je bil v ponedeljek v Poljčah - ...Status humanitarne organizacije GRS ni bil podarjen...
Zbor gorskih reševalcev Slovenije
V izobraževalnem centru ministrstva za obrambo v Poljčah je 27. marca 2006 potekal zbor gorskih reševalcev Slovenije. Udeležilo se ga je 68 reševalcev iz 17 postaj, kar pomeni stoodstotno udeležbo!
Udeležence in goste, med njimi je bil tudi predsednik PZS Franci Ekar, je najprej pozdravil načelnik Komisije za Gorsko reševalno službo Slovenije pri PZS Toni Smolej. Med drugim je povedal: »S svojo organiziranostjo in delom dokazujemo spoštovanje visokih moralnih načel, ki so jih postavili očetje gorskega reševanja. Pomagamo in rešujemo ljudi tudi v najbolj oddaljenih brezpotjih nekoristnega sveta. Za svoje naloge se odgovorno pripravljamo in izobražujemo in – to je v sodobnem materialističnem svetu najpomembnejše – opravljamo jih prostovoljno, brez pričakovanja plačila. Največja nagrada sta učinkovita pomoč in rešeno življenje … Status humanitarne organizacije GRS ni bil podarjen, pač pa ga je zaslužila z svojim delom, dokazala s svojo strokovnostjo in učinkovito organiziranostjo po vsej Sloveniji. Dokazala ga je tudi z nepretrganim delovanjem od začetka prejšnjega stoletja. Zato v letne načrte vsakič znova napišemo, da je naša naloga v družbi organizirana in strokovna pomoč ljudem v stiski na težko dostopnih območjih, v vseh vremenskih razmerah in letnih časih ter ob vseh urah slehernega dne. Prav je, da to ostane osrednja usmeritev tudi za naše delo v prihodnosti …
Prvotni namen gorskega reševanja je bila pomoč gornikom in preostalim obiskovalcem gora; to ostaja osrednja naloga tudi zdaj, vendar se svet spreminja. V iste gore kot pred sto leti zdaj zahajajo tako gorniki kot občasni sprehajalci in iskalci adrenalinske omame v navpičnih stenah, vse več pa je tudi obiskovalcev, ki jim je gora le izhodišče za druge športe in ne želijo samo hoditi in plezati ter občudovati planinskega rastja in živali. Vse več je gorskih kolesarjev, zmajarjev, športnih uporabnikov tesnih grap, sotesk in slapov, gorskih tekačev, turnih smučarjev in podobnih adrenalinskih zasvojencev. Prostor je ostal enak, obiskovalci so se precej spremenili, narava pa postavlja svoje pogoje … Vsi vemo, da moramo biti vrhunsko usposobljeni in opremljeni, vendar reševanje ni učinkovito, če ni pravočasno. Za kakovost je torej ob vseh naštetih prvinah najpomembnejši čim krajši odzivni čas in v prihodnosti bomo to morali še bolj načrtno razvijati. Naši predlogi so številni, a žal pomenijo za reševalce dodatne obremenitve. K skrajšanju odzivnega časa izredno pripomorejo dežurstva na postajah med konci tednov in celotedensko dežurstvo na Brniku med planinsko sezono. Naloge pa ne bomo mogli uresničiti brez skupnega načrtovanja in sodelovanja z Upravo RS za zaščito in reševanje … Ko sem z besedami opisoval vas in vaše delo, nisem govoril o nadljudeh. Govoril sem o vas, o možeh in ženah, ki poleg rednih življenjskih vlog opravljate plemenito poslanstvo. Govoril sem o vas, ki prostovoljno sprejemate velike dodatne obveznosti. Govoril sem o vas v iskrenem upanju in prepričanju, da bo ta volja – pomagati drugim – tako živa in krepka še naprej.«
Izvolitvi organov zbora (delovni predsednik je bil Pavle Podobnik) in potrditvi dnevnega reda zbora je sledila podelitev priznanj >>> glej seznama >>>
Sledilo je poročilo o delu KGRS S v letih 2004–2006, ki ga je podal načelnik Toni Smolej, poročila podkomisij pa so udeleženci dobili v gradivu za zbor. Podrobno finančno poročilo je sestavil blagajnik Franci Telcer. Predsednik Nadzornega odbora Janez Podjed je ugotovil, da sta gibanje in poraba finančnih sredstev v letu 2005 potekala po načrtu in skladno s programom, dodal pa je še, da se Nadzorni odbor ni opredelil o zaupnici vodstvu. Poročilo nadzornega odbora Ustanove Sklad Okrešelj je podal Danilo Škerbinek; nepravilnosti ni ugotovil.
