Slovenski športni plezalci znova navdušujejo na velikih tekmovanjih. V soboto, zadnji dan članskega evropskega prvenstva v Innsbrucku, so trikrat stopili na zmagovalni oder. Mina Markovič je osvojila kombinacijsko zlato kolajno, srebrna pa sta bila v tej disciplini Natalija Gros in Klemen Bečan. Še teden prej pa je na svetovnem mladinskem prvenstvu v Edinburghu Jure Raztresen v kategoriji kadetov osvojil zlato kolajno. Domen Škofic in Sergej Epih sta bila peti oziroma osmi. Peti je bil pri mladincih tudi Urban Primožič, pri dekletih pa sta v finalu nastopili dve tekmovalki: Jera Lenardič je bila pri starejših deklicah četrta, Tina Šušteršič pa pri kadetinjah sedma. Za plezalno prihodnost se nam torej ni potrebno bati, tokrat pa predstavljamo svetovnega kadetskega prvaka, Škofjeločana
Jureta Raztresena.
S kakšnimi pričakovanji ste odšli na mladinsko svetovno prvenstvo?
»Na mladinsko svetovno prvenstvo smo se v mladinski reprezentanci pripravljali že celo poletje, zato so bila pričakovanja visoka. Želel sem si in hkrati pričakoval uvrstitev v finale in odplezati po svojih najboljših močeh. Moja želja je bila uvrstitev na zmagovalne stopničke.«
Zlata medalja v kategoriji kadetov je verjetno vrhunec vaše dosedanje kariere?
»Tako je. To je doslej največji dosežek v moji karieri. Ko sem odplezal finalno smer, nisem bil prepričan, da je moja višina zadostna za zmago. Ob pogledu na vesele obraze mojih prijateljev plezalcev in navdušenje trenerjev pa sem vedel, da je rezultat zelo dober.«
Kako bi ocenili svoje plezanje v Edinburgu?
»Ker sem bil po polfinalu edini na vrhu, sem v finalu začel plezati kot zadnji. Sotekmovalcev nisem videl, saj sem bil v izolacijski coni. Smer mi sprva ni bila preveč všeč. Zdela se mi je premalo previsna. Raje imam bolj previsne smeri, kjer se bolj pokaže moč in vzdržljivost v rokah. Do vrha nisem prišel, saj je bila smer zelo tehnično zahtevna. Kljub temu sem uspel narediti dodatnih osem gibov pred drugouvrščenim Nemcem Megosem. Ko sem bil uradno razglašen za zmagovalca, sem bil srečen, zadovoljen in poplačan za svoj trud.«
Vaši drugi dosedanji uspehi, ki vam veliko pomenijo?
»Od začetka moje tekmovalne kariere sem od leta 2003 do sedaj osvojil več kot osemdeset medalji na tekmah državnega in evropskega prvenstva. Večkrat sem bil tudi državni prvak v težavnostnem in tudi v balvanskem plezanju v mlajših in srednjih kategorijah. Med glavne dosedanje uspehe pa štejem tudi lansko skupno drugo mesto na evropskem mladinskem pokalu.«
Od kdaj ste v plezanju in zakaj prav ta šport?
»S plezanjem sem začel kot 9-letni fant jeseni leta 2002. Vpisal sem se v šolo športnega plezanja, ki ga je organiziral Plezalni klub Škofja Loka. Že kot majhen fant sem rad plezal po domači češnji, zato mi višina še dandanes ne predstavlja večjih ovir.«
Kdo je vaš trener in kolikokrat na teden trenirate?
»Moj trener je že nekaj let Roman Krajnik, ki je v plezalnih krogih znan kot zelo dober trener. Treniram petkrat na teden po dve do tri ure v športni dvorani Poden. Večkrat se odpravimo tudi v naravna plezališča po Sloveniji. Sem tudi član mladinske reprezentance, ki večkrat na leto organizira plezalne tabore po plezališčih v Evropi.«
Konkurenco imate dobro že na treningih, kar je še dodaten motiv.
»Naš Plezalni klub Škofja Loka ima veliko dobrih tekmovalcev, tako da tudi na treningih konkurence ne manjka. Dobra konkurenca pa je vedno zaželena, ker je tako trening bolj zanimiv in kvaliteten. Motivacije za trening res ne manjka.«
Praktično takoj po mladinskem svetovnem prvenstvu ste odšli na člansko evropsko prvenstvo, kjer ste debitirali. Kakšna je primerjava?
»Smeri v evropski članski konkurenci so veliko bolj zahtevne in težje. Tekmovalci so starejši, zelo izkušeni in tehnično podkovani. Večinoma so profesionalci. Konkurenca je zelo močna, zato se je težko meriti s tako elito. Na teh tekmah je veliko navijačev, ki močno spodbujajo svoje tekmovalce, zato je vzdušje izjemno.«
V Avstrijo ste verjetno šli s ciljem nabirati izkušnje. Po čem si boste zapomnili prvi nastop med elito na veliki tekmi?
»Kot edini mladinec sem bil povabljen na evropsko prvenstvo. Cilj, ki sem si ga zastavil, je bil uvrstitev v polfinale v težavnosti, torej med 26 najboljših. Za najboljše rezultate potrebuješ mnogo izkušenj in upam, da jih bom pridobil v naslednjih sezonah. Tekma mi je predstavljala izziv, da preverim, kam sodim med člansko evropsko elito. Presegel sem pričakovani cilj in osvojil 16. mesto, ki sem ga bil vesel, saj sem bil drugi najboljši Slovenec.«
Je bilo kaj treme?
»Pred začetkom sem imel nekaj treme, ki pa je izginila ob začetku plezanja.«
Vas tudi v prihodnjih dneh, tednih čaka tako naporen urnik?
»Prihodnje dni bom treniral, ker je konec meseca tekma evropskega mladinskega pokala v Velikem Trnovem v Bolgariji.«
Kakšni so še cilji do konca sezone?
»Rad bi ponovil lanski uspeh z evropskega mladinskega pokala in se tako uvrstil na skupne zmagovalne stopničke. Moje siceršnje želje pa so, da bi športno plezanje postala olimpijska disciplina. Prav tako si želim, da bi bilo plezanje pri nas bolj prepoznavno.«
Imate kakšnega vzornika?
»Nimam posebnega vzornika, občudujem pa dobre, tehnično podkovane in močne plezalce.«
Raje plezate v umetni ali v naravni steni?
»Rad plezam tako v naravnih kot umetnih stenah. Všeč mi je plezanje v naravnih varovanih plezališčih, ki jih imamo Slovenci kar nekaj. Ker pa so tekmovanja na umetnih stenah, večino treningov preživim na umetnih stenah. Večkrat z mladinsko reprezentanco treniramo v Kranju, Šmartnem pri Litiji, kjer imajo novejšo veliko steno v dvorani.«
Vaša najtežja preplezana smer?
»Najtežja smer, ki sem jo preplezal na naravnih stenah, je Matičkov svet v Ospu z oceno 8b, preplezal pa sem jo lansko leto.«
Avtor: Maja Bertoncelj
Foto: Maja Bertoncelj, Simon Margon