziran po financiranju in sproščen po vsebini, ki jo je definiralo sentimentalno potovanje proti morju, napovedoval pa je novo ero slovenskega filma. Najnovejši, igrano dokumentarni Sfinga (Vojko Anzeljc, 2011), ki se v izbranih kinodvoranah prikazuje v zadnjih tednih, je njegovo pravo nasprotje. Pri financiranju se ni naslonil na slovenski filmski sklad, temveč zgolj na AV-sredstva ministrstva za kulturo, posnet in predvajan je (bil) digitalno, vsebinsko pa skoraj na mitski način spremlja osvajanja Sfinge, poslednje skrivnosti triglavske stene, in se zazira tudi v začetke slovenskega celovečernega filma (V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine), ki bo konec letošnjega poletja praznoval osemdesetletnico. Kaj pa se je zgodilo vmes? Poglejmo si nekaj najočitnejših značilnosti slovenskega filma v zadnjih dveh desetletjih, za osnovo pa vzemimo režiserje (pogosto hkrati tudi scenariste), ki so pri nas še vedno glavni motor realizacije večine celovečernih filmov.

Prvenci
Od nekaj več kot osemdeset celovečercev, posnetih v tem obdobju, je skoraj polovica prvencev, kar pomeni, da je film samostojne Slovenije res sveža kinematografija. Veliko novih režiserjev kljub pregovorno slabim razmeram v slovenski kinematografiji kaže na to, da so se v tem obdobju s privatizacijo produkcije, z novimi digitalnimi snemalnimi in postprodukcijskimi tehnikami ter možnostmi mednarodnih koprodukcij odprle možnosti za (ljudi in) projekte, ki v klasičnem, preteklem filmskem sistemu najbrž ne bi bili realizirani. ...

Celoten članek je na delo.si/zgodbe...>>>

Vojko Anzeljc je svoj celovečerni prvenec Zadnja večerja (2001) posnel v tednu dni, pri čemer je ekonomičnost omogočala narativna zasnova filma, v katerem se norčka odločita, da bosta z ukradeno kamero posnela – svoj film, kar potem v igrano dokumentarnem stilu tudi storita. Anzeljc se je potem posvetil televiziji, k filmu pa se je znova vrnil z Golo resnico (2009), komičnim dokumentarcem, pri katerem so z inscenacijo svojega predsedniškega kandidata Arturja Šterna skušali pokazati na raznovrstno moč medijev in možnost njihove manipulacije. Njegov zadnji film je že v uvodu omenjena Sfinga. ...

25.06.11, 10:00