Polet - Gorazd Stražišar, urednik priloge:
Še danes se spominjam svojega prvega kolesa, legendarnega Rogovega ponija, ki je bil v tistih časih želja vsakega otroka. Bil je osnova druženja, mobilnosti in bil je naš dostop do drugih uporabnikov. Kakor računalnik z internetom in vsem, kar nam ta ponuja.
Z njim smo se vozili po bližnji okolici domovanja in le z njim si lahko od bloka do bloka, od hiše do hiše preveril, ali je kdo doma in pripravljen za druženje, za šport ali kaj drugega.
Nobenih telefonov, e-pošte, facebookov in kar je še načinov, ki se uporabljajo danes. In vedno smo se našli.
»Grem ven,« sem zaklical staršem, a ne prav glasno, da se ne bi spomnili, kako je z domačo nalogo ali drugimi dnevnimi zadolžitvami, ki so vztrajno čakale name. To, da grem ven, je pomenilo samo eno. Na kolo in v smer šole.
Poni je pomenil svobodo, neodvisnost in občutek, da lahko grem kamor koli.
Nato je prišlo nekaj večjih koles, ki smo jih predelovali, šraufali in sestavljali iz »zapuščenih« koles kolesarnice bližnjega stanovanjskega bloka.
In vendar se nikoli nisem imel za kolesarja. Takrat so to bili samo tisti, ki so imeli dirkalno kolo, ki so redno trenirali in bili v klubu.
Tistih nekaj izletov v okolico in neizpolnjen načrt s kolesom do tete v Gorici niso veljali.
Danes je vse drugače. Ne morejo samo tekmovalci reči, da so kolesarji, saj je kolo nekaj takšnega kot včasih prijateljska rekreacija pod košem ali med goli. Veliko nas je kolesarjev, res pa je, da nismo vsi gorski.
Ta pojem se je pojavil pred dobrimi tridesetimi leti v Ameriki, čeprav se še sam spomnim, da smo se s kolesi preganjali po stezah in gozdnih poteh Šišenskega hriba. In seveda nismo temu rekli gorsko kolesarjenje. Kolesarjenje, pač.
Za nekatere so definicije in predalčkanje zelo pomembni, saj se le tako lahko odločijo, kam, s kakšnim kolesom in po kakšnih poteh bodo kolesarili. In tudi to loči gorsko kolesarjenje od preostalega, cestnega, če hočete. Veliko podzvrsti istega športa.
V prvi vrsti pa je to kolesarjenje zelo povezano z okoljem, naravo, gozdovi, hribi, vrhovi in potmi, ki niso namenjene drugim prevoznim sredstvom. Tako lahko občutimo stik z okoljem, uživamo v vonju gozda ali sveže košene trave, vrh pa nam pomeni cilj, katerega osvojitev je zadovoljstvo in veselje. Poleg same telesne aktivnosti, kondicije, močnih nog in zadihanih pljuč je gorsko kolesarjenje čisti užitek pri vožnji navzdol, kjer moramo obvladati tehniko vožnje malo drugače in veliko bolj kakor pri vožnji po cesti. Tu se pokažejo naša veščina obvladovanja kolesa, psihična trdnost pred zahtevnimi odseki in hitro odzivanje v situacijah. Takrat ni prostora za drugačne misli, ki se nam pogosto pri vzponih in ravninski vožnji podijo skozi glavo in kjer lahko marsikaj razčistimo sami s seboj. Pogosto ne gre za to, da čim hitreje in v najkrajšem času odpeljemo določeno razdaljo, ampak da se čim bolj zavedamo podlage, po kateri vozimo, in okolice, da uživamo v njeni lepoti in da ta občutek ohranimo ves čas.
Gorsko kolesarjenje lahko doživimo kot čisti šport, še lepše pa je, če najdemo v njem tisto več, kar nas pozneje še bolj vleče, da sedemo na kolo in se podamo ven. Vsak najde v tem športu nekaj svojega. Nekateri se najdejo v zahtevnih ali hitrih vzponih, ki zahtevajo dobro telesno pripravljenost, ne glede na številna prestavna razmerja, ki jih moderna gorska kolesa imajo.
Še danes se spomnim, kako je potekala moja prva gorskokolesarska tura na bližnji ljubljanski grič. Po cesti, seveda.
Nekaj časa je šlo, saj tudi klanec na prvi pogled ni bil strm. A kaj, ko ga ni hotelo biti hitro konec, prestav je zmanjkalo, moje vrtenje pedalov pa je postajalo čedalje počasnejše. Mimo je z nadzorovanim ritmom, počasi, a vztrajno pripeljal malce obilnejši možakar, a se ni niti za trenutek ustavil, ko sem sam že pešačil.
»Bo šlo?« je vprašal in odpeljal.
Prijazno vprašanje je zarezalo v moj ego.
Kako je mogoče, sem se spraševal in ga gledal od zadaj. Tudi to je ena od stvari pri gorskem kolesarjenju, ki ga loči od drugih vrst kolesarjenja. Že če samo hočemo prevoziti klanec, se utrudimo, kaj šele, če bi ga hoteli zvoziti čim hitreje. Pri ravninski vožnji moramo imeti veliko volje in motivacije, da se prisilimo močno poganjati in tako nekaj narediti v športnem smislu. Tu potrebujemo samo klanec. In cilj, da ne sestopimo s kolesa. Ni pomembno, kako hitro, kako močno, samo da bo.
Vsak klanec je zanimiv in lahko tudi naporen, vendar vsi klanci vodijo na vrh in v užitek ob spustu. Ta je za nekatere tisti, ki jih žene na vrh in čez vse klance. Spust je del gorskega kolesarjenja, ki je čisto nekaj drugega kakor vzpon. Lahko bi rekli, da ta šport združuje dva popolnoma različna vidika istega športa. Tudi zato so se skozi razvoj spreminjala gorska kolesa in danes imamo na voljo kar nekaj različnih tipov koles, ki vsako zase ponuja pri svojem namenu največ.
Če so na začetku bila kolesa, ki so morala imeti čim boljši prestavno-pogonski sklop, je danes kar nekaj koles, ki stavi na zavore in vzmetenje. To dvoje pa je najbolj pomembno pri vožnji navzdol.
Z razvojem opreme in geometrije koles, skupaj z zahtevami kolesarjev, ki so dvigovali kakovost tehnike vožnje in premagovali čedalje bolj zahtevne poti, so se pojavili različni razredi gorskih koles.
Vsakemu svoje, bi lahko rekli. Če se danes mlajši bolj odločajo za vožnjo navzdol in iščejo drugačne načine, kako priti na vrh, je še vseeno najbolj številna skupina tistih, ki hočejo imeti kolo, ki bo dobro za vzpon in za spust.
Kakor koli že, s kakršnim koli kolesom že smo, eno je vedno enako. Okolje, v katerem poteka ta šport. In to je tista stvar, ki nas vleče, navleče in nam ne da, da ne bi spet šli. Poleg tega pa čisti šport, veščina in premagovanje tako naravnih ovir kot tudi iskanje meja sposobnosti našega telesa. Da o terapevtskem vidiku pobega iz vsakdanjika ven, v okolje, ki nam ni vsakdanje, v misli in sklepe, ki jih na dolgih izletih ali turah obljubimo sami sebi, niti ne govorim.
Gorazd Stražišar