TK Gora - Rok Medja: Danes je bila Kredarica prava izbira ...
Z Darkotom in z Afriškim Janezom smo bili sicer pozni, saj smo se šele ob 8h dobili v Lescah iz Krme pa smo se odpravili ob 8.45. Z Darkotom sva že s parkirišča štartala kar na smučeh in tako sva dobro napredovala do konca gozda. Več kot je bilo snega, ožja in globja je postajala gaz in vedno težje sva polagala ovinke. Nad Vrtačo, malo nad 1500 m sva se dokončno naveličala zafrkancije, smuči so romale na nahrbtnike in hoja je bila spet lažja. Nismo bili posebno hitri, saj smo precej fotografirali neverjetne jesensko-zimske barvne kontraste zlatih macesnov v zasneženem okolju. Vzpon so nam popestrila tudi čedalje pogostejša zanimiva srečanja: najprej Lojz Žakelj, ki se je premislil glede gaženja v svoj drugi dom na Zaplanjo in Irena Gartner, ki ji gre čast odprtja letošnje smučarske sezone na Kredarici, potem novi znanec Matjaž, ki mu je bilo žal, da ni vzel s sabo smuči, nato pa še nekaj luštnih deklet, kakršne bi si človek želel imeti s sabo na turni smuki :) Pod Kalvarijo je postala gaz slabša, sneg pa je začel bolje držati, zato sva z Darkotom še enkrat zamenjala taktiko in se od tam do Kredarice vzpela s pomočjo smuči in psov. O orkanskem vetru, o katerem smo slišali med vzponom, ob našem prihodu na Kredarico ni bilo več ne duha, ne sluha. Razgledali smo se, pofotkali, poklepetali z meteorologoma, spili radler in pojedli župco, več pa se nismo obirali, da ne bi zamudili dobrih razmer za smuko. Na zgornjem pobočju smo imeli še odjenjan pomladanski sneg na trdi podlagi, že spust v kotel pod Kalvarijo pa je bil senčen in čisto zimski, a so robniki dobro prijemali in se je dalo lepo vijugati. Podobno tekoče na trdi podlagi je šlo tudi naprej navzdol po dolinici pod Kalvarijo, ko se je odprla, pa nas je spet obsijalo sonce in smo se ponovno srečali z južnim snegom, ki pa nas je dobro držal. Kmalu smo ubrali dolgo prečko proti Kurici. Sneg je bil hiter in smo bili 1, 2, 3 tam. V skladu z našimi pričakovanji so nas tam čakale dosti boljše smuške razmere, kot bi jih imeli v smeri gazi. Zgoraj smo sučali celo po pršiču, v sredini je bilo trdo, a ne preveč, niže proti pastirski koči pa je bilo sem in tja tudi nekaj skorje, ki pa je bila še malo odjenjana in ni motila. Tudi od pastirske koče do Malega polja je bila smuka boljša, kot smo pričakovali - nekaj južnega snega, a skoraj brez srečanj s kamni in celo nekaj pršiča, sploh pri spustu na Malo polje. Na Malem polju me je premamil še ogled razmer proti Bohinjskim vratcem, kolega pa sta se raje odločila za počasnejšo smuko in preskusno vožnjo z mojim Tucsonom. S pomočjo psov sem utrl smučino približno do 2/3 proti Bohinjskim vratcem, oziroma do tja, do kamor je bil pršič, ko pa je ta prešel v skorjo, sem vzpon zaključil. Po pršičastem posladku sem odvijugal nazaj na Malo polje in nadaljeval za kolegoma po pršiču ob gazi proti Vrtači in Pleši, kjer se začne pas ruševja. Janez je očitno izbral dobro rodeo-surf smer prek tega rušnatega pasu do gozda in sem mu samo uspešno in hitro sledil. Skozi gozd je šlo še bolje. Zgoraj smo izbrali lepo nekamnito dolinico, niže pa je šla smuka še bolj tekoče in proti pričakovanju sem brez težav prismučal na parkirišče pri garažah. Ker sta se kolega zapeljala s Tucsonom na poskusno vožnjo, sem kar nadaljeval smuko po cesti in po travnikih ob njej. Prismučati mi je uspelo vse do Kovinarske koče, kjer sta me kolega 'pobrala'. Navdušeni nad odlično smuko in dobro izkoriščenim dnem smo se veselo odpeljali proti domu, vmes pa seveda še na zasluženo pijačo.