Časopis Tržičan / februar 2011 - Jožica Koder: ... dobitnik najvišjega priznanja Planinske zveze Slovenije
Planinska zveza Slovenije, Komisija za varstvo gorske narave je 20. novembra 2010 v Centru za izobraževanje na Igu podelila diplomo dr. Angele Piskernik Janku Megliču, članu Planinskega društva Tržič, za prizadevno delo pri ohranjanju gorske narave. To najvišje priznanje Planinske zveze Slovenije sta mu na slovesni podelitvi izročila podpredsednik Planinske zveze Slovenije Borut Peršolja in načelnica Komisije za varstvo gorske narave Rozalija Skobe.
Prav to priznanje me je spodbudilo obiskati Janka Megliča na domu v Bistrici, da mi pripoveduje o svojem delu, povezanim z naravo, s planinami, z gorami ... s Planinskim društvom Tržič, katerega član je že 40 let.
Najprej mi je razložil, kdo je bila dr. Angela Piskernik (1866 do 1965), po kateri se imenuje priznanje.
»Bila je botaničarka, ravnateljica Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, zaslužna za varstvo narave in pobudnica za ustanovitev gorske straže. Po osvoboditvi je dolga leta skrbela za varstvo narave. V spomin nanjo so drugič podelili priznanje z njenim imenom.« Janko Meglič je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja načelnik Odseka za varstvo narave in gorske straže pri Planinskem društvu Tržič, danes je član tega odseka. V času, ko je bil načelnik, je skupaj s PD Tržič poskrbel za dva izobraževalna tečaja za gorske stražarje. Razložil je, poudaril je, kakšne so lastnosti in naloge gorskih stražarjev: spoštovati morajo naravo, z lastnim vzgledom kazati odnos do nje, vplivati in opozarjati obiskovalce gora na pozitiven odnos do narave, se učiti in pridobivati znanje na tem področju.
Na izobraževalnih tečajih za gorske stražarje so v prostorih planinskega društva predavali največji strokovnjaki s področja varstva narave; o rastlinstvu in živalih v gorskem svetu, o zavarovanih vrstah. Janko Meglič je povabil dr. Stanka Buserja, avtorja geološkega stebra v Dovžanovi soteski, znanega (že pokojni) geologa, ki je predstavil geološki sestav naših gora. Z Jankom sta se spoznala, ko je nastajala Slovenska geološka pot. Pobudnik za začetek te poti je bil gospod Mirko Majer. Vodja projekta je bil dr. Stanko Buser, Janko Meglič je pri njem sodeloval kot markacist. Skupaj z dr. Buserjem je prehodil pot od Jezerskega do Ajdovščine. Jankova naloga je bila natančno označiti smer geološke poti, še dva geologa pa sta nameščala table z napisom Slovenska geološka pot in številko opazovalne točke. Označevanje je trajalo dvakrat po en teden v zaporedju dveh let.
»Zame je bilo delo v družbi z dr. Stankom Buserjem izjemno doživetje. To so bile učne ure v naravi, ki jih ne bom pozabil nikoli.” Janko Meglič je dober poznavalec rastlinja v gorskem svetu. O tem ima ogromno barvnih diapozitivov; uporabil jih je kot pripomoček na svojih predavanjih po tržiških vrtcih, osnovnih šolah, na številnih naravoslovnih in planinskih taborih za mlade, na občnih zborih planinskih društev v različnih krajih (ne le v Tržiču), na srečanjih in slovesnostih planincev: v Ljubljani, Sežani, Brežicah, v Selah na Koroškem, v Ločah pri Baškem jezeru; na taborih na Kofcah, Zelenici, Pod Storžičem, največkrat pa na šoli v Bistrici. Vse v okviru varstva narave. Tema njegovih poučnih predavanj je bila spoznavanje in varstvo gorske narave.
»Naravo občudujem že od malega, pomeni mi pomemben del življenja.«
Odsek varstva narave in gorske straže v okviru Planinskega društva Tržič je v času, ko je bil načelnik Janko Meglič, štel od 12 do 15 članov. Med njimi tudi Maja Ahačič, vodja Podružnične šole Podljubelj, in Nevenka Vevar s tržiške osnovne šole.
»Vsem članom odseka je bilo skupno spoštovanje in skrb za naravo. Tako je še danes. Odkrili smo kar nekaj gorskega cvetja, ki ni bilo poznano na tržiškem območju. Primeri: na pobočju Košutnikovega turna in Tolste Košute raste turiška preobjeda; v bližini Plešivca nad Dolgo njivo so zelo majhna rastišča navadne mastnice, navadnega rožnega korena in rjastega sleča; v Pirmancah in nad Ukcem v Dolini raste dišeči volčin, ki je bil omenjen v Karavankah le v Dragi. S posebnim veseljem smo člani gorske straže na Vrtači nad Zelenico, čisto na Vrhu občudovali opevano triglavsko rožo, v Julijskih Alpah je splošno znana. V Karavankah pa raste samo na Vrtači in na Kepi nad Dovjem pri Mojstrani. Na pobočju Vrtače raste tudi rumeni svišč ali košutnik.
Na okoljevarstvenih poteh se srečujemo z mnogimi posebnostmi narave; slapovi, kraškimi jamami, različnimi vodnimi izviri. Za kakšen studenec rečemo, da ima dobro vodo, za kakšnega pa, da je še pes noče piti. Gorski stražarji poskrbimo še za vsakoletne očiščevalne akcije po planinskih poteh in opozarjamo na nepravilne, škodljive posege v gorsko naravo.«
Janka Megliča poznamo tudi kot spremljevalca. Upokojence vodi na planinske izlete. Planinskemu društvu Tržič pomaga pri uresničitvi zanimivih tur. Pravzaprav ves prosti čas že dolga leta posveča naravi in njenim lepotam, ki ga znova in znova vabijo in očarajo. Zadnjih osemnajst let ga pogosto spremlja žena Malči. Tem za pogovor o naravi mu ne zmanjka nikoli.
Jožica Koder