Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V Ojstrici - 30.12.10

sobota, 1. januar 2011, ob 22:29, Franci Savenc, ogledov: 1046

AK Ravne: Če to ni alpinizem, potem ...

 … lahko kar podarim vso svojo opremo. Kot že nekajkrat rečeno: pustimo ob strani nadljudi, ki Eiger preplezajo v par urah ali pa jim je naša resna tura zgolj ogrevanje.

Po svoje klasična tura, a vseeno doživetje, ki je vsekakor zahtevalo trezno glavo in dva dni regeneracije. Tschadova smer v vzhodni steni Ojstrice je bila pred dnevi na spletu predstavljena kot smer z dobrimi pogoji za plezanje, kar je vplivalo na Domnovo odločitev, da jo prepleza še v letu 2010. Z Janom ob povabilu, da se načelniku pridruživa, nisva kaj dosti pomišljala – 30. 12. ob 7. uri smo pridrveli do Doma planincev v Logarski, kjer sem pustila avto (za sestop z Ojstrice je bila predvidena Kopinškova pot), Domnovega pa smo seveda parkirali pri zapornici v Robanovem kotu.

Celotna objava na AK Ravne >>>

Dobro uro in pol smo potrebovali do vstopa v smer in medtem se je naredil krasen dan. Začetek je bil tudi krasen – par lednih skokcev, ponekod trd sneg, ponekod bolj mehek sneg, tu pa tam kakšna stara sled, požirek čaja vmes in ena fotografija na pol ure (zaradi mraza že tako slaba baterija v fotoaparatu ni zdržala za kaj več). Napredovali smo brez težav in s spodobno hitrostjo, le pod enim skalnim skokom smo se zadržali malo dlje, ker se nam je zdelo smiselno namestiti varovanje.

V predvidenem času smo priplezali do vrha smeri, tam pa smo si, namesto da bi si oddahnili, šele prav začeli razbijati glave. Očitno smo splezali previsoko (na vrh nismo nameravali iti, pa tudi pozno je že bilo), saj se je smer zaključila z jeklenicami zavarovane poti vrh grebena, ta pa, kot vemo, preči pobočje navzdol proti sedlu in potem na severno stran gore. V redu, prečimo poševno navzdol, smo se odločili. Pa nam ni in ni uspelo najti prehoda, smo bili še vedno previsoko, sledi, na katere smo naleteli ob robu grebena, pa so vodile v različne konce. S tem iskanjem smo izgubili dragoceno dnevno svetlobo, zaradi česar smo se odločili, da sestopimo po smeri; tako smo vsaj vedeli, kaj nas čaka in kje moramo plezati.

Vse lepo in prav, če ne bi nama z Janom zatajili čelni svetilki. Z Domnom na sredini, da je vsakemu malo svetil, smo počasi pikali navzdol, na izpostavljenih mestih abzajlali, vmes imeli seveda nenehno zmešnjavo z vrvmi, jezile so nas zmrznjene rokavice in nezanesljiva draga oprema (čelki seveda), na žejo smo sicer pozabili, tuhtali, če doma ne paničarijo preveč, ker se zaradi odsotnosti signala nismo mogli javiti … pač običajne stvari za tovrstne situacije.

V vsakem primeru je tura resna, smer lepa, kar dolga, in zahteva nekaj kondicije in smisla za orientacijo. …

(Skoraj) narobe harem: Domen Petek in Jan Špiler - Marta Krejan - Megi 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker