Večer, Slovenija - Katja Ertl: Z gorskimi kolesi smo se podali na 85 kilometrov dolgo pot po pohorski kolesarski transverzali, ki po gozdnih cestah in poteh povezuje slovenjgraški in mariborski del Pohorja.
Časopisni zapis o sobotnem gorskem kolesarjenju po poteh pohorske kolesarske transverzale bi brezaktivne udeležbe njegove avtorice morda imel popolnoma drugačne poudarke.
Je že res, da zadovoljni izrazi na obrazih pri spustu v ciljno ravnino pomenijo najbolj fotogenični trenutek takega podviga, vendar hkrati tudi prikrivajo vmesne napore, na katere spomnijo le še utrujene mišice in od znoja prepotene kolesarske majice. Vse pomembno se namreč zgodi na 85 kilometrov dolgi poti med slovenjegraškim in mariborskim delom Pohorja.
Zaslužnemu za organizacijski del kolesarke odprave pod skupnim imenom Večerov šport na Pohorju: z Zavarovalnico Maribor in gorskimi kolesi čez Pohorje Bojanu Šušteršiču iz agencije MOPA je ne glede na zgodnjo jutranjo uro in pesimistične vremenske napovedi na zbirališču pod Pohorjem uspelo zbrati za cel avtobus kolesarskih navdušencev. "Glavni cilj današnjega kolesarjenja ni v množičnosti udeležbe, ampak gre za to, da pokažemo, koliko neizkoriščenih potencialov še ima Pohorje," je s posebej za gorske kolesarje narisanim zemljevidom v roki razložil Šušteršič.
Najprej na borovničke
Do zadnjega sedeža napolnjen avtobus nas je odložil nekaj kilometrov pod Kremžarjevim vrhom. Med nakladanjem koles s tovornjaka sem se kar zdrznila ob besedah enega od udeležencev, ki je s prijateljem razpredal o njunih kolesarskih podvigih na Vršič in Mangart. Nekajkilometrska vožnja po klancu do planinske koče je služila kot ogrevanje pred prvo preizkušnjo. "Skočimo še hitro na borovničke in kavo," se je skupina treh moških zbala, da bi ostala brez naravnega dopinga.
Po nekaj kilometrih vožnje navzdol po dokaj neutrjeni cesti in prvem "gumidefektu" je sledila potrditev prve lekcije kolesarskih modrosti: "Nikoli se preveč ne veseli klanca navzdol, kajti za njim ponavadi pride še večji klanec navzgor." Skoraj enajstkilometrski del transverzale do Grmovškovega doma, na katerem smo morali premagati petsto metrov višinske razlike, je bil zdaleč največja preizkušnja. Izkazalo se je, da besede o solidarnosti med udeleženci niso zgolj prazne floskule. "A ti nič ne piješ med potjo?" me je potem, ko sva več kilometrov skoraj vzporedno prevozila, vprašal kolesar na moji levi. "Hm, saj bi, pa sem doma pozabila čutaro z vodo, v planinski koči pa še plastenko vode, ki smo jo dobili na startu," sem mu odgovorila jezna na sebe. Brez obotavljanja mi je ponudil svojo čutaro, ki si jo je za rezervo vzel zraven.
Hrana za mišice
Da so napori pri gorskem kolesarjenju nekaj popolnoma drugega kot pri treking kolesarjenju na asfaltni podlagi, sem morala izkusiti na lastni koži. Energijske pijače, žitne ploščice in čokolade se mi do takrat niso zdele pomembni del kolesarjeve prtljage v nahrbtniku. Skupina treh mlajših moških se je nekaj metrov za mano ustavila, da bi s sladkornim prigrizkom dala mišicam dovolj energije za strm klanec pred nami. Odrešilnega vprašanja "Gospodična pred nami, a boš tudi ti eno čokoladico?" kar lep čas ne bom pozabila. Brez te geste solidarnosti bi le stežka prevozila neutrjeno cesto, ki je vsa razbrazdana od deževja in polna ostrih kamnov pomenila največji psihofizični zalogaj. Zahtevnejša, nekaj nad štirideset kilometrov dolga polovica kolesarjenja se je končala pri koči pod Peskom, kjer so nas čakali pohorski lonec in sadni prigrizki. Čeprav je bila pred nami še drugo polovica transverzale, sta bolj utrjena in položna cesta ter pojedena hrana skorajda regenerirali utrujene mišice. Ponosni nasmešek na cilju, kljub preživetim naporom, tako vseeno ni bil zlagan.
Katja Ertl