V naslednji točki dnevnega reda je delovni predsednik predlagal podaljšanje mandata voljenim članom KGRS do ustanovnega zbora Gorske reševalne zveze Slovenije. V razpravi o tej temi je Ljubo Hansel iz Maribora predlagal, da se vodstvu ne podeli razrešnica, ker ni izpolnilo sklepa zbora reševalcev iz leta 2004 o ureditvi pravnega statusa GRS S pri PZS. To traja že od leta 1997. Povedal je, da je bil in bo ostal član PZS. To je potrdil tudi Oto Čegovnik iz Prevalj in dodal, da vsi hodimo v planine, da smo vsi prijatelji in da je načelnik postaje GRS hkrati lahko tudi predsednik planinskega društva. Na vprašanje delegatov, kakšno je sedanje stanje, je načelnik Toni Smolej povedal, da dogovarjanje s PZS še poteka, možnosti organiziranja pa je več. Zbor reševalcev je z večino potrdil sklep o podaljšanju mandata. Nato je prišel na vrsto program dela GRS S. Predstavil ga je spet Toni Smolej; dejal je, da bo moralo biti delovanje GRS S čim bolj transparentno. Zbor je program potrdil.
Sledila je točka Razno, pri kateri je bila razprava najbolj pestra in konstruktivna. Zbor reševalcev je pozdravil tudi predsednik PZS Franci Ekar in se zavzel za učinkovito, strokovno preventivno delo Gorske reševalne službe Slovenije pri PZS. Filip Bence iz Tržiča je znova opozoril na to, da morajo reševalci poskrbeti tudi zase, in predlagal, da se naslednje leto spominska slovesnost za ponesrečene reševalce z Okrešlja preseli v dolino, do katere je lažji dostop za svojce in prijatelje. Spet je apeliral na odgovorne, naj vse preminule reševalce končno predlagajo za prejemnike državnih priznanj. Davorin Žagar iz Tolmina je povedal, da se preveč ukvarjamo s statusnimi zadevami, premalo pa se posvečamo samemu reševalnemu delu, pri katerem je še vedno precej neurejenih zadev. Zdravnik Iztok Tomazin je pritrdil mnenju Aleša Robiča iz Kranjske Gore, ki je zahteval, da se dejstva, ki govorijo za reorganizacijo in proti njej ter o ureditvi pravnega statusa GRS S, zapišejo, saj bo razprava tako lažja. Rado Nadvešnik iz Kamnika je poudaril, da je zbor reševalcev tudi praznik reševalcev; ti pa še vedno nimajo slovesne uniforme, s katero bi enotno predstavljali svojo organizacijo. Poudaril je, da se pri reševalcih vedno omenjajo dolžnosti, manj pa pravice, in predlagal, da bi bili gorski reševalci izenačeni z veterani zadnje vojne. Na koncu razprave je Pavle Podobnik končal zbor s sklepno besedo, da so reševalci navajeni hitrih odločitev in delovanja, to pa pri urejanju statusnih zadev ni ravno pravilo; vendar pa morajo biti tudi potrpežljivi in kritični do sebe.
Irena Mušič