Oktober 2010 - Ciril Velkovrh: Planinska literatura ...
Planinski vestnik, 115. letnik, leto 2010, oktober, številka 10.
Vse stvari so lepe, lepše, le malo jih je najlepših. Nekatere reči pa niso lepe. Tu pa smo različni ljudje različnega mnenja. Nič zato, saj to nam popestri življenje. Zdi se mi, da je tudi ta številka Planinskega vestnika lepša od prejšnjih. Verjetno so se uresničile besede umetnostnega zgodovinarja in gorskega reševalca Franceta Zupana, da naša revija lahko veliko pridobi z večjim formatom, kjer bodo tudi fotografije lepše. Za to ni bilo dovolj le povečati fotografije, pač pa je bilo potrebno vse strani oblikovati primerno.
Sourednik Planinskega vestnika in naš sokrajan Marjan Bradeško v uvodniku potarna, da je vse premalo ljudi, ki bi se sprehajali po manj atraktivnem gorskem svetu, tam kjer ni planinskih koč in tam kjer ni »Triglavov«.
V nadaljevanju pa je Planinski vestnik posvečen slovenskemu podzemnemu svetu. Jamarji, ki so v začetku delovali v okviru planinskih organizacij, so se sicer osamosvojili, delo in življenje pa je obojim podobno. Mojca Stritar se sprašuje zakaj ji svet v jamah na Nanosu predstavlja čudaške čare podzemlja. Miha Čekada, vodja Katastra jam pri Jamarski zvezi Slovenije nam predstavlja jame na Slovenskem, kjer je skoraj polovica ozemeljski kras. Pripiše še, da je 1000 m globoka jama psihološka meja primerljiva z 8000 m v alpinizmu. V Sloveniji smo doslej registrirali že okoli 10.000 jam, med katerimi je najdaljša Postojnska jama z 20 km dolžine in najgloblja Čehi 2 (10. najgloblja na svetu) z 1500 m globine.
Franci Gabrovšek nam je pripravil opis jam in jamarstva v Kaninskem pogorju, Mojca Stritar pa še pogovor z Milanom Ferranom, raziskovalcem novih jam. Dušan Škodič je pripravil dva pogovora; prvega z Stephenom Goodwinom, urednikom revije The Alpine Journal, ki izhaja že skoraj 150 let, in drugega z Sureshom Parasadom Pradhanom, veleposlanikom Republike Nepal.
Boris Strmšek je zapisal spomine na plezanje v Patagoniji, Tomo Šarf pa na svojega očeta Ludvika, ki je bil planinec po duši.
Gorazd Gorišek je obiskal Breginjski kot, najzahodnejši žep naše države, skupaj z Borom Šumradom pa sta pripravila še nekaj drugih opisov planinskih poti. Bor Šumrada je še opisal cvetlični in živalski raj pod Špikom nad Policami, Andrej Gosar pa pot po enem najlepših alpskih grebenov na Piz Bernine.
Tomaž Petauer si je kuhalnik za v gore izdelal kar sam, Manja Rajh pa se je podala po neznanih stezah okrog Krofičke. Dejan Ogrinec se sprašuje, če je alpinizem v Himalaji samo še ena velika medijska igra.
Med alpinističnimi prispevki Martina Čufar in Urban Golob poroča s svetovnega mladinskega prvenstva, Miha Pavšek in Gregor Vertačnik pa o vremenskih razmerah v meteorološkem poletju v naših gorah. Marija Kolšek piše o rumeni smreki v visokogorju, Dušan Klenovšek pa o nenavadni ptici belki.
Milan Vošank, Gora je kakor ženska. Zgodbe iz popotne beležnice. 1. izd. Radovljica, Didakta, 2010. 265 str., fotogr.
Milan Vošank se je na Notranjsko preselil s Koroškega. V osnovni šoli Cerknica poučuje likovnik pouk in državljansko ter domovinsko vzgojo in etiko, v prostem času slika ter muzicira na kitari in orglicah, pa tudi pesni. Vrhničani, ki bi ga želeli videti in spoznati, nimajo daleč do bližnje občine. Za pohodnike je nekaj ur prijetne hoje, s kolesom le kako uro vožnje, če ga ne bi srečali že med potjo, saj je tudi navdušen kolesar, z avtomobilom pa je do Cerknice manj kot pol ure vožnje. Še najmanj posebnega časa bi morali rezervirati za soočenje z njim, če bi ga slučajno srečali v naših gorah, kamor hodi v prostem času pohajat po markiranih poteh ali tudi plezat.
V svoji – po šestnajstih letih – drugi knjigi Gora je kakor ženska objavlja planinske spomine, v katerih opisuje pokrajine v vseh letnih časih, ki jih je obiskal v svojem življenju, pa naj bodo to koroške gore, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke ali Julijske Alpe. Podal pa se je tudi v tujino:hrvaško Paklenico, v Črno goro in italijanske Dolomite.
Njegova besedila niso prazna. Kot slikar vidi v naravi veliko lepega, sporočilnega, zanimivega, kar opazovalca lahko navduši in ga privabi k ponovnemu obisku narave, predvsem gora. Kot glasbenik zna prisluhniti šumenju vetra in ptičjemu petju. Predvsem zna zapisati tisto, kar je doživel in kar je občutil, marsikaj pa je zapisal tudi v rimi ali stihih sodobnih pesnitev. Na pogled je preprost človek, ki pa zna prisluhniti preprostim ljudem na podeželju in vsem in vsakemu, ki ga sreča na svojih poteh. Želi se pogovoriti in prisluhniti vsakomur. Zato ima veliko prijateljev med znanci, kar dokazuje tudi polna dvorana Kulturnega doma v Cerknici ob predstavitve njegove knjige. Kulturni program, ki so ga pripravili domačini, je bil enkraten velemestni dogodek za ta kraj.
Poudariti želim komentar k naslovu njegove knjige, kjer goro primerja z žensko. Tudi goro ogleduje in občuduje v njeni lepoti. Hkrati pa je z njo obziren, nežen, previden, da ga ne bi zavrnila, čeprav se mu je to že dogodilo. A vseeno, brez ene in druge ne more živeti.
V knjigi, ki jo je izdala založba Didakta iz Radovljice, natisnila pa Tiskarna Formatisk iz Ljubljane, me moti kljub zelo lepo oblikovani in urejeni publikaciji, da v njej niso avtorjeve fotografije ali slike, pač pa le 16 fotografij urednika in njegovih sodelavcev. Lepo pa je, da je avtor povabil k sodelovanju Sonjo Kočevar, ki je prispevala poglavje Črnogorske poti. Brez misli na samohvalo bi bilo v knjigi zelo zanimivo prebrati tudi daljši, podroben avtorjev življenjepis, saj je v svojem življenju počel in dočakal veliko lepega, zanimivega, pretresljivega in tudi takega, česar mu ne bi ravno zavidali. Kazalo knjige in urednikovo spremno besedilo pa bi raje objavili na začetku knjige.
Vlado Ravnik, Alpsko cvetje Slovenije in izbor nekaterih drugih gorskih rastlin. 1. izd. Kranj, Narava, 2010. 232 str., akvareli.
Slovenija je med najlepšimi deželami na svetu. Zakaj? Zato ker je v naši naravi toliko lepega. Lepe so vode, ravnice, naselja in gore. Lepo in številno je cvetje, saj pri nas raste skoraj 3500 različnih rož. Med njimi je prav gotovo med najlepšimi gorsko cvetje, posebno še tisto, ki je redko in zavarovano. Lepe so rože v lončkih na oknih, v vrtovih in parkih, tudi tisto, ki je umetno vzgojeno in gojeno. Ampak rože v naravi, posebno gorski, so nekaj posebnega. Tam pogledom daje svoj čar tudi pokrajina, posebno visokogorska. Tam je enkraten svet, da se človek nagleda lepot in se spočije. Lepe so tudi rože na fotografijah in slikah,ve¬zene na prtih ali oblačilih. Lepe so tudi rože v šopkih, ki jih prinesemo prijateljem, ampak take le za malo časa.
Vsega tega se zaveda avtor naše knjige. Prof. Vlado Ravnik ni več mlad, saj jih je ob izidu te knjige dopolnil že 86 let. Ob pogledu na njegovo knjigo Alpsko cvetje Slovenije pa bi človek najraje vzkliknil: »Lepo je v naši domovini biti mlad.« V knjigi je zbral 210 svojih akvarelov alpskega cvetja in nekaterih drugih gorskih rastlin. Pri vsaki cvetlici je zapisano slovensko ime in družina, v katero sodi, poleg tega pa še uradno znanstveno ime v latinščini ter še v štirih evropskih jezikih: angleščini, nemščini, italijanščini in francoščini. S tem je priročnik pridobil širši pomen in je uporaben tudi za tujce. Pod vsako sliko je kratek zapis s podatki o naravnih velikostih rastline, približnem času cvetenja, višinskem pasu, kjer navadno najdemo vsako posamezno cvetlico, poleg je oznaka za zavarovane vrste ter kakšna je oblika njenih cvetov, listov in korenin.
V priročniku so rože razvrščene po barvi cvetov, od belih odtenkov do rumenih in oranžnih, rdečih in rožnatih, modrih in vijoličastih do zelenih in rjavkastih. Tak pristop je dobrodošel za preproste ljudi, ki si lahko samo po barvi iščejo določeno rožo. Tako razporejena knjiga je tudi prijetna za oko, ki mu ni treba begati med različno obarvanimi slikami.
Na izbranih akvarelih so manj znane rože in tudi take, ki so znane večini ljubiteljev naših gora. Med slednjimi naj naštejemo nekatere: arnika, avrikelj, ivanjščica, jeglič, ključavnica ali narcisa, kosmatinec, lepi čeveljc, jerebika, lilija,mak, materina dušica, murka, osat, pelin, planika, pogačica, regrat, rman, sleč, spominčica, svišč, šipek, teloh, timijan, triglavska roža, velesa, vetrnica, vijolica,volčin, zvončica, žafran itn. Seveda imajo podobna imena tudi različne rože, ki so ali niso v sorodu med seboj. Ob koncu knjige so predstavljene še nekatere druge rastlinske vrste, kot so navadna smreka, macesen, črni bor, rušje, brin, razne vrbe idr.
Profesor Vlado Ravnik je ilustriral že nekaj knjig, svoje akvarele je razstavljal v domovini in tujini, leta 1994 pa je ilustriral prvo rastlinsko serijo znamk v samostojni Sloveniji z naslovom Cvetje Slovenije in leta 1998 še serijo znamk Iglavci. Z ustvarjenimi akvareli je avtor ustvaril nov svet narave, ki ni kičast, ampak je prekrasen svet, ki ga lahko uživamo tudi doma ob pisalni mizi ali na kavču.
Ciril Velkovrh