Slovenske novice, 19.05.06 - Vojko Zakrajšek: od oktobra 1995, na Šmohorju
Slovenske novice, petek, 19. maja 2006
DAN V NOVICAH
Našli okostje izginulega Hrvata
Zdi se, da so prepoznali človeško okostje, ki ga je v torek po naključju našel gozdar blizu lovske koče nad Pongracem — Ostanki oblačil naj bi napeljevali, da gre za hrvaškega državljana Ljubomira Jagodiča, rojenega 1938 v Zagrebu — S partnerico sta bila oktobra 1995 na Šmohorju, med vračanjem je stopil še na bližnji vrh in izginil
Žalec, 18. maja: V torek je gozdni delavec blizu lovske koče Gozdnik, pod visoko skalno steno hriba Mali Gozdnik, našel okostje. Sprva je zgolj menil, da gre za človeške ostanke, ko pa je o najdbi obvestil policijo, je bilo po prvem ogledu jasno, da je bila njegova domneva pravilna.
Ob okostju je bilo nekaj oblačil in policisti so se takoj lotili dela; kdo je nesrečnež, ki je pred kdo ve koliko časa očitno zgrmel čez trideset metrov visoko steno in obležal globoko spodaj, stran od običajnih planinskih poti? Izvedenci so kaj hitro ugotovili, da je okostje tam že dlje, približno deset let.
Iskanje po seznamih pogrešanih oseb je dalo morebiten odgovor. Pred enajstimi leti je v gozdnatih hribih pod 1090 metrov visokim Gozdnikom izginil hrvaški državljan Ljubomir Jagodič iz Zagreba, rojen leta 1938. Takrat je bil star sedeminpetdeset let.
Na seznamu, objavljenem na straneh policije, med pogrešanimi ni človeka s tem imenom, obstaja pa v policijskih spisih, ki jih seveda ne shranijo v arhiv, dokler ni znana usoda iskane osebe.
Po dobrih desetih letih
Izvedeli smo, da je policija dobila prijavo o izginotju Ljubomira Jagodiča oktobra 1995. Minilo je torej deset let in pol, ko je pogrešani skupaj z neko žensko, morda ženo, obiskal Slovenijo. Iz smeri Laškega sta se odpravila v hribe proti Šmohorju, nato pa naj bi čez Gozdnik nadaljevala proti Žalcu. Med potjo, nekje v bližini kraja, kjer so zdaj našli okostje, se je ločil od spremljevalke, rekoč, da bo osvojil še vrh v bližini. Ženska naj bi ga počakala, da se skupaj vrneta v dolino. Razšla sta se in od takrat je za njim izginila vsaka sled.
Spremljevalka naj bi še istega dne policiji prijavila izginotje, sledila je obširna iskalna akcija, vendar brez uspeha. Negotovost je trajala vse do minulega torka. Na vprašanje, ali so ob okostju našli tudi kakšne dokumente, nismo dobili odgovora, jasno pa je, da je pomagal natančen opis ob izginotju. Kosi oblačil naj bi se namreč ujemali z opisom iz prijave oktobra 1995.
Zato so na celjski policijski upravi malce previdno izjavili, da sicer sumijo, čigave ostanke je našel gozdar, vendar bo identifikacija trajala nekaj časa. Opraviti morajo analizo DNK, ki bo potrdila ali ovrgla istovetnost.
Identifikacija trupla ali okostja se lahko izvaja po dveh postopkih. Če ima najdeno truplo pogrešanega bližnje sorodnike, se njegova identiteta ugotavlja na podlagi preverjanja sorodstvenih povezav, kar je najpreprosteje. Če pa najdeno truplo nima bližnjih sorodnikov, pa je identifikacija tudi mogoča, vendar poteka drugače, in sicer tako kot pri obravnavi sledi s kraja dejanja. Poiščejo osebne predmete (zobno ščetko, krtačo za lase, spodnje perilo), ki pripadajo domnevni pogrešani osebi, nato pa na podlagi preiskav bioloških sledi, ki so na njih, preverjajo identiteto.
O sumu, da gre za hrvaškega državljana Ljubomira Jagodiča, so že obvestili pristojne organe sosednje države in zdaj potekata izmenjava informacij ter preverjanje. Hrvati bodo verjetno v najkrajšem času dostavili podatke oziroma vse, kar je potrebno za analizo DNK.
Devetintrideset pogrešanih
Na seznamu, ki ga objavlja policija, je trenutno devetintrideset pogrešanih. Za skoraj vsakim nenadnim izginotjem se skriva bolj ali manj temačno ozadje. Eni odidejo prostovoljno, drugi so v to prisiljeni. Najhuje je, ko izginejo otroci in mladostniki.
Med največje in najstarejše nepojasnjene skrivnosti spada izginotje 11-letne Maje Vojvoda iz leta 1986. Deklica je izginila 16. maja v večernih urah izpred stanovanjskega bloka v Kuzmičevi ulici za Bežigradom. Policija se je veliko ukvarjala s tem primerom, dosje je še vedno odprt. Obstaja zgolj domneva, da so Majo ugrabili.
Kmalu pa bo minilo šestnajst let, odkar pogrešajo Urško Rednak, ki je bila ob izginotju stara komaj pet let. Tudi njena usoda še ni pojasnjena, starši pa kljub časovni oddaljenosti še niso izgubili upanja, da se bo morda le od nekod pojavila.
Deklica je izginila med tragično nesrečo turistične ladje Jablanac 10. avgusta 1992. Prenatrpana ladjica je kljub hudemu neurju izplula iz poreškega pristanišča. Nenaden val, ki je butnil čez palubo, je odplaknil nekaj potnikov, zakonca Koren iz Ljubljane sta pri tem utonila, Urška Rednak pa je izginila. Njenega trupla niso nikoli našli.
Nesreča se je zgodila tik ob obalah Rdečega otoka in tam je kmalu mrgolelo reševalnih čolnov. Bilo je precej panike, nekatere rešene brodolomce so peljali v Poreč, druge v Rovinj, nekaj so jih odložili na Rdečem otoku. V splošni zmedi ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bila med rešenimi tudi mala Urška. Starši so še nekaj časa upali, da bodo deklico našli v eni od bolnišnic, potem se je prikradel strah, da so jo morda ugrabili. Kljub temeljitemu iskanju in prečesavanju morskega dna trupla namreč ni bilo, poleg tega pa so izkušeni reševalci staršem govorili, da bi punčko, če bi utonila, zagotovo našli.
Kmalu po nesreči pa so se razširile zgodbe o ugrabitvi; neka ženska, Italijanka, je Urškini mami povedala, da je videla moškega, ki je v naročju držal dekletce, zavito v rjuho. Deklica naj bi bila nezavestna, možakar pa naj bi pristal na nekem neobljudenem otočku v bližini. Starši so z velikim upanjem sledili tej pripovedi, pozneje so celo obiskali žensko, ki naj bi tudi potrdila, da je bila deklica podobna Urški. Nič.
Več kot desetletje pozneje se je pojavilo novo upanje. Oglasil se je možakar iz Izole, ki se je spominjal nesreče pred Rovinjem. Deklico naj bi iz morja potegnil moški v oranžnem gumenjaku. Tega človeka je po naključju poznal, šlo naj bi za Čeha po imenu Peter. V poznejših letih naj bi ga večkrat videl v Rovinju, nazadnje leta 2003, z njim pa naj bi bilo več deklet – in ena od njih bi bila lahko Urška, je dejal. Svoji pripovedi je dodal, da naj bi se dekleta čudno vedla, kot da niso sproščena, zato se mu je zdelo sumljivo.
Kakor koli, včasih pri iskanju dolgo pogrešanih oseb priskočijo na pomoč naključja. Tokrat so bila to gozdarska dela na dokaj neprehodnem in nevarnem predelu pod Gozdnikom.
Vojko Zakrajšek
Manjkata sliki:
Od izginotja Maje Vojvoda je menilo natanko dvajset let in
Zadnja fotografija Urške Rednak
Slovenske novice, četrtek, 18. maja 2006
DANES ZABELEŽENO
Našel okostje
Žalec - Gozdni delavec je včeraj v goizdu blizu lovske koče Gozdnik, pod 30 metrov visoko skalno steno hriba Mali Gozdnik v Pongracu našel človeško okostje. Staro naj bi bilo okrog deset let, zraven so bili tudi ostanki oblačil. Identiteto še ugotavljajo.