Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Okoliški griči vabijo


18. 3. 2011



 

nedelja, 20. marec 2011, ob 08:19, Anka Rudolf, ogledov: 1388

Idrijske Novice - Tinka Gantar: Z vrha Hleviš lahko vidiš greben Žontovega Jalovca

Žontov Jalovec (743 m) ovija Idrijca, ki ga loči od Osredka. Ko pri Lajštu sprejme Belco, spremeni smer in odšumi proti Idriji. Nad njenim levim bregom se dvigajo prisojna pobočja Žontovega Jalovca, senčna stran pa strmo pada v Senčni potok, ki se pri Fežnarju izteče v Idrijco. S Prižnice je Žontov Jalovec videti prav postaven.

Cerkvica v Čekovniku

Če bi vodila skupino planincev na Žontov Jalovec, je prišla prošnja s PD Celje? Ja, kako jim je pa ta prišel na misel, sem se čudila sama pri sebi. Saj sem že slišala zanj, a ne prav pogosto. Z vrha Hleviš so mi pokazali na greben, celo čezenj sem že tekla, saj je bila preko speljana proga malega Pavla maratona 1987. leta. Kakšno leto nazaj sva z Anko prigrebli do Žonta, domačije, po kateri ima naš Jalovec del imena, iz Šihtnpoha. Nekaj časa je dobro kazalo: stezica je bila sicer ozka, a dobro vidna, potem se je pa kar nekam izgubila. Zadnjo strmino sva šli pa kar »na šus«, za nosom. Pri domačiji sva se pozanimali za pot nazaj, pa kofe sva dobili, seveda! Ja, kaj vaju je pa prineslo, pa še s te strani? Se kar ni mogla načuditi gospodinja. Pa še kaj pridita!
Vrha takrat nisva poiskali. Navzdol sva našli stezico po grebenu, ki se izteče na Lajštu. Na poti sva ugotovili, da je po njej hlačal medved, a če je že bil kje v bližini, naju je prav gotovo slišal in se raje umaknil. Poti se zaraščajo in treba se je bilo prepričati, če so tiste stezice še tam, kjer so včasih bile. Naslednjič sva z Anko prešnofali Žontov Jalovec s čekovniške strani. Pri Blažku sva zavili v levo, se vzdignili na Zajcovše in jo kar po grebenu mahnili - do konca, kjer se je začela strmina nagibati v Belo. Iz listja sva izbrskali kamen, na njem nekaj znamenj – torej to je vrh!

Vrh Zagrebenca

Razgled moraš poiskati, sam greben je zaraščen, ko pa stopiš na senožet, je ves trnovski gozd kot na dlani, na dnu senožeti pa na soncu Žontova domačija. Hišni kuža naju je zamerkal, a se mu ni ljubilo do vrha. Kar od daleč naju je oblajal.
Naslednji poskus je bil iskanje steze iz Bele. Čisto po pravici povedano – nič je ni bilo treba iskati. S Felcem sva začela pri Brusu v Beli. Zadovoljna sva sledila stopinjam v snegu, dokler so bile. Potem so se izgubile v grapi, nama se je pa zdelo, da bo bolj pripravno po grebenu. Izkazalo se je, da sva prav zavila. Šla sem prva in dala od sebe "vse sile", hodila kar sem le mogla hitro. Pa zaslišim za seboj: "O, kako uživam, ko greva tako počasi, da lahko ogledujem ta krasen gozd. Lej, nobenega štora. Tu že dolgo niso nič sekali." Molčala sem in se zamislila. A to je za njega počasi? Jaz pa komaj sopem! Gozd je pa res nedotaknjen, si mislim, ko se spotikam ob suhljad, ki leži vsevprek. Zmrznjen sneg je bil le dokler se je steza vzdigovala nad Idrijco, po grebenu in na vrhu je bilo pa kopno. Lepo je speljana stezica in dobro se ji da slediti. Če se držiš grebena, te pripelje prav na vrh. Pokazali so se grebeni trnovskega gozda in Dani se je spomnil, kako dolga in naporna je bila pot od Tisovca na vrh Golakov. Pravi, da se je ne bi več lotil.
Pri Žontu smo z gospodarjem malo pomodrovali, nazaj sva nekaj časa hodila po zložnem kolovozu, na grebenu sva ulovila že znano stezo in po njej do izhodišča. Seveda sva se pokrižala pri Fežnarju, kjer nama je gospodinja pojasnila razliko med Šihtnpohom in Šatnbahom, Senčnim potokom. Medtem ko je Šihtnpoh (Cahenbuh) knjiga, v katero so pisali gozdarjem šihte, je Šatnbah grapa in potok, ki loči Žontov Jalovec od hleviškega grebena in je po njej speljan kolovoz iz Čekovnika v Belo, k Fežnarju.
Celjski planinci so k nam prišli tisti konec tedna v decembru, ko je zapadlo okoli pol metra snega. Naporno je bilo, vendar prelepo. Vse pokrito s suhim snegom, mehko, mrzlo, ... Po Rakah na Prižnico, čez Zagrebenc h koči na Hlevišah, na vrh in čez v Čekovnik, nato čez vrh Jalovca, ki je bil glavni cilj izleta. Ko smo se privalili v Belo in utrujeni posedli v avtobus, je pobudnik izlet zaključil z besedami: "Višina in razgled s tega vrha nista nič posebnega, a te poti se bomo še dolgo spominjali. Tudi nizki vrhovi so lahko zahtevni."

Tinka Gantar 

eXTReMe Tracker