Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Včasih znajo biti besede prav zadregarske, čeprav hočejo ali vsaj poskušajo povedati kaj globoko doživetega ali pa kaj globoko izkušenjskega, kar misel spremlja že od davna. Tako je s temi zahodnimi karavanškimi višavji, ...
| |
 |
|
| |
(Foto: Mitja Košir) |
|
... ki so tukaj in tako otipljivo prisotne, vendar jih v vsakršnem hlepenju po prepadnih strmalih in z zatrepi razoranih globelih zaznava le neko odmaknjeno, komaj sluteno vedenje, da pač so.
Potem pa pride čas, ko je vse prepadno, strmo in globoko predaleč in previsoko, ko razum pravi, da tam zgoraj pretijo vsakršne nevarnosti, ki jih s seboj prinašajo zimske muhavosti, takrat vstanejo iz zaprašenih kotičkov pozabe.
Na obzorju spomina zažarijo podobe kopastih vzpetin, pokritih z bogatimi gozdovi ter rovti in planinami. Tam, kjer v globokem snegu ni utrl gazi človek, iskalec miru, tišine in bogatih razglednih prestolov, oko najde vse polno drobnih stečin kosmate in rogate divjadi, v kakšnem gostem igličevju pa naleti celo na skrivnostna rastišča družinic divjega petelina. Na to visoko promenado med sončno Gorenjsko in senčno Koroško velja stopiti z odprtim srcem in jasnih misli, kajti dragocenosti, ki nam jih ponuja to razgledno potovanje, bomo lahko le tako pripravljeni dostojno shranili in ohranili v spominu.
Zajčnik (1746 m) in Blekova planina (1629 m)
Tam zgoraj, ob leseni kočici, ki ji je videti, kako nad njo bdi skrbna roka, tik ob meji, zdaj že povsem nevidno segajoči čez zaobljeno sedlo, smo le na najvišjem robu obsežne, valovite planine, ki se sedlasto razteza od zahodno stoječega Zajčnika do valovitega grebena Znoternic, segajočih vse do priostrenega vrha Trupejevega poldneva na vzhodnem obzorju. Z Blekove planine, od kočice, stoječe le kak meter na avstrijskem ozemlju (na pročelju ima zapisano prisrčno "dvojezično" ime Blekova hütte), je do vrha Zajčnika le dober streljaj, res da strm, navzgor postavljen, vendar to pot velja vzeti pod noge. Čeprav ne gre za vrh gore v pravem pomenu, saj smo le na nekoliko izpostavljenem slemenu, pa jih bomo, pravih gora, visokih, mogočnih, divjih in pohlevnih imeli v izobilju vse naokoli.
Na jugu, le onstran Save, kipijo v nebo julijski velikani z gotskim stebrovjem in prepadnimi stenami Martuljških gora. Izza Špika in Frdamanih polic na nas pogledujeta aristokratski Razor in plečati Prisank. Prek Vršiča nas pozdravljajo gore nad Zadnjo Trento. Potem pa Mojstrovke in Travnik, v zatrepu Planice pa kot kristal brušena gora - Jalovec in tam za Poncami veličastna Mangartova glava. Še dlje zadaj Zahodni Julijci s kraljevskim Montažem in za njimi vzhodni vrhovi Karnijskih Alp, na severnem obzorju pa se prek bližnjega Dobrača bleščijo vrhovi Ziljskih Alp in beli velikani Visokih Tur.
V svet okoli Zajčnika in Blekove se bomo tokrat vzpeli z juga (čeprav so lepi tudi severni pristopi iz koroškega Roža, predvsem iz Grpič, ki pa so zdaj osojni in zimsko mrzli), s Srednjega vrha nad Gozdom Martuljkom. Po strmem kolovozu ob potoku Jermanu bomo krenili navzgor, na senožeti, ki jim domači ljudje kljub blagi podobi, vendar verjetno zaradi hudo strme postavljenosti pravijo Hudi hlevi, in od tam na mejni greben, na Blekovo planino ter dalje na zahod, vseskozi po grebenu na Zajčnik. Morebitnim "raziskovalnim" zapletom se bomo brez težav izognili, če se bomo držali uhojenih pastirskih in lovskih poti, v zdajšnjem globokem snegu pa sledov kakšnega v teh krajih razgledanega in posvečenega popotnika.
Uhojene, lahke, neoznačene poti
Označenih poti v tem koncu ni, so pa vse, kar jih je uhojenih, lahke, vendar moramo biti pri iskanju pravih prehodov pozorni in previdni. Tudi planinskih koč in zavetišč tukaj ni (vsa tovrstna ponudba je na voljo globo spodaj, v Martuljku in Kranjski Gori). V zdajšnjih snežnih razmerah velja poleg telesne pripravljenosti in primerne gorniške opreme posebej poudariti, da je na strmih travnatih pobočjih, še posebno kadar so obsijana s soncem, nevarnost plazov znatna, v osojnih grapah, naphanih s snegom, pa pretijo kložasti plazovi. Več o tej karavanški pravljici preberite v knjigah Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) ter Irene Mušič in Vladimirja Habjana Karavanke (Sidarta, 2007). Poglejte tudi na zemljevid Kranjska Gora z okolico 1:25.000.
Mitja Košir