v petek, 4. marca, ob 17. uri v Slovenski planinski muzej v Mojstrani, na fotografsko-literarni večer Marijan Lipovšek (1910-1995):
Odprtje spominske fotografske razstave skladatelja, pianista, esejista, fotografa in alpinista.
Fotografije iz obdobja 1930-1960 prikazujejo redko viden fotografski opus priznanega slovenskega skladatelja ter velikega občudovalca in ljubitelja narave njemu posebno ljub je bil bohinjski konec.
Namen večera, posvečenega Marijanu Lipovšku, je prikazati ljubezen in spoštovanje, ki ga je čutil do slovenskega gorskega sveta, izkazoval pa skozi fotografijo.
Zapisi Marijana Lipovška - France Stele
»Naneslo je, da sem štirinajstleten šel s sošolci na majniški izlet brez profesorja v Kamniško Bistrico. Pozno popoldne smo se na smrt trudni vlekli skozi Dol na Veliko planino. Tam nekje na robu so vstale pred menoj gore, vse rdeče v večerni zarji, globoko zasnežene. V hipu sem vedel, to so prave gore, takšne so. In od tedaj so ostale v meni močne in mogočne, kot tudi glasba. Vzporedno sem zajemal iz enega in drugega bogastva, ki mi ju je dajalo življenje ...«. Tako se Marijan Lipovšek spominja v svojih planinskih spisih. V deželo so tedaj prišli hudi časi, gospodarska kriza je prinesla revščino in krivice ... Da se je dalo pretolči je v peti šoli »večer za večerom igral za ples«, dve sezoni. »In potem sem nenadoma prenehal. Nisem več mogel. Bilo je v sedmi šoli. Moj učitelj klavirja, Janko Ravnik, me je navdušil za Skalo.«
Šestnajstleten prvič prepleza Severno Triglavsko steno po Slovenski smeri ... V alpinizmu in odnosu do narave je bil predvsem estet, o smislih in nesmislih tekmovalnosti v gorah veliko piše. S steno se spopada golorok, tudi težjih smeri se ne ustraši: Herletova smer v Ojstrici, Prusik - Szalayeva, Skalaška in, kot krona vseh težkih plezarij, Čopov steber (7. avgusta 1961 v navezi s hčerko Barbko), vse tri v Triglavski steni, kjer nato leta 1976 s solo vzponom 'počasti' 50-letnico prvega vzpona po Slovenski in tako zaključi svoje alpinistične avanture.
O svojih poteh in vzponih piše globoko doživete spise, ki jih objavlja v Planinskem vestniku, zbrani so izšli v knjigi Steze, skale in smučišča. Dolžni smo mu tudi zahvalo za veliko prevedenih del iz planinske literature: Kugijevi: Pet stoletij Triglava, Božanski nasmeh Monte Rose; Harrerjevi Beli pajek, Sedem let v Tibetu in še mnoge.
»Gore so mi bile zatočišče pred spoznanji, kako težko je življenje. Tam je bil svet, kjer ni bilo ne krivic ne tlačenja revnih. Bilo je čistejše, svetlejše življenje.« V desetletju pred vojno s svojo planinsko tovarišijo po dolgem in počez na smučeh prepotuje slovenski gorski svet in sredogorje. Posebej rad ima svet nad Bohinjsko dolino. Pozneje, okrog 1960, vzame za 99 let v najem pastirski stan na planini v Lazu, kjer s svojimi preživlja poletja še na stara leta, zadnjič 1994, leto in pol pred smrtjo (na božični dan 1995).
»Res, to lepoto smo kdaj pa kdaj hoteli ujeti, jo prinesti domov, pokazati drugim, predvsem pa: povedati, da je to naša dežela, naš kraj, naša domovina, ki smo ji predani in ki ji pripadamo. Tako se je začela tudi fotografska pot marsikaterega gornika.« Kakor za gore ga je za fotografijo navdušil njegov profesor klavirja Janko Ravnik, eden vodilnih planinskih fotografov. Od tedaj je planinska fotografija vse pomembnejša v Lipovškovem umetniškem izražanju.
V Planinskem vestniku leta 1944 razmišlja o fotografiji, o zadovoljstvu in razočaranju, ki ga prinaša. Sprašuje se, ali je vredno fotografirati, ko pred sabo na mizi vidi vse polno vrečk z negativi (do vojne jih je naredil okrog 1800): »Koliko let je utonilo v njih! Koliko gorskih potov, koliko letnih časov! Kažejo mi poletne gore in hudourne oblake ... - vso neštetokrat doživeto lepoto vsaj kot slutnjo prinašajo in ravno v svoji nedokončanosti, nepopolnosti vzbujajo upanje, da bo njih obrnjena stran - pozitiv -postala vendarle nekaj dobrega...Ali ni hrepenenje lepše od cilja?«