Večer, Kultura, kritika - Uroš Smasek: Presenetljiva domača igrano-dokumentarna novost Sfinga režiserja Vojka Anzeljca o težavnih osvajanjih sfingaste skrivnosti v triglavski severni steni.
Težko bi tako rekoč pomislili, da bi se snemanja alpinističnega filma lahko lotil duhoviti domači filmski in televizijski režiser Vojko Anzeljc, posebej znan po svojih dveh nepozabnih kinematografskih celovečercih: tudi mednarodno nagrajeni nizkoproračunski črno-komični uspešnici Zadnja večerja (2001) in izzivalnem komičnem dokumentarcu Gola resnica (2009), pravzaprav "skriti kameri" o Arturju Šternu kot presenetljivem, domnevnem predsedniškem kandidatu.
Ampak zdaj je Anzeljc res zrežiral alpinistični film, igrano-dokumentarni celovečerec Sfinga o težavnih osvajanjih naslovnega, skrivnostno sfingastega dela severne stene Triglava. Konec koncev pa, kar zadeva presenetljivost podviga, ali ni ta pravzaprav popolnoma skladen z Anzeljčevima predhodnima celovečercema, saj sta bila prav tako presenetljiva, samo s to razliko, da se Sfinga dogaja večinoma v popolnoma drugačnem in veliko zahtevnejšem okolju.
Zamisel zanjo je prispeval po navedbah Tine Marenče, ki je goram zapisal svoje življenje, medtem ko je njegovo zamisel v scenarij zapisal Gregor Kresal ter jo kot glavni vizualiziral eden pomembnejših domačih mlajših direktorjev filmske fotografije, tokrat nedvomno velemojstrski Matej Križnik, odigrali pa so jo v Anzeljčevi režiji med drugim Miha Kajzelj (alpinist, kot arhitekt specializiran za gradnje v gorskem okolju), Anže Marenče (alpinist, vživet v vlogo enega od dveh legendarnih likov, Petra Ščetinina) in ne nazadnje Miha Marenče (alpinist, v zavodu za gozdove strokovnjak za rjavega medveda ter vživet v vlogo drugega legendarnega lika, Anteja Mahkote).
Po klasičnih, zgodovinskih dogodkih zasnovana filmska zgodba o težavnih alpinističnih osvajanjih tako imenovane Sfinge, po navedbah 300-metrskega gladkega stebra tik pod robom triglavske severne stene, z najdalj neosvojljivim sfingastim "obrazom" (vse do zgodovinskega podviga Anteja Mahkote in Petra Ščetinina sredi preteklih 60. let), bi lahko bila klasično alpinistična, vendar zlasti v Anzeljčevi režiji - ni! Najbrž pa je že zasluga scenaristične zasnove samosvoja zamisel o vzporednih, prepletenih pripovedih iz zgodovinskega leta 1966 in leta 1995, ko poteka nov vzpon prek "obraza" sfinge.
Samosvoj je že ritmično dinamičen uvodni posnetek, ki kot da prikazuje potovanje skozi notranjost utripajoče žile, toda ne človeške, ampak sfingine, kar se dodatno pokaže ob pogledu iz njenega odprtega konca naravnost v obraz alpinista med plezanjem in zabijanjem klina v steni. Sledijo čudoviti posnetki med poletom nad tamkajšnjo naravo. Nakar se začnejo kazati najbolj svojstvene filmske razsežnosti, začenši s tem da Sfinga oživi in je nadalje tako rekoč poosebljena (s sugestivnim glasom igralke Polone Juh), predvsem pa v vse intenzivnejšem prepletanju pripovedi iz let 1966 in 1995.
Takrat obe dvočlanski odpravi v sicer različnih časih, a v isti vratolomni plezalni smeri postopno vse bolj vplivata ena na drugo in se naposled tik pod vrhom celo srečata v novejšem času, ko izpolnita dejansko skupna hrepenenja. Manjši pomisleki v filmu so na račun sicer odlične, toda preveč intenzivno prisotne glasbe, ki bi lahko kdaj "presahnila", ter nekoliko neprepričljive dramske igre, a z olajševalno okoliščino, da to seveda niso pravi igralci in da so najbolj prepričljivi, ko "igrajo" svoj alpinizem. Zelo pa je treba pohvaliti skrajno vratolomno vizualno podobo.
Sfinga, ki naj bi po ljubljanski slavnostni premieri 7. aprila in festivalski premieri na 5. mednarodnem festivalu gorniškega filma Domžale od 10. do 14. aprila prišla že tudi v redni kino spored, je v bistvu zelo posrečena uprizoritev simbolne sočasnosti brezčasnih hrepenenj.
Uroš Smasek