Išči

Informacije

Objave z informativno vsebino.

Informacije

Objavljalci

Authors

Arhiv

Bloški smučar, pozabljen ne boš nikdar

Slovenske novice - Jože Čurin: Ljudje na Blokah so smuči najprej izdelali za praktično uporabo in ne za šport ali zabavo.

Prvi je samoniklo bloško smučanje kot gibanje na smučeh po visokem snegu leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske opisal polihistor Janez Vajkard Valvasor. Bločani so bili v tistem obdobju edini v srednji Evropi, ki so jih uporabljali za premikanje po snegu.
Bloška planota je zibelka staroveškega ljudskega smučanja. Bloke na skrajnem robu Notranjske med Cerkniškim poljem in Loško ter Ribniško dolino spadajo med naše najbolj izrazite planote. Pretežno kraškoapnenčasta, na severu pa dolomitna planota je obkrožena s kopastimi in delno poraščenimi hribi, na njej je raztresenih približno 45 vasi. Na valovitem terenu se menjavajo manjše in večje doline, kjer v neštetih okljukih počasi teče potok Bloščica. Za vreme na Blokah so značilne spomladanske pozebe in zgodnje jesenske slane, temperature v zimskih mesecih pa so med najnižjimi v Sloveniji. Zato ni čudno, če se je prijelo staro ljudsko reklo: Na Blokah in v vidovskih hribih je devet mesecev zima, tri mesece pa mraz.

Skoraj izumrla slava
»Tebi, stari, napol pozabljeni bloški smučar, ki si nezavedno začel novo in svojevrstno poglavje človeškega udejstvovanja in omogočil pravo svetovno smučarsko gibanje, v spomin, v zahvalo za izjemno predstavitev Slovenije svetu in čast bomo prirejali vsakoletne smučarske teke na Blokah. Po sledovih tvojih smuči se bo ohranjala v bloški snežni belini skoraj izumrla slava bloškega smučarja«, je med drugim zapisano v pisnih virih, starih več kot 130 let. Polihistor Janez Vajkard Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske pod naslovom Čudna hoja po zasneženih gorah prvi precej natančno opisal bloške smuči.

Starodavne bloško-vidovske smuči nedvomno spadajo med najbolj zanimive in svojevrstne etnografske posebnosti, s katerimi se lahko pohvali slovenski narod. Velikanska škoda je, da smo se njihove izjemne vrednosti zavedeli šele po koncu druge svetovne vojne.

Pri drsanju (smučanju) je imela glavno besedo mladina; fantje so šli drsat, da bi tekmovali med seboj, kdo med njimi bo bolj korajžen, kdo bo boljši drsač. Tekmovali so, kdo bo hitrejši, spretnejši pa so se trudili, kdo bo lepše zavil ali znal bolje krečati. Vrhunec je drsanje doseglo na pustni torek, ki je bil za Bločane posebno imeniten dan, marsikje je veljal za nekakšen praznik vseh drsačev. Etnografi razlagajo tako gorečo vnemo za drsanje na ta dan s kmetovo skrbjo za prihodnjo letino. Pustnemu drsanju na smučeh so podobno kot pustnemu plesu pripisovali čarobno moč, zakaj po starem verovanju lahko nepretrgano in dlje trajajoče enakomerno gibanje, drsanje ali poskakovanje na smučeh učinkuje na zemljo in njeno rodovitnost, pospešuje rast nekaterih kmetijskih pridelkov.

Izdelovanje smuči
Smuči so Bločani po navadi izdelovali iz trdega lesa, najraje iz stare bukovine, ker ima goste in ravne letnice, ker se rada cepi in ker jo je lahko ukriviti. Ponekod so uporabljali druge vrste lesa, denimo brezovega, ker je masten in rad drsi, čislani pa so bili tudi javorjev, hruškov, brestov, jesenov in češnjev. Najraje so posegali po starem in že ukrivljenem bukovem lesu, ker ga ni bilo treba dodatno ukrivljati.

Prvotni in osnovni funkciji smuči sta bili transport in sredstvo za komuniciranje med naselji. Z njimi so prevažali vodo, drva, suho robo, žita, na posebnih pogrebnih smučeh krste. Bločani so premagovali tudi strmine, nekateri bolj vešči so prav mojstrsko zavijali po bregovih, zato ne preseneča Valvasorjevo navdušenje nad smukaško veščino. Seveda ne smemo prezreti še drugega, zelo pomembnega prometnega sredstva, in sicer krpelj, ki so jih Bločani uporabljali za daljšo hojo po snegu, ob divjem lovu, zlasti tedaj, ko je bil sneg moker.

Mere smuči lahko na podlagi ustnega izročila in muzejske zapuščine ocenimo le približno: dolžina 1,50 metra, širina približno 15 centimetrov (starejše so bile široke okrog 19), debelina do dveh centimetrov. Dolžina ukrivljenega dela je znašala približno 20 odstotkov dolžine smuči, povprečna višina krivine je bila 10 centimetrov. Stremena za namestitev čevljev so imela po materialnih virih in ustnem izročilu le funkcijo pritrditve sprednjega dela noge ali konice čevlja. Materiali in tehnika izdelave so bili zelo različni. Ne smemo pozabiti lesene palice, ki so bile zlasti v hribovskih predelih sestavni del opreme bloškega smučanja. Bila je dolga do dveh metrov, po navadi topa, ali kot so ji rekli domačini, tümpasta.

Za sloves bloških smuči so poskrbeli številni Slovenci. Rudolf Badjura (1881–1966), organizator planinstva in smučanja na Slovenskem, je že leta 1924 je napisal prvo knjigo o smučanju, 1956. pa je izdal drobno, a dragoceno knjižico Bloško starosvetno smučanje in besedje. Potem je tu Boris Orel (1903–1962), koroški Slovenec, rojen na Brnici pri Beljaku. Končal je gimnazijo in trgovsko akademijo ter postal bančni uslužbenec. Leta 1958 si je na osnovi obsežne in izčrpne študije Bloške smuči – vprašanje njih nastanka in razvoja zasluženo pridobil naslov doktorja znanosti. Metod Badjura (1896–1971), scenarist, režiser in filmski snemalec, je med dvema filmoma o Triglavu 1931. posnel tudi film Bloško smučanje. Njegova bogata zapuščina na filmskem traku obsega 55 obzornikov in 98 filmov.

Med drugo svetovno vojno so smučarske prireditve nekoliko zamrle, po njej pa se je tradicija množičnega in tekmovalnega smučanja krepila in 1975. so organizatorji v Novi vasi na Blokah priredili prvi Bloški tek, ki se ga je udeležilo 637 tekačev; bil je tako imenovani zeleni tek, ker je snega bilo le za vzorec.

Jože Čurin

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 27537

Informacije

Informacije