Ranjenega Robanovega Joža je med drugo svetovno vojno rešilo, gotove smrti, poznanstvo z velikim ljubiteljem planin. Danes, ko poteka pohod v njegov spomin ...
Ljudje in dogodki
Napad na bolnico splet nesrečnega naključja
V času med 2. svetovno vojno je na območju Podvolovljeka delovala partizanska bolnica. Zgodbo o bolnici in tem, kako jo je sovražnik odkril, je povedal Alojz Voler iz Podveže, podatke pa je zbral med domačini. Sam je vojna leta delno preživel v nemški vojski, od maja 1944 pa med partizani. Svoja medvojna leta ter obdobje pred in po vojni je opisal v knjigi Spomini Alojza Volerja na leta pred odhodom v partizane in na leta po vojni.
Belogardisti v Zgornji Savinjski dolini
Partizanska bolnica v Podvolovljeku ali Petkova bolnica je bila skrita sredi Petkovega gozda in sovražnik jo je odkril zgolj po naključju. V njej je bilo v času, preden so jo odkrili, okrog sto ljudi, ranjencev, oskrbovalnega osebja in beguncev. Bolnica je imela več objektov, kuhinjo, ambulanto in prostor za ranjence. Zdravnik, ki je skrbel za ranjence, se je imenoval Hakim.
Proti koncu leta 1944 se je nemški okupator ponovno naselil v Zgornji Savinjski dolini, tudi v Lučah. Za njimi so prišli belogardisti, ki so imeli nalogo odkriti partizanske enote in jih likvidirati. Belogardisti so se nastanili na kmetiji Rihar v Podvolovljeku. Februarja naslednje leto se je del belogardistov naselil ravno na Petkovi kmetiji in med domačini je zavel strah, saj so imeli na kmetiji skladišče materialov za partizansko bolnico in bali so se, da bi jo odkrili. Petkova Minka je imela nalogo prisluškovati belogardistom, s kakšnim namenom so se pri njih nastanili in kakšne so njihove naloge.
Uničili bolnico in pobili ranjence ter osebje
Neke noči se je pri cerkvi sv. Antona v Podvolovljeku ustavila manjša partizanska enota in ko so zjutraj pričeli pripravljati zajtrk, so jih napadli belogardisti. Partizani so se začeli umikati in nevede so se nevarno približali partizanski bolnici. Stražar pri bolnici, kije opazil obe enoti, je izstrelil opozorilni strel in zbežal. Oskrboval no osebje bolnice in še okretni ranjenci so zbežali in se pomikali v smeri Kaštnega vrha in se zbrali na kmetiji Vrbočnik v Novi Štifti. Belogardisti so jih kasneje odkrili in pobili. Edina, ki so ji prizanesli, je bila bolničarka Maruša, vendar njena nadaljnja usoda ni znana.
Deset hudo ranjenih partizanov, ki so jih zajeli v bolnici, so belogardisti odpeljali v dolino, nepokretne ranjence so pustili ob bolnici in jo zažgali. Eden od ranjencev je bil še toliko pri moči, da je ogenj pogasil.
Redko kdo se je rešil
Med tistimi, ki so jih belogardisti z obljubo, da se nikomur ne bo nič zgodilo, spremljali v dolino, je bil tudi partizan brez noge iz Letuša. Med potjo ga je hladnokrvno ustrelil belogardist iz mimoidoče patrulje, samo zato, ker ga je ranjenec prosil za cigareto. Še enemu ranjencu, ki se mu je uspelo rešiti in je prišel v dolino, ni upal pomagati nihče od domačinov, čeprav je dva dni ležal v snegu in klical na pomoč, saj so belogardisti s smrtjo zagrozili vsakemu, ki bi mu upal pomagati.
Eden redkih, ki se je zdravil v bolnici in se je rešil, je bil Robanov Jože iz Robanovega kota, saj je iz časov pred vojno poznal poveljnika belogardistov, ki je bil velik ljubitelj planin in se je ustavljal pri Robanovih. Poveljnik mu je preskrbel konja, da je lahko odjezdil domov.
Na mestu, kjer je med vojno stala bolnica, stoji tabla, prostor, kjer je stala glavna stavba, je poravnan, vidno je tudi mesto, kjer so pokopali umrle. Nekaj umrlih so po vojni odkopali in jih prepeljali v domače kraje. Poleg Petkove bolnice je bilo na tem območju še več bolniških postojank.
Štefi Sem
Savinjske novice št. 49. december 2